Kako je božičnica postala orodje depolitizacije?

Na prvi pogled to zveni razumno – politika naj bi se umaknila, prostor odločanja v administraciji pa naj bi prepustila strokovnjakom. A kot nekoč pri besedah o "nacionalnem interesu" se tudi tu za navidezno nevtralnostjo skrivajo izrazito politični nameni.

Če želimo razumeti, kaj depolitizacija pomeni, se moramo najprej dotakniti njenega teoretskega ozadja. Verjetno najbolj znani mejnik je postavil Francis Fukuyama s tezo o "koncu zgodovine", ki ni pomenil prenehanja dogodkov, temveč zaključek ideološke evolucije in vzpostavitev globalnega konsenza o superiornosti liberalnodemokratskega modela.

Njena ključna posledica je bila napoved postopnega umikanja "velike politike". Z izginotjem temeljnih ideoloških konfliktov politika izgubi svoj antagonistični značaj in mobilizacijski potencial. Konflikti se, kot je poudaril, transformirajo v tehnične in administrativne izzive, kot so gospodarski razvoj ali okoljska vprašanja. To označuje prehod v postpolitično stanje.

Slavoj Žižek depolitizacijo razume kot simptom sodobne ideologije, v kateri politika izgubi substanco in se spremeni v tehnično vprašanje upravljanja. Politični spopad med različnimi vizijami se umika strokovnjakom, uradnikom in ekonomskim pravilom. To, kar se predstavlja kot racionalno, nevtralno in strokovno, je pravzaprav način, kako oblast prikriva svojo ideološko naravo.

Žižek poudarja, da je današnja ideologija "ideologija brez ideologije" – oblast, ki se izogiba političnim sporom in s tem ustvarja vtis objektivnosti. Ko vlade sprejemajo odločitve s sklicevanjem na "strokovne kriterije" ali "neizogibne gospodarske realnosti" in navsezadnje z iskanjem politično neoporečnih kandidatov in/ali vrhunskih strokovnjakov, ne odpravijo politike, temveč jo preoblikujejo v obliko administrativne racionalnosti.

Depolitizacija je zato mehanizem samoohranitve sistema – način, kako se oblast zavaruje pred dejansko možnostjo spremembe, saj vsak poskus alternativne politike (ideje ali stranke, ki s svojimi načrti obstoječa razmerja potiskajo v antagonizme), razglasi za "nerealnega", "neodgovornega" in pogosto "skrajnega".

Psihoanalitična komponenta Žižkove teorije izpostavlja, da se izbris političnega vrača v realnem kot simptom, ki se manifestira v populizmu, fundamentalizmu in nasilju. V praksi pa med drugim pomeni opozarjanje politikov na temne čase uničevanja demokratičnih standardov, propada družbenih vrednot. To so posledice nezmožnosti artikulacije političnega v postpolitičnem prostoru. Ključni vpogled je razlika med prazno izbiro, ki jo ponuja postpolitika znotraj določenega simbolnega okvira, in pravo politično odločitvijo, ki pomeni prelom s samimi pogoji možnosti odločanja.

Tudi Alain Badiou opozarja, da sodobna družba politiko dojema predvsem kot menedžersko dejavnost, ne kot prostor emancipacije. Zanj resnična politika nastane šele, ko pride do "dogodka" – do prekinitve obstoječega reda (upor, protesti), v kateri se odpre možnost nečesa novega, kar prej ni bilo mogoče misliti. V današnjem prostoru pa je ta možnost skoraj popolnoma izginila, ker se politika podreja logiki konsenza, upravljanja in merljivih učinkov. Depolitizacija pomeni, da so vprašanja pravičnosti, solidarnosti ali enakosti nadomeščena z vprašanji učinkovitosti in stabilnosti.

To misel Badiou nadaljuje z razvijanjem pojma "petainizma" kot simbolno matrico sodobne postpolitične oblasti. Gre za stanje, v katerem se ljudje pasivno podredijo obstoječemu redu v zameno za obljubo varnosti, stabilnosti in miru; tudi obljubo o svobodi. Hkrati opozarja, da se ta depolitizacija ne vzpostavlja z nasiljem ali prisilo, temveč z emocionalno mobilizacijo – z upravljanjem čustev, strahu, skrbi in negotovosti. Volitve zato niso več izraz resnične volje ljudstva, temveč postanejo orodje za utrjevanje obstoječe oblasti, ki s pomočjo medijev in varnostnega diskurza usmerja javno razpoloženje.

Namesto da bi politika odpirala prostor za spremembo in razpravo o alternativah, se preobrazi v mehanizem upravljanja afektov, kjer prevladujejo občutki varnosti in stabilnosti. Posledično politične obljube, ideje in ravnanja izgubijo stik z resnico in z možnostjo dogodka – tistega nepričakovanega preloma, v katerem se po Badiouju rojeva prava politika.

