'Kaj pa, če je užitek tisti, ki je na vrsti prvi?'

V svetu nenehnega hitenja, pritiskov in neskončnega toka informacij se vedno težje ustavimo in prisluhnemo sebi. Zavedanje trenutka tukaj in zdaj je zato vse pogosteje predstavljeno kot protiutež sodobnemu načinu življenja. A vloga čuječnosti se ne konča pri obvladovanju stresa. Po besedah sociologinje in učiteljice čuječnosti iz Društva za razvijanje čuječnosti Eve Požar ima ključno vlogo tudi pri odnosih, spolnosti in doživljanju užitka.

Čuječnost pomeni biti prisoten v določenem trenutku, kar pa je seveda lažje reči kot narediti, priznava tudi sama. "Vračanje v ta trenutek, k dihanju, k občutkom v telesu, opazovati – v teoriji je to enostavno, to narediti je pa povsem nekaj drugega." Gre za paradoks, se strinja – nekaj, kar je kod idejo preprosto razumeti, a je v realnosti precej težje izvajati.

Kako torej pozornost sploh usmerjati v sedanjost, v trenutek, v katerem smo? "Naše telo je zelo dobro orodje pri tem, saj je vedno prisotno tukaj in zdaj. Stik s telesom, mislimi in čustvi pa lahko ohranjamo z izvajanjem različnih vaj, kot je na primer usmerjanje pozornosti k dihanju in občutkom v telesu," pojasnjuje Požarjeva. Pri vsem tem pa ni ključna popolnost, temveč radovednost, odprtost in razumevanje samega sebe.

Kot pravi, ljudje večino časa delujemo na avtopilotu: "Ne zaznavamo več osnovnih potreb – ali smo lačni, žejni, utrujeni. Ne vemo, kdaj imamo dovolj, in pogosto se niti ne vprašamo, kaj v resnici potrebujemo." Čuječnost pa pomaga, da se znamo ustaviti, prepoznavati prav lastne potrebe in se tudi zavestno odločiti, namesto da bi le avtomatično reagirali.

Po drugi strani pa čuječnost pomaga tudi pri tem, da si znamo oprostiti tudi v trenutkih, ko naredimo kaj, kar se nam ne zdi prav. "Čuječnost nam pomaga biti prijaznejši do samih sebe, da ne zapademo v vrtinec samokritike, temveč da prepoznamo, da smo le ljudje, napako pa vzeti za lekcijo, da je v prihodnje ne ponovimo," dodaja.

Je pa to povsem nasprotno od tega, v kar smo običajno vzgojeni skozi življenje. "Majhnim otrokom je to naravno. So prisotni v trenutku, ne sprašujejo se, kaj je prav in kaj narobe. Prav je seveda, da jih določene stvari naučimo, vendar pa sploh mlajši otroci živijo brez pritiskov, ki so kasneje prek družbe, kulture in ljudi, s katerimi se obdamo, naloženi odraslim," pravi.

Sodobna družba namreč posameznike nenehno potiska v različne okvirje – kako bi morali živeti, kaj bi morali doseči in kdaj ipd. "Velikokrat živimo po normah družbe, ne da bi se sploh zavedali, da to počnemo," ugotavlja Požarjeva. Čuječnost po njenem mnenju odpira prostor, kjer se lahko vprašamo, ali je to življenje res naše.

Ob tem na ravnovesje v življenju vse bolj vpliva tudi razvoj tehnologije. Kot meni sogovornica, digitalni svet prinaša paradoks – po eni strani odpira dostop do informacij in razbija tabuje, po drugi pa krajša našo pozornost in nas odmika od telesa. "Naša pozornost krni, naši možgani so vse bolj stimulirani in vse težje postaja biti prisoten z drugo osebo, brez motenj," opaža.

Kljub temu pa lahko tehnologija služi tudi kot podpora pri iskanju skupnosti, varnih prostorov in informacij, zlasti za tiste, ki v svojem okolju nimajo razumevanja. Odpira namreč okno v svet onkraj posameznikovega ožjega okolja in družbe, kar je bilo v preteklosti veliko težje narediti.

Čuječnost pa je ob tem neposredno povezana tudi s spolnostjo in užitkom. "Spolnost in užitek se namreč dogajata v telesu. Če smo z mislimi drugje, na primer pri opravkih, pritiskih, dvomih o sebi, potem smo od te izkušnje odrezani," pojasnjuje Požarova, ki ob tem dodaja, da dodatno težavo ob tem predstavljajo tudi predstave o tem, kakšna bi spolnost morala biti.

