Kaj umetna inteligenca pomeni za povprečnega državljana?

In zdi se, da je optimizem glede umetne inteligence precej razširjen pojav. To se najbolj jasno potrjuje v visoki ravni zanimanja za tehnologije, kot so recimo samovozeči avtomobili ali dostavni droni. Pri obeh je umetna inteligenca ključen element celotnega stroja in glavni razlog, ki jih razlikuje od svojih predhodnikov; ti avtomobili in droni se vozijo sami! Brez miganja naših rok! Težko je ob tem ostati ravnodušen. Za leto 2030 ali pa celo že prej nam navdušenci nad umetno inteligenco iz Silicijeve doline obljubljajo sijajno vizijo, v kateri ni prometnih zastojev (umetna inteligenca poskrbi, da prometnih nesreč ni), v kateri lahko na poti v službo mirno spimo v naših novih jeklenih konjičkih in v kateri nam kosilo na dom dostavi dron. Seveda lahko vse to naročamo in usmerjamo prek telefona oz. še bolje – VR in AR očal (nekako naprednejši Google Glass). Če dodamo neko stilsko urejeno futuristično stanovanje, ne moremo zanikati, da je takšna vizija zelo privlačna za veliko maso ljudi. Umetna inteligenca je njeno srce.

Težava je v tem, da se časovni okvir te vizije vztrajno premika v prihodnost. Leta 2009 je Elon Musk obljubljal samovozeče avtomobile v letu 2015. Leta 2015 jih je obljubljal za 2021. Leta 2022 jih obljublja za leto 2030. Podobno je za drone; leta 2025 naj bi jih za dostavo pričel redno uporabljati Amazon, čeprav so bili obljubljeni že za 2018. Res je, da obe tehnologiji nedvomno napredujeta in je za tem dimom definitivno precej ognja. Ampak – glede na to, kolikšno mero testov, preverjanj in preizkusov morajo opraviti običajna cestna vozila, preden dobijo dovoljenje, je tudi 2030 neverjetno optimističen datum. Čisto enako velja za drone – zračni promet vseh vrst je še toliko bolj reguliran kot cestni. Umetna inteligenca gor ali dol – dovoliti redno uporabo vozil, v katerih vse vozi in uporablja računalnik namesto voznika, je precejšen zalogaj; ne samo s tehnične plati, temveč tudi pravne. Vprašanje pravne odgovornosti za nesrečo, ki jo je povzročil samovozeči avtomobil ali dron, je kompleksno in bi nedvomno zahtevalo temeljito prevetritev obstoječega kazenskega in prometnega prava.

Kaj lahko potem pričakujemo od umetne inteligence, če ne avtomobila, ki se vozi sam, ali drona, ki nam prinese burek do okna? Na žalost trenutna predvidevanja niso najbolj optimistična, so pa veliko bolj v skladu z vizijami Matrice ali Terminatorja. Umetna inteligenca namreč deluje samo in izključno v primeru, da ima na voljo veliko število raznolikih in uporabnih informacij, na podlagi katerih lahko opravlja upravičene odločitve. Samovozeči avtomobil npr. potrebuje stalni dotok informacij o cestišču, ostalih udeležencih v prometu in o svoji okolici, da se odloči glede svoje hitrosti, smeri in narave vožnje. Vse to opravlja na podlagi večjega števila kompleksnih matematičnih algoritmov.

Podatki so nafta 21. stoletja. Kdo pa ima največje število podatkov o največji množici ljudi? Obveščevalne agencije, banke, zavarovalnice in seveda Google ter Facebook ipd. CIA, FSB, NSA, MI6, BND, razne kitajske agencije ... ne glede na različno politično usmerjenost svojih vlad obveščevalne agencije delujejo dokaj podobno, kar velja tudi za informacije. Enako velja za velikane Googla in Facebooka (oz. njihovih krovnih organizacij Alphabet in Meta), pa tudi Telegrama, Yandexa, WeChata, Baiduja itd. Vsakodnevno jim pošiljamo terabajte o svojih najbolj osebnih skrivnostih in najglobljih mislih. Ti terabajti so največji sodobni vir dohodkov in monetarne vrednosti sploh – vsem, ki jih imajo pri roki, omogočajo popolno prilagoditev svojih produktov in storitev njihovim ciljnim skupinam. Brez deljenja podatkov sodobne aplikacije sploh ne morejo delovati. TikTok, Instagram, Snapchat ... kdo sploh še razmišlja, ali bi aplikaciji dal odobritev uporabe mikrofona, če brez nje sploh ne more posneti zvoka? Da ne govorimo o dovoljenju piškotkov.

'Preveč smo se navadili udobja'

Nekje pred dvajsetimi leti je obstajalo takrat sveto pravilo (za katerega se avtor zelo dobro spomni, kako so mu ga govorili v družini in v šoli), da na internetu pod nobenim pogojem ne smemo deliti svojih osebnih podatkov, zlasti glede naše identitete. 20 let kasneje je dejstvo, da na internetu nimamo podatkov, skoraj sumljivo; najti srednješolca brez profila na Instagramu in TikToku je težje kot oazo v Sahari.

Kaj je botrovalo tej spremembi? Najverjetneje je bilo to posledica tega, da smo se preveč navadili udobja. Veliko lažje je plačevati položnice, naročiti pralni stroj in slušalke, izbrati sobo v želenem hotelu, ko lahko to storiš iz udobja domačega fotelja! Redki so tisti, ki bi zaradi zaščite svojih podatkov raje izbrali stari način drenjanja pred okencem, plačevanja potovalnih agencij in dolgih obiskov prodajnih salonov, kjer si najbolj ranljiv za nateg prodajalca. Mnogo lažje, ceneje in celo preudarneje je to storiti od doma, neodvisno od drugih.

Moramo priznati, da smo si tega želeli – da z razvojem digitalne tehnologije in umetne inteligence naše življenje postane bolj lagodno in umirjeno, brez rednega stresa za običajne uradne posle in nakupe. Toda to je zahtevalo davek – da je lahko računalnik stvari opravil namesto nas, je računalnik potreboval vse informacije, ki smo jih prej imeli samo mi sami. Nič v tem življenju ni zastonj in tudi to ni bilo.

S tem, da izberemo delitev podatkov z digitalno tehnologijo in umetno inteligenco, sprejmemo nepovratno odločitev, da v zameno za lažjo uporabo digitalne javne uprave, banke, zavarovalnice, spletne trgovine, družbenega omrežja itd. svoje podatke spustimo v široke planjave svetovnega spleta, kjer omejitev skorajda ni. Postavimo se v tveganje, da nam lahko zaradi podatkov o iskanju po Instagramu banka ne odobri kredita, zavarovalnica da večje plačilne premije ali nam javna uprava ne odobri prijave na razpis. Vse to zveni kot absurd – vendar v državah, kjer zaščita podatkov ni na tako visokem nivoju kot v Evropski uniji – ZDA, Kitajska ali Rusija, to postaja oz. že je vsakdan.