Ni dvoma, da je med Slovenci Evropska unija priljubljena tudi zato, ker v njej lahko uživamo v svoji samostojnosti, hkrati pa smo del nečesa večjega. Podobno velja za Organizacijo združenih narodov. V mednarodnem smislu smo enotno za federalizem. Na interni ravni pa stvari postanejo zelo zapletene. Ni treba biti posebej podučen, da vidimo, da smo Slovenci zelo ponosni na svoje regionalno poreklo. Kako bi bilo kaj drugače, ko se seznanimo s svojimi izredