Kako mi moški razlagajo

Mileva je bila ključna matematičarka, ki je vzpostavila logiko za kasnejše izračune svojega veliko uspešnejšega partnerja Alberta Einsteina. Ohranjena pisma so dokaz pomembnosti njenega obstoja in dela za njegovo kasnejšo genialno utelešenje. Medtem ko se je Einstein boril z bremeni intelekta in slave, je ona skrbela za njuno potomstvo, finance in nosila druga z žensko naravo določena, nevidna in nepomembna bremena.

Ali pa Zelda Fitzgerald, žena pisatelja mitoloških razsežnosti, ki se je svetu prikupil s posebno analizo ameriških ambicij, sanj in razkošja – z Velikim Gatsbyjem. Kadar je F. Scott Fitzgerald za svoje delo uporabljal zapise in ideje svoje žene, mu je kritiška srenja z bralstvom na čelu navdušeno aplavdirala. Ko pa je želela, da njene zamisli nosijo tudi njeno ime na platnici, se je najprej soočila z nevoščljivostjo lastnega moža. Ta je njena pisanja nenehno rahljal in skušal odstraniti tematike, ki so se mu zdele primerne in zveličavne zgolj za njegov kanon. Nato se je soočila še s kruto ceno ženskega obstoja: muza da, avtorica nikoli.

In danes? Uzurpacija prostora, v katerega zdaj nekaj žensk sme vstopiti in v njem podeliti svoje misli, poteka po enaki logiki, a z drugimi sredstvi: moško-razlaganje (mansplaining) ostaja manifestator kulturnega habitata, v katerem moramo vsi "vedeti," da moški o vsem ve več in bolje od vsake ženske.

Moško-razlaganje ženske doživljamo na vseh nivojih svojega delovanja. To postane posebej očitno na področju našega dela. Seveda vsaka moška intervencija, namenjena ženski (so)govornici, ni in ne sme biti označena kot takšen primitiven ostanek zastarelih (ne)zavednih želja po moči in prevladi. Vendar bi bilo nujno, da vsako moško izjavljanje, ki temelji na pokroviteljstvu in je oprto na apriorno pripisovanje ženske manjvrednosti (ne glede na njene izkušnje, kompetence ali osnovne pravice samoizražanja in samoaktualiziranja), pojmujemo kot simbolno nasilje.

Simbolno nasilje moškega razlaganja je trdno normalizirana hierarhija razmerij moči, ki v praksi deluje skozi samoumevna pravila in ob uporabi samoumevnega govora. Ta najprej nastopi tako, da govorki vzame vso kredibilnost s tem, ko ugotovi, da je njeno izvajanje nujno povzeti, dodatno razložiti – skratka, tisto nekaj, kar ženska pove, je zgolj na ravni osnutka, ki mu šele moški glas doda ton resnice. 

Po tako opravljeni vaji iz nižanja kredibilnosti je čas, da dodajo še napotke glede forme. Ženske za različnimi mizami, kot vemo, govorimo le kratek čas. To naj nam velja kot odpustek, če nas včasih zanese in pomislimo, da smo lahko v pogovorih udeležene povsem enakovredno; da tako postavljamo stališča, za njimi stojimo, jih argumentiramo ali da včasih – lepše je sicer, če ne – vzpostavimo celo osebne meje.

Takrat nas moški podučijo še malo o tonu in o splošni diagnostiki našega govora. Na tej točki smo že ujete v dvojno zanko: če nastopimo preveč enakovredno, če se nam zdi, da smo sposobne in da znamo, da o nečem nekaj vemo, smo agresivne. Preveč si želimo vzbujati pozornost. Nekaj je narobe z nami. Če smo preveč pasivne, če se celo samocenzuriramo in nastopamo (delno do pretežno) zadržano, pa si moški zgolj potrdijo svojo tezo o povsem nekompetentnih ženskah, ki kar silijo in vztrajajo tam, kjer nimajo kaj iskati.

V vsakem zdravem odnosu pride do konflikta. V odnosih brez konflikta je prisotno nasilje, ki enega venomer sili v podrejanje in pritrjevanje drugemu. Reševanje konflikta, v katerem je udeležena ženska, pomeni disrupcijo njene klasične podobe in vloge, ki si mora z vsem, kar je, prizadevati za mir. In slogo. In tiho sledenje. Prikimavanje.

Če se konflikta ne ustraši, se zdi, da je v grehu. Grešnica je prekinila s staro paradigmo, ki njeno delo zreducira na skrb, moško pa na odločanje. Vsebinska in formalistična, kakopak dobronamerna opozorila ženskam, ki v zasebnem ali javnem življenju odpirajo konflikt, trčijo ob eno njihovih najbolj trdovratnih lastnosti – ženske kot urejevalke dobrega počutja vseh tistih, ki sedijo ob njej.

Za ceno iluzije miru ženske tisočletja plačujemo s svojo tišino. Tišino, ki jo producira strah, utrujenost in samoumevnost praks kaznovanja in discipliniranja. Če motim, sem agresivna. A raje sem agresivna kot anonimna.