Kako govoriti in kako ne govoriti o kapitalu

Ozrimo se najprej k družbenim sistemom. To so nizi formalnih in neformalnih pravil in odnosov, katerih spodbude k obnašanju lahko ljudje načeloma sprejmejo ali zavrnejo; sistem sam po sebi ne more storiti ničesar brez ljudi, ki izvršujejo in sledijo. Podobno pazljivi moramo biti pri kolektivnih akterjih (skupinah ali entitetah, kot je »država/oblast«). Ti so prav tako vedno sestavljeni iz mnogo posameznih ljudi, ki imajo svoje cilje in interese. Ti posamezni ljudje se neredko odločijo, da bodo delovali v skladu s svojimi parcialnimi interesi, ne tistimi, ki naj bi jih imela skupinska entiteta, katere del so. Da bo to bolj razumljivo, se obrnimo k dvema konkretnejšima primeroma površnega govora o sistemih in kolektivnih akterjih.

1. "Kapital je naredil to ali ono."

Prva težava s takšnim govorom je, da je beseda »kapital« dvoumna. Je mišljen z njo kapitalizem kot ekonomski sistem? So mišljeni posamezni kapitalisti kot akterji v sistemu? Je mišljena celotna skupina kapitalistov ali samo en del, recimo najmočnejši kapitalisti? Je mišljeno premoženje? Premoženje kapitalistov ali premoženje kogar koli, tudi če nekdo ni kapitalist? Kapital je izmuzljiva beseda.

Ko – oziroma če – je razčiščeno, da s "kapitalom" denimo ne mislimo niti posameznih kapitalistov, niti kapitalistov kot skupine, niti golega premoženja kapitalistov, ampak recimo mislimo kapitalistični sistem, nemudoma naletimo na naslednjo težavo. Kako lahko sistem – za razliko od ljudi – kar koli naredi, se obnaša? Kapitalizem kot sistem ni nič drugega kot skupek pravil (formalnih in neformalnih) ter odnosov med ljudmi. Eno formalnih pravil kapitalizma je recimo varna zasebna lastnina. To pravilo je zapisano kot zakon; če ga kdo krši, sledijo formalne sankcije, kot so globe in zapor, zaradi česar tudi večina ljudi (a ne vsi), ki jim je mar za svoje interese, pravila ne krši in spoštuje zasebno lastnino. Eden od odnosov, ki je osrednji del kapitalizma, je denimo tržna konkurenca. Kapitalizem je takšen sistem, da v njem na trgu tipično nastopa več ali celo ogromno proizvajalcev in prodajalcev, ki med seboj tekmujejo za kupce in profit.

Ko smo tako razpakirali kapitalizem, se še enkrat vprašajmo, kaj pomeni, ko nekdo reče, da je "kapital (oziroma kapitalizem) nekaj naredil ali pa povzročil". Pravila in odnosi sami po sebi nič ne morejo narediti. Ljudje počnejo stvari: kapitalisti, delavci, politiki, sindikalisti, birokrati. In seveda, če ljudje zaradi svojih interesov upoštevajo kapitalistična pravila in odnose – tj. se vedejo skladno z njimi –, potem lahko trdimo tudi, da je imel kapitalizem na njihovo obnašanje vpliv. Toda priznati to ni enako, kot preprosto trditi "kapitalizem je naredil to ali ono".

2. "Kapital potrebuje to ali ono."

Nobena od napak, ki sem jo dokumentiral do zdaj, ni posebej kritična. Toda trditi, da "kapital nekaj potrebuje", vsekakor je kritična napaka, ki v razpravo ne vnaša zgolj nejasnosti, marveč je preprosto zmota. Kapital ni organizem s potrebami. Če s kapitalom ne mislimo posameznih kapitalistov, ki vsekakor so organizmi (s potrebami, ki jih imajo človeški organizmi), marveč mislimo bodisi kapitalistični sistem bodisi kapitaliste kot kolektivni razred določenih ljudi, potem je govor o potrebah neutemeljen. Družbeni sistemi niso organizmi, v katere bi bile vgrajene potrebe, katerih neizpolnitev vodi k okvari in smrti. Enako velja za skupine ljudi. Ko razmišljamo o družbenih sistemih in človeških skupinah, so analogije z biologijo v najboljšem primeru zgolj metaforično (ne dobesedno) primerne, običajno pa so celo v metaforičnem smislu hudo zavajajoče. Enostavno in privlačno je reči, da "kapitalizem potrebuje rasistično ideologijo" ali pa da "kapitalistični razred potrebuje nekritične državljane" ali pa da "kapitalizem potrebuje rezervno armado delavcev". Toda skušnjavi se je v tem primeru smiselno upreti.

Prvič, kapitalizem kot sistem (tržne konkurence in varne zasebne lastnine) lahko obstaja in deluje tudi brez rasizma, v prisotnosti kritičnih državljanov in pri polni stopnji zaposlenosti, torej brez zadovoljevanja domnevnih potreb, ki sem si jih izmislil. Mogoče ne deluje tako učinkovito, kot bi lahko v alternativnem scenariju, a vsekakor še naprej deluje (kar ne velja za dejanske organizme, ko oni recimo nehajo zadovoljevati svoje dejanske osnovne potrebe po hrani in tekočini). Drugič, tudi če to ne bi bilo res in bi kapitalizem dejansko "potreboval" (kar koli že to pomeni) rasizem, nekritične državljane ali brezposelnost, ni jasno, kako lahko kapitalizem avtomatično dobi, kar potrebuje. Ko nekdo govori o potrebah kapitalizma, namreč namiguje, da se bo tem potrebam zadostilo. A zakaj bi to predpostavljali?

