Kaj se skriva za šalami politikov?

In prav so imeli, tako je veljalo dolgo časa. Dokler niso največji šaljivci postali kar sami oblastniki. To pa je že čas, da skrbi nas, javnost. Zadnje čase imamo lahko občutek, kot da so sami šaljivci okoli nas. Največji je tudi najmočnejši, vsi se moramo smejati njegovim šalam.

Donald Trump je seveda lahko res smešen, to mu je treba priznati. Tudi eden njegovih kritikov, znameniti komik in voditelj oddaje John Oliver, je že pred časom dejal, da je Trump sicer grozen in da je tudi sam nad sabo rahlo zgrožen, ampak na trenutke se mu pač zdi smešen – to je bilo, kot rečeno, pred časom. Zdaj je Trump vedno manj smešen, vedno bolj je samo vulgaren in žaljiv in pogosto tudi nekoherenten in včasih, kot bi politično nekorektno rekli, kar nekaj trobezlja.

Družbena omrežja nas bogato nagrajujejo z odlomki, nedavno sem naletela na njegov govor oz. razmišljanje in tarnanje o tem, da bo nova letalonosilka stala 19 milijard. In potem presenečenje, Trump je začel zagovarjati idejo, da so parniki prav tako izvrstne ladje, da so to njemu povedali in za povrh, le za košček cene. Ne vem, kaj je pravzaprav mislil, da bodo spet v podpalubju sužnji ali kdo že metali premog v peč? No, premog mu je, poleg nafte, tako ali tako najljubši vir energije.

Stiskali so zobe ugledni predstavniki novinarstva, ob njihovem dnevu in podelitvi nagrad, ko jih je Trump, domnevno zabavno, ampak v resnici zelo nesramno ves čas žalil, govoril o lažnih novicah, novinarkam, da so sicer luštne, ampak, oh, tako resne, zakaj se nikoli ne smejijo ... Če to primerjamo z Obamo in njegovim nastopom na tej prireditvi, kjer se je hecal iz Trumpa in ne iz prisotnih novinarjev, pa še iz Trumpa zato, ker ga je ta v tistem času vseskozi napadal in dvomil v kraj njegovega rojstva. Obama mu je na to briljantno odgovoril s pomočjo znamenite risanke Levji kralj. Ne da bi na splošno poveličevala Obamo kot politika, sploh ne, ampak če govorimo o ravni te vrste javnega diskurza in ga primerjamo, lahko vidimo, kako globoko smo padli danes.

Včasih Trump celo sam reče, da se je malo pošalil, takrat pravzaprav bi morali zagoreti alarmi, denimo, ko se pojavi s kapo, na kateri piše predsednik 2028. Trump namreč, glede na ameriško ustavo, njen 27. člen, ne more več kandidirati, modri ustanovni očetje ZDA so pač predvideli, da bodo to pozicijo zasedali raznorazni ljudje in so dali vsaj to varovalko, mandat ima lahko vsak le dvakrat.

Tudi pri nas smo te dni in tedne beležili prave izbruhe šaljivosti. Prav skoraj malo ganljivo je bilo na nek način, ko so se izrazito desnosučni mediji nekako plaho poveselili, poglejte no, saj zdaj se pa vsi malo hecajo, ne samo mi, iz teh levakov ali kaj so že. Saj veste, Lukec klukec, pa kamele bomo gojili in take smešne.

Naj znova citiram britanskega komika Rickyja Gervaisa – ni problem, zafrkavaš se lahko iz vsega, mora pa biti res smešno. No, tole pač ni bilo smešno. Bilo je samo patetično in bedno.

Ljudje brez plač in plačanih prispevkov seveda niso nujno izključeni kot tarče smeha, ampak kot rečeno, tole ni bilo niti malo smešno, samo grozno in žalostno.