Po njenem mnenju družba po eni strani o spolnosti molči, po drugi strani pa nas "bombardira" z nerealnimi podobami iz filmov, knjig in pornografije. Rezultat tega pa je občutek, da je z nami nekaj narobe. "Čuječnost je medtem tista, ki vabi v raziskovanje, v radovednost, v sprejemanje izkušnje takšne, kot je, ne pa v izpolnjevanje pričakovanj."

Klasično razumevanje spolnosti je pogosto ozko in ciljno usmerjeno, kot končen merilnik uspešnega odnosa pa je na pedestal velikokrat postavljen orgazem. Čuječa spolnost pa po njenem mnenju pomeni biti v stiku s telesom, opaziti občutke, napetosti, svoje meje in jih tudi spoštovati. "Ko telo sporoča, da mu nekaj ni več v redu, je pomembno, da se ustavimo. Če gremo čez te meje, telesu sporočamo, da ga ne poslušamo, kar lahko vodi v tesnobo, bolečine in dolgoročne težave," opozarja.

Izpostavila je tudi sram, ki je velikokrat prisoten na tem področju, saj je spolnost ob vsem tem pogosto še vedno tabu tema. "Tabu vodi v sram, sram vodi v izolacijo in raziskovanje je posledično težje. Sploh sram je zelo težko čustvo, ki je sicer skupno vsem." Prepričana je, da bi namesto pritiskov, pričakovanj in tudi sramu morala biti v ospredju igra, radovednost, raziskovanje in odprtost. Vse to pa vodi do sproščenosti in boljšega razumevanja samega sebe.

Kako torej kljub njemu narediti korak bližje sebi in v odnosu z drugo osebo? Sama meni, da pomaga, če o tem govorimo, pa čeprav zgolj s tistimi najbližjimi. "In pomembno je, da tudi mi govorimo o tem, da je informacija tam zunaj," meni.

Ob tem Požarjeva izpostavlja tudi užitek, ki je pogosto razumljen kot nekaj, kar si je treba zaslužiti, "da moramo najprej opraviti neke obveznosti, neko delo, šele nato pa pride užitek". Sama sicer zagovarja obratno logiko – užitek kot temelj, ki telesu daje podporo za življenje in delo.

Meni namreč, da se seznam obveznosti, ki imajo prioriteto pred to nagrado, nikoli ne zares zaključi, zato si je treba vzeti čas zanj oz. prav njega postaviti na prvo mesto: "Kaj pa, če je užitek tisti, ki je na vrsti prvi? Ta se lahko skriva v skodelici čaja, sprehodu, trenutku tišine. Ni treba, da je povezan s produktivnostjo."

Podobno se tudi v spolnosti na užitek polaga dodaten pritisk s prepričanjem, da sta partnerja odgovorna za užitek drug drugega. "Da je torej za moj užitek odgovoren nekdo drug in da sem za užitek druge osebe odgovorna jaz. In to celo brez kakršnihkoli pogovorov – sami se moramo znajti, sami moram vedeti oz. ugotoviti, kaj točno moramo narediti," opaža. 

Sama tudi na slednje gleda drugače. Pomembno se ji zdi namreč zavedanje, da je za lasten užitek odgovoren vsak sam. Strinja pa se, da to ni preprosto, če smo živeli v drugačnem prepričanju: "Ko se zavem, da sem za svoj užitek odgovorna sama, mi to daje svobodo, kjer se lahko odprem za radovednost in raziskovanje užitka, s seboj in tudi z drugo osebo."

In kako se torej osvoboditi pritiska družbe? Požarjeva je jasna – počasi. "To se zagotovo ne more zgoditi čez noč. Ta želja se mora najprej pojaviti znotraj osebe, da torej ne gre le za še en pritisk njene okolice. Nato pa mora počasi graditi in pri tem ne smemo obupati." Spremembe se namreč začnejo z majhnimi koraki, pri čemer pa pomaga tudi podpora skupnosti, dodaja.

Tudi družbenih norm ni mogoče spremeniti čez noč. "Gre za en korak, en pogovor, eno izkušnjo naenkrat," poudarja. Ključno po njenem mnenju je, da odpiramo prostor za pogovor s partnerji, prijatelji, skupnostjo, s čimer se postopoma širi tudi razumevanje telesa, spolnosti in užitka. "Čuječnost nas ne uči, kako bi morali živeti. Uči nas, kako se ustaviti in se vprašati, kaj je zares v stiku z našimi željami, vrednotami, mejami."

Za ljudi si medtem želi predvsem, da najdejo stik s seboj, da se vprašajo, kaj resnično potrebujejo zase, kaj si lahko privoščijo za svoj užitek in skrb zase, da naredijo že ta prvi korak do samega sebe. "S tem, ko skrbim zase, namreč skrbim tudi za druge, da sem lahko bolj prisotna v njihovem življenju," dodaja.