Kaj se dogaja z vojno in smrtonosnim nasiljem in kako sta se spreminjala skozi zgodovino

Ti tragični vojni dogodki, za katere se vsaj danes zdi, da se jih človeštvu nikakor ne uspe otresti in da se bodo vselej ponavljali, morebiti celo stopnjevali, porajajo temeljna filozofska in družboslovna vprašanja. Je vojna preprosto neizbežni del človeške narave? Kako nasilno je bilo človeštvo skozi svojo celotno zgodovino? Je danes (vojnega) nasilja več ali manj kot v preteklosti? Kaj obeta prihodnost?

Površno se na ta vprašanja pogosto odgovarja s pomočjo dveh vélikih mislecev, Thomasa Hobbesa in Jeana-Jacquesa Rousseauja. Bolj hobbesovsko naravnan pogled namiguje, da sta vojna in nasilje z nami od samega začetka. Vojna vseh proti vsem je naravno stanje človeka, ki se lahko umiri šele z določenimi družbenimi inovacijami, kot je institucija države. Državi namreč običajno uspe preprečevati vsaj visoke stopnje medosebnega nasilja med svojimi državljani (zaradi zakonov in policije). Še več, čeprav državam vojna ni neznana (prav države so danes glavne akterke vojnega nasilja), hobbesovski pogled vseeno vztraja, da je bilo vojn v preteklem anarhičnem, brezdržavnem okolju razdrobljenih klanov in plemen še toliko več.

Rousseaujevski nazor je skoraj zrcalna podoba hobbesovskega. Daleč nazaj, v naravnem stanju človeške predzgodovine, ko še ni bilo držav, se vojne bodisi sploh niso mogle zgoditi (zaradi majhne velikosti družb) bodisi ni bilo nobene resne motivacije zanje (kaj pa bi lahko lovci-nabiralci in hortikulturalisti prek vojne sploh vzeli drug drugemu?). Medosebno in vojno nasilje sta nastopila šele kasneje z odmikom človeštva od svoje nedolžnosti in z nastankom prvih 'civilizacij', prvih držav in imperijev, ki hlepijo po bogastvu, moči in ozemlju.

Hobbes in Rousseau oziroma hobbesovci in rousseaujevci pred 20. stoletjem niso imeli (skoraj) nobenih empiričnih dokazov za svoja nasprotujoča si pogleda, marveč so izhajali iz teoretskih predpostavk in filozofskih špekulacij. Danes je drugače. Predvsem skrbno pripravljene arheološke in antropološke baze podatkov in študije nam omogočajo vsaj grob uvid v spreminjajočo se dinamiko nasilja v različnih časovnih in družbenih obdobjih človeške zgodovine. Kljub bogastvu podatkov moramo seveda paziti na celo vrsto kompleksnosti, zapletov in metodoloških pasti. Denimo, se res lahko zanašamo na etnografijo še živečih lovcev-nabiralcev, ki so pogosto pod različnimi kolonialnimi vplivi, za sklepanje o življenju predzgodovinskih lovcev-nabiralcev? Kako lahko z arheološkim preučevanjem kosti razlikujemo med golim medosebnim nasiljem in pravim vojnim, koalicijskim nasiljem? So razlike med nomadskimi lovci-nabiralci in hortikulturnimi plemeni dovolj velike, da moramo njihove nasilne smrti šteti ločeno?

Ob zavedanju teh in drugih zapletenosti po svojem večletnem pregledu obstoječe znanstvene literature, primerjanju in preračunavanju različnih vzorcev ter objavi lastnega članka v reviji Journal of Peace Research pritrjujem tezi antropologa Douglasa Frya, ki je leta 2013 predlagal, da ima smrtonosno nasilje v človeški zgodovini obliko krivulje, ki je videti kot črka n. Spodnji graf prikazuje moje grobe kvantitativne ocene stopenj takšnega nasilja (na 100.000 prebivalcev) skozi različna zgodovinska obdobja.