Včasih nesramnost, saj ne vem, ali je bilo to mišljeno kot hec ali zares, res vzame sapo. Kako lahko politik, predsednik DZ, okrivi Delavsko svetovalnico, da zaradi nje niso vsi delavci dobili poplačila? Delavska svetovalnica, tisti, ki to dolgo čas spremljamo, vsaj malo vemo, kaj delajo, to so ljudje, ki gredo sredi noči reševati delavce iz bednih kontejnerjev, delavce, ki jih preprodajajo kot živino. Ne, to res ni niti malo smešno.

Humor v politiki, ja, poznamo ga že od prej, seveda, denimo tudi Janezu Janši se je nekaj časa zdelo, da bi mogoče to bil fin način za pridobivanje volivcev, ampak verjetno je sam ugotovil, da mu to ne gre najbolje, da nekako ne izpade ravno tako, kot bi si želel.

Če se spomnimo epizode, ko je bil, po njegovem, na vsa vprašanja odgovor seks? Fora, ki si jo je on ali pa kdo iz njegovega entouraga sposodil od Woodyja Allena.

Zdaj je nekako videti, kot da je prešel ta leta, šaljenja namreč.

Imeli smo predsednika vlade, ki si je dal na mizo šaljiv napis, ne vem sicer, če je bil prvotno mišljen kot tak ... "Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve."

Nenazadnje smo imeli na čelu vlade poklicnega komika, ki ni bil znan po kakšnem prefinjenem humorju, ampak bolj po robato zaobljenem, ampak ja, kot premier se niti ni toliko hecal in zdaj v Evropskem parlamentu čisto nezabavno korektno opravlja delo. No, vsaj njegova matična skupina v parlamentu ga ni izključila, kot je njegovega kolega Branka Grimsa.

Različni raziskovalci ugotavljajo že nekaj časa, da tak ali drugačen humor vse bolj postaja orodje politikov za povezovanje z ljudmi in tudi zelo dober način, da posredujejo grozne ideje, potem pa rečejo, saj smo se samo hecali. Nekaj, kar zelo dobro poznamo v vsakdanjem življenju – ko nas nekdo žali, je vulgaren, nesramen, ko pa vidi, da je šel čez rob, reče čarobne besede, saj sem se samo hecal.

Kar je nevarno, ko gre za politiko, je, da so prvi odzivi na to, ko se gre čez mejo, ogorčeni, zgroženi, ko pa se to ponovi večkrat, pa postane nekaj, kar je bilo še včeraj nesprejemljivo, danes bolj sprejemljivo.

Se spomnimo na primer besede remigracija, ni bila ravno smešna, ampak je pa primer termina, zaradi katerega so še kakšno leto nazaj milijoni protestirali, zdaj pa se politiki z desnice prav mirno ponašajo z zavzemanjem za to.

Šale uspešno testirajo področje, kako daleč lahko greš, v tem so nevarne, saj tako slabijo javen upor in odpor.

Internet je seveda gojišče in poligon za smešenje političnih nasprotnikov, neresnost tudi odvrača pozornost. Primer, medtem ko Trump vse bolj nekoherentno nekaj razlaga in se žaljivo šali iz kogarkoli že, je to morda le odvračanje pozornosti od dejstva, da je njegova družina v času njegovega mandata skoraj potrojila premoženje, govorimo seveda o milijardah, predvsem na račun dejstva, da je Trump predsednik.

Tudi pri nas se zdi, da medtem ko se bo javnost veliko ukvarjala s Stevanovićem pa njegovimi poslanci in poslankami, se bodo pač v ozadju lahko bolj neopazno dogajale bolj usodne stvari.

Humor je bil vedno orožje javnosti, civilne družbe, da se malo spiha, da ima nekaj proti tistim, ki imajo v rokah vso moč. Zdaj postaja vedno bolj obratno.

Če pogledamo ameriške komike, njihove oddaje postajajo na nek način vedno bolj resne, pogosto obravnavajo na svoj način zelo resne teme. Politiki pa, če citiram legendarnega slovenskega politika Franceta Bučarja, vse bolj afne guncajo.

In ob tem je šala vedno bolj na naš račun oziroma, po domače, politiki iz nas delajo budale.