'Ko sem bil jaz tvojih let' scenarij in tiktakanje 'družbene ure'

Ko ljudje govorijo o normalnem življenju, navadno ne opisujejo zgolj tega, kako živi večina, pravi sociolog dr. Roman Kuhar iz Filozofske fakultete UL. "Pogosto imajo v mislih kulturni scenarij "pravilnega" življenja: dokončati izobraževanje, dobiti stabilno zaposlitev, se odseliti od staršev, urediti stanovanjsko vprašanje, vzpostaviti partnersko zvezo in imeti otroke – vse to v približno določenem zaporedju in do določene starosti." A takšen scenarij ni le zasebna predstava – podpirajo ga družina, šolski sistem, trg dela, stanovanjska politika, država, mediji in popularna kultura, pojasnjuje.

A negotove zaposlitve, visoke cene stanovanj in drugačni pogledi na partnerstvo in družino so tak življenjski scenarij precej zamajali. Morda zato danes ni več vprašanje, zakaj ljudje ne živijo "normalno", temveč kdo je sploh določil, kaj je norma.

Kot pojasnjuje Kuhar, so sociološke raziskave pokazale, da je v modernih družbah življenjski potek postal organiziran v kronološko razmeroma jasne faze izobraževanja, dela in upokojitve, znotraj tega pa še v pričakovano zaporedje družinskih prehodov. Takšna domnevno univerzalna življenjska pot pa je bila povezana z zelo specifičnim zgodovinskim obdobjem po drugi svetovni vojni, razlaga: "Torej s časom gospodarske rasti, časom, ko so obstajale razmeroma stabilne zaposlitve in se je razvijala država blaginje." A že tu so bili ti življenjski poteki lahko različni za moške in ženske: "Pri nas so ženske sicer vstopale na trg dela in je bila enakost med spoloma vsaj normativno bistveno bolj upoštevana kot na zahodu, kjer je ta model življenjskega poteka temeljil na modelu neprekinjene zaposlitve moškega ter na pogosto ekonomsko odvisnem položaju žensk." Ta model torej ni bil večna ali naravna oblika življenja, pravi: "Bil je zgodovinsko precej posebna ureditev, ki je že takrat izključevala številna življenja – recimo samske osebe, osebe brez otrok in tako naprej."

"Ko sem bil jaz tvojih let ..." je stavek, ki ga mladi verjetno slišijo prepogosto. Življenjske poti različnih generacij danes namreč niso več tako preprosto primerljive.

"Pritisk, da je treba določene stvari urediti v določenem obdobju, je povezan s kulturno oblikovanimi predstavami o tem, kdaj naj bi se zgodili pomembni življenjski prehodi," ugotavlja Kuhar in dodaja, da nekateri tako poleg "biološke ure" govorijo tudi o "družbeni uri": "Obe sta seveda prepleteni. Dejstvo je, da je rojstvo otrok časovno zamejeno, in na te dimenzije "biološke ure" se nato naložijo še druga pričakovanja. Te predstave nam posredujejo mediji, šola, tudi starši in druge institucije (na primer državne institucije s posebnimi politikami za mlade, mlade družine itd.). Na ta način vemo, da naj bi pri tridesetih že imeli urejeno življenje, pri štiridesetih uspešno kariero in družino, pozneje pa določeno stopnjo materialne varnosti."

Prepričan je, da ob pritisku pričakovanj pomembno vlogo igra tudi proces primerjanja: "Ko se vrstniki poročajo, dobivajo otroke, kupujejo stanovanja ali napredujejo v službi, človek lastno življenje nehote umešča na skupno časovnico. Raziskave so pokazale, da ta pričakovanja ponotranjimo. Nihče nam morda neposredno ne reče, da zamujamo, pa vendar imamo občutek, da smo "zadaj"."

K temu, da odločitve mladih vse pogosteje odstopajo od kulturno oblikovanih predstav o "pravočasnih" življenjskih prehodih, pomembno prispevajo tudi njihove življenjske razmere, predvsem negotovost zaposlitve. Ta skrajšuje časovni horizont, je prepričana raziskovalka na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani dr. Jasna Mikić Ljubi: "Če ne veste, kakšen bo vaš dohodek čez nekaj mesecev, težje načrtujete selitev, skupno gospodinjstvo ali otroka. Tako nastane veriga odlogov – nestabilna zaposlitev oteži dostop do najemnega stanovanja ali posojila, stanovanjska odvisnost pa vpliva tudi na oblikovanje partnerstva in družine."

Medtem ko je bilo nekoč samostojno stanovanje pogosto razumljeno kot naraven korak v odraslost, danes namreč številni pri tridesetih še vedno živijo pri starših ali v najemu. V Sloveniji se mladi od staršev odselijo povprečno pri 28,9 leta, pri starših pa živi skoraj 80 odstotkov oseb med 16. in 29. letom, je poudarila Jasna Mikić Ljubi.

Glede negotovosti pri vstopanju na trg dela pa so zgovorni podatki SURS-a za leto 2024, ki jih navaja sociologinja: "Leta 2024 je bilo za nedoločen čas zaposlenih 69 odstotkov delovno aktivnih mladih med 15. in 34. letom (6,1 odstotka delovno aktivnih mladih pa je prvič vstopilo na trg dela v obliki samozaposlitve), toda kar 68,4 odstotka mladih, ki so prvič vstopili na trg dela, je začelo s pogodbo za določen čas."

Po njenih besedah to ne pomeni, da je stabilna zaposlitev izginila, je pa za številne postala morebitni poznejši cilj, ne več samoumevno izhodišče poklicne poti. "Ob tem se širijo projektno, samozaposleno in platformno delo ter druge oblike, pri katerih se stroški in tveganja vse bolj prenašajo z delodajalca na posameznika ali posameznico," je še poudarila.

Ko starejše generacije pripovedujejo o svoji mladosti, pogosto slišimo med seboj si podobne zgodbe: služba, stanovanje, družina in občutek, da bo za prihodnost nekako poskrbljeno. A jasno je, da je takrat družba posamezniku ponujala drugačno varnostno mrežo. Danes je življenjska pot bolj individualizirana – možnosti je več, a tudi odgovornosti. Stanovanje, zaposlitev, varnost in prihodnost so vse bolj stvar posameznika.

Lahko govorimo o pluralizaciji življenjskih poti, pravi Kuhar, in ne o nastanku ene same nove "normalnosti". A poudarja, da stari model ni izginil – še vedno ima precejšnjo simbolno moč in za številne ostaja osebno zaželen, toda ob njem so postale legitimnejše tudi druge poti: "Hkrati ta pluralnost ni enakomerno razporejena. Za nekoga z dobrim socialnim in ekonomskim zaledjem je daljše iskanje lahko obdobje raziskovanja, potovanj in izbire. Za nekoga brez takšnih virov je enaka navidezna "fleksibilnost" lahko zaporedje negotovih zaposlitev, stanovanjskih stisk in odvisnosti od družine."

Sociološko zato ne smemo zamenjati povečanja izbire z avtomatičnim povečanjem dejanske svobode, opozarja: "Ta je vedno odvisna od strukturnih neenakosti, neenakih možnosti in tako naprej. Težava torej ni v tem, da bi mladi zavračali odraslost, odgovornost ali stabilnost. Številni si prav to želijo, vendar nimajo materialnih pogojev, da bi te cilje dosegli na način in v času, ki sta veljala za prejšnje generacije."

Je torej današnja generacija odrasla z idejo, da mora biti pri tridesetih že finančno samostojna, čeprav ji trg dela tega pogosto ne omogoča? Tu se pojavlja generacijsko protislovje, pojasnjuje Jasna Mikić Ljubi: "Pričakovanje, da mora biti oseba do tridesetega leta finančno samostojna, ostaja zelo močno, medtem ko so pogoji za doseganje te samostojnosti vse bolj negotovi. Mladi se soočajo z nestabilnim delom, nizkimi ali nepredvidljivimi dohodki in težko dostopnimi stanovanji, vendar te strukturne ovire pogosto doživljajo kot lasten neuspeh."

To je povezano s povečano individualizacijo v neoliberalni družbi, v kateri se odgovornost za socialno varnost in uspeh vse bolj prenaša z države, institucij in delodajalcev na posameznika, je prepričana. "Mladi dobivajo sporočilo, da morajo biti dovolj prilagodljivi, podjetni, vztrajni in nenehno pripravljeni izboljševati svoje kompetence; če jim kljub temu ne uspe, naj bi bili za to odgovorni sami. Tako so družbena tveganja predstavljena kot osebne pomanjkljivosti. Posledice so občutki krivde, sramu in tesnobe, hkrati pa se zakrije dejstvo, da individualne strategije ne morejo rešiti strukturnih problemov trga dela in stanovanjske politike." Prav razkorak med pričakovanim življenjskim potekom in dejansko razpoložljivimi možnostmi je ena ključnih značilnosti sodobne prekarnosti, je prepričana raziskovalka.

"Ključno vprašanje zato ni, zakaj mladi ne živijo tako kot njihove babice in dedki. Vprašati se moramo, zakaj jih presojamo, kot da živijo v istem ekonomskem in družbenem svetu," pa izpostavlja Kuhar in dodaja: "Če od posameznika pričakujemo življenjski rezultat, ne omogočimo pa mu pogojev zanj, družbeni problem pretvorimo v osebno krivdo."

In kaj stoji za pojmom "normalnost" in "normalno življenje"? Ta je precej bolj kompleksen, kot se zdi na prvi pogled, opozarja Kuhar: "Gre za zelo nejasne termine, ki vsaj v znanosti niso v uporabi, ker je "normalnost" odvisna od tega, kaj s tem terminom razumemo. Beseda je namreč zelo vrednostno obremenjena – ko nekomu rečemo: "Ti nisi normalen!", za tem ne stoji nobena "znanstvena raziskava" ali kakšno drugo objektivno merilo, pač pa je to preprosto zmerljivka."

Normalnost torej ni nevtralna in samoumevna kategorija, temveč je zelo nejasna in vrednostno obremenjena oznaka, pojasnjuje: "K njej lahko namreč pristopimo na več različnih načinov, ki so med seboj lahko tudi izključujoči. S statističnega vidika bi lahko rekli, da je normalno tisto, kar počne večina oziroma kar se najpogosteje pojavlja. Toda nekaj, kar je pogosto, ni zato nujno tudi dobro, pravično ali zaželeno. Nasprotno pa nekaj, kar je redko, ni nujno napačno ali problematično." Drugi vidik je sociološki, kjer je normalno lahko tisto, kar je skladno z družbenimi in kulturnimi normami. "Vendar nam to samo po sebi spet ničesar ne pove o vsebini teh norm – predvsem pa ne o tem, kdo jih določa, čigavo življenje postavljajo za merilo in tako naprej." V psihološkem smislu pa lahko normalnost povezujemo z odsotnostjo večjega nelagodja ali težav pri vsakdanjem delovanju, vendar je tudi to odvisno od posameznika in njegovega družbenega okolja, dodaja: "Nelagodje je lahko posledica osebne stiske, lahko pa je tudi povsem razumljiv odziv na izključevanje, diskriminacijo ali neuresničljiva družbena pričakovanja."

Kot opozarja, je treba ločiti med pomenom "normalnosti" v smislu tega, kar je običajno ali pogosto, in med normativnim pomenom – to, kar je pričakovano kot pravilno in ustrezno.