Če človeški organizem potrebuje hrano, to potrebo začuti v svojem telesu kot določeno vrsto bolečine ali neprijetnosti – lakoto –, zaradi česar se organizem zaveda, da hrano potrebuje. Se v tistem trenutku, ko organizem potrebuje hrano, hrana preprosto pojavi na mizi, da bi zadovoljila potrebo organizma? Ne. Organizem mora iti po hrano, kar običajno tudi stori, saj čuti neprijetno lakoto, ki jo hoče odpraviti; in šele ko s svojim obnašanjem pridobi hrano, jo lahko poje in zadovolji svojo potrebo.

Imamo kakršen koli podoben proces, ko "kapitalizem potrebuje", kar pač domnevno potrebuje? Ne. Ker kapitalizem ni organizem, nima čutil in ne čuti nezadovoljenosti svojih potreb. Ker tega ne čuti, se ne more nato obnašati na način, da bi pridobil, kar domnevno potrebuje in zadostil svoji potrebi. Kapitalizem je sistem brez čutil in brez zmožnosti za obnašanje. To pomeni, da trditi, da bo neka domnevna potreba, ki jo ima kapitalizem, tudi slej kot prej zadovoljena (kapitalistična potreba po nekritičnih državljanih --> nastanek nekritičnih državljanov), niti pod razno ni utemeljeno. Namreč, kaj točno je mehanizem, prek katerega bo kapitalizem zadovoljil svoje "potrebe"? Bežne analogije iz biologije ("kapitalisti so celice kapitalizma, ki jih slednji upravlja za doseganje svojih potreb, tako kot telo upravlja s svojimi celicami in organi za doseganje svojih organizmičnih potreb") niso nadomestek resne analize s pravimi, prepričljivimi mikrotemelji.

Te analogije med drugim pozabljajo na osnovno poanto iz teorije iger, ki jo je že pred uradnim nastankom tega pojmovnega orodja zelo dobro poznal sam Karl Marx (kritik kapitalizma, ki je bil sicer precej nagnjen k antropomorfiziranju). Poanta je, da individualni človeški akterji ne zasledujejo niti nujno niti pogosto interesov kolektivnih akterjev, zaradi česar je Marx v tretjem zvezku Kapitala pravilno opisal kapitalistični razred kot "volčjo bratovščino". S tem je mislil, da so kapitalisti hitro – načrtno ali nenačrtno – lahko pripravljeni raztrgati drug drugega (in kapitalizem) zavoljo lastne koristi (četudi ob nepopravljivi škodi sistemu ali skupini, katere del so). V bioloških organizmih je ta konfliktna logika tipično (a tudi tam ne vedno, kot razkrivajo rakava obolenja) preprečena, saj gre pri telesnih celicah za identične kopije z istim DNK, tj. dejanski kolektivni akter, čigar sestavni deli imajo poravnane interese.

Kar imajo komentatorji kapitalizma verjetno v mislih, ko govorijo o potrebah in kapitalizmu, je dejstvo, da imajo posamezni kapitalisti (ali pa začasno organizirana skupina kapitalistov – ki pa lahko zaradi tekmujočih želja njenih pripadnikov kadarkoli razpade) določene želje, ki jih (ker so posamezni kapitalisti organizmi) lahko zasledujejo s svojim obnašanjem. Recimo, nekateri kapitalisti si želijo, da bi se belopolti in temnopolti delavci sovražili, ker bi tem kapitalistom to na različne načine koristilo. En razlog, zakaj bi lahko rasizem kapitalistom prišel prav, je denimo ta, da bi lahko zmanjšal pogajalsko moč delavcev, saj bi bila solidarnost in kolektivna akcija med delavci nižja zaradi rasističnih sovraštev; manjša pogajalska moč pa je lahko koristna, saj zaradi nje lahko kapitalisti plačajo svoje delavce manj, kot če bi bila večja.

Nekateri kapitalisti si iz podobnih razlogov želijo, da bi bili vsi državljani nekritični ali da bi jih bilo mnogo brezposelnih. To gotovo drži in je – kot skoraj vse, kar se dogaja v družbi – vsaj deloma rezultat sistemskih incentivov, s katerimi se soočajo ljudje (v tem primeru kapitalisti). Drži tudi, da bodo nekateri od teh kapitalistov poskušali svoje želje izpolniti. Nekateri bodo včasih celo uspešni pri tem svojem podvigu, čeprav bodo trčili ob nasprotovanje spet drugih družbenih skupin, ki si tega ne želijo. Toda nobeno od teh resničnih in pomembnih dejstev nima ničesar opraviti z malomarnim, površnim funkcionalističnim govorom o "potrebah kapitala". V najboljšem primeru se z izrazom "potrebe kapitala" misli "želje kapitalistov, ki jih deloma oblikuje sistem pravil in odnosov, v katerih so kapitalisti", pri čemer je slednji izraz veliko bolj natančen in manj dvoumen kot prvi, v najslabšem primeru pa komentatorji s "potrebami kapitala" mislijo nekakšne dobesedne, organizmične potrebe kapitalističnega sistema ali razreda, kot sem jih opisoval zgoraj, kar je enostavno napačno.