Nekaj nedavnih študij, ki se izrecno ukvarjajo s temi vprašanji na visoki ravni abstrakcije, tj. skozi celotno človeško zgodovino, prihaja do podobnih ugotovitev.

Ena takšnih študij je bila leta 2016 objavljena v reviji Nature. Ugotavlja, da so bili predzgodovinski lovci-nabiralci in plemena približno tako nasilni, kot bi lahko sklepali na podlagi položaja vrste H. Sapiens v filogenezi vseh sesalcev (filogenetska stopnja človeške nasilne smrtnosti znaša 2 odstotka vseh človeških smrti). Razlika med dejansko opaženo stopnjo človeškega nasilja in stopnjo človeškega nasilja, ki jo lahko filogenetsko predvidimo na podlagi našega širšega in ožjega biološkega sorodstva, je v primeru nomadskih lovcev-nabiralcev za približno 4,5 odstotka višja, a se ta razlika ne izkaže za statistično značilno.

Avtorji povzemajo, da so bila predzgodovinska plemena "tako smrtonosno nasilna, kot bi to predvidela skupna evolucijska zgodovina sesalcev." Toda, nadaljujejo, "stopnja smrtonosnega nasilja se je skozi človeško zgodovino spreminjala in je bila povezana s spremembami v družbenopolitični organizaciji človeških skupnosti." Precej drugačna je bila namreč v primeru kasnejših poglavarskih klanov, tj. družb, ki nimajo države, a so že hierarhične in temeljijo na hortikulturi ali intenzivnem kmetovanju. Stopnja nasilne smrtnosti v tem primeru že odstopa za skoraj 6 odstotkov navzgor od filogeneze in razlika je statistično značilna. Zgodovinske spremembe pa niso zgolj povečale nasilja, marveč so ga tudi zmanjšale. V primeru še kasnejših državnih družb – tako skozi zgodovino kot v sodobnosti – je stopnja postala precej nižja od filogenetske, celo med 27,4 in 42,9 odstotka nižja, in razlika je statistično značilna.

Tudi John Halstead in Phil Thomson sta lani v dolgem in podrobnem poročilu z naslovom Violence Before Agriculture na podlagi obstoječih etnografskih in arheoloških podatkov izračunala, da je smrtonosno nasilje v človeški predzgodovini zagotovo obstajalo, a da je bilo opazno manjše kot po vzponu kasnejših brezdržavnih klanskih družb, ki so se odmaknile od lova in nabiranja, a še niso vzpostavile državnih institucij in civilizacije. Dodajata, da so stopnje predzgodovinskega smrtonosnega nasilja nekoliko višje od stopenj iz 20. stoletja (ki vključujejo žrtve vojn, genocidov in umorov) in izrazito višje od teh istih stopenj, preračunanih za obdobje med letoma 2000 in 2019. Spodnji graf prikazuje te podatke.

Pri vsem tem moramo biti pozorni, da je bila velika večina nasilne smrtnosti v predzgodovini posledica medosebnega nasilja (predvsem umorov). Koalicijsko oziroma vojno nasilje je sicer najverjetneje obstajalo že takrat – glede tega je etnografija dokaj jasna, arheologija manj –, a očitno ni prevladovalo. Rousseau se je torej motil tako glede nasilja nasploh kot glede vojn konkretno, a tudi Hobbes je zgrešil z idejo, da je bila vojna vseprisotna v naravnem stanju človeštva in da je bilo nasilja nasploh takrat veliko več kot kasneje.

Človeško nasilje in vojna nista sodobna pojava. V nekaterih ključnih smislih danes celo manj zaznamujeta naša življenja kot nekoč. Nič od tega seveda ne more biti tolažba tragičnim žrtvam na vseh straneh strašljivih vojn, ki se dogajajo okoli nas. Toda ta daljša in za marsikoga verjetno presenetljiva zgodovinska perspektiva nas opominja, kako zelo spremenljivo je nasilje v različnih družbenih kontekstih. Opominja nas, da četudi nam verjetno nikoli ne bo v celoti uspelo odstraniti te temne plati človeškega stanja, jo lahko močno zamejimo.