Politično se tako prevede v operativno: razprava ni več o tem, kaj kot skupnost želimo, temveč kako naj dosežemo vnaprej postavljene cilje. To "kako" postane prostor, kjer se odvija navidezna politika – tekmovanje ideološko izpraznjenih akterjev za najbolj "strokovno" izvedbo istega cilja. V tej preobrazbi se po Žižku in Badiouju skriva paradoks sodobne demokracije: čim bolj se politika razglaša za racionalno, strokovno in apolitično (zadnje čase se zlorablja tudi pojem "demokratičnosti"), tem bolj postaja orodje reprodukcije obstoječih razmerij moči.

Depolitizacija poteka na dveh ravneh. Prva je notranja – politični akterji, uradniki in stranke postopoma ponotranjijo logiko tehnične nujnosti. Namesto da bi politiko razumeli kot prostor odločanja med družbenimi vizijami, jo vidijo kot tehničen proces optimizacije obstoječih struktur. To pomeni, da razlike med programi postajajo predvsem retorične, ne vsebinske. Politični govor se reducira na vprašanje "učinkovitosti", ne pa "pravičnosti", s čimer se, kot bi rekel Žižek, ideologija udejanja prav skozi svojo navidezno odsotnost. Ko politika poskuša delovati kot upravljanje brez ideologije, postane najbolj ideološka prav v tem, da ne priznava svojega ideološkega temelja.

Tudi v Sloveniji imamo stranke, kjer je politični program napisan zelo splošno ali celo bolj podrobno dopolnjen po ustanovitvi, njihovo delovanje pa je odvisno od javnega mnenja. Stranka napove reformo in če to povzroči ogorčenje, se posuje s pepelom in opraviči, da tudi ona dela napake. Tu govorimo o umiku avtentičnega političnega boja, kjer ideološke razlike postanejo manj pomembne ali površinske.

Druga raven depolitizacije je zunanja. Gre za vpliv nadnacionalnih struktur in finančnih mehanizmov, ki postavljajo meje politične domišljije. Evropska fiskalna pravila, proračunske omejitve, pogoji zadolževanja in bonitetne ocene ustvarjajo vtis, da obstaja samo ena "odgovorna" pot. Kot bi rekel Badiou, je tu politika podrejena "logiki sveta", v katerem se odločanje zreducira na upravljanje parametrov, ne na ustvarjanje novega političnega prostora.

Zaradi teh omejitev imajo danes skoraj vse stranke v praktičnem ekonomskem smislu enake oziroma podobne programe. Boj se zato seli iz vsebine v diskurz, iz dejanskih odločitev v tekmovanje za simbolno hegemonijo.

Razprava o t. i. božičnici je v tem smislu pravzaprav eklatanten primer depolitizacije. Predloga koalicije in opozicije se na prvi pogled razlikujeta v diskurzu, vendar imata z vidika javnih financ skoraj enak učinek. Oba temeljita na istem fiskalnem prostoru – na tem, koliko sredstev je v proračunu in kakšen primanjkljaj si država lahko privošči. Rezultat je bil zato že vnaprej določen: omejen s pogoji mednarodnih institucij, bonitetnimi ocenami in evropskimi fiskalnimi pravili.

Politični boj se tako skrči na površinski spor dveh narativov. Vladni predlog vzpostavlja zgodbo, po kateri država "nagrajuje delavce" in hkrati "prisili podjetnike" k pravičnejšemu izplačilu. Opozicijski predlog zagovarja nasprotno: davčna razbremenitev naj bi podjetnikom omogočila, da prostovoljno povečajo plače delavcem. V resnici oba narativa ostajata uokvirjena znotraj iste fiskalne logike – razpravljata le o tem, kako razdeliti že vnaprej omejen znesek. Če uporabimo marksistično terminologijo, se v ozadju ponovno vzpostavi razmerje med delom in kapitalom, vendar brez resničnega političnega konflikta.

Vprašanje prerazporeditve se ne odpira več na ravni družbenih antagonizmov, temveč v okviru računovodske kalkulacije. S tem se potrjuje logika depolitizacije: politična odločitev, ki bi lahko izražala ideološko izbiro, je zreducirana na tehnično vprašanje, koliko je prostora v proračunu.

Depolitizacija tako ne pomeni, da politike ni več, temveč da se je preoblikovala v upravljanje brez alternative. Ideološki spopad se seli v simbolno sfero – v razprave o imenih ulic, kulturnih dogodkih ali spomenikih – medtem ko vprašanja prerazporeditve moči in bogastva izginejo s političnega obzorja. Prav v tej praznini se razkrije sodobna kriza demokracije: oblast, ki se razglaša za nevtralno, demokratično, svobodno, rešiteljsko, je v resnici najbolj ideološka od vseh, saj prikriva dejstvo, da je njen temelj še vedno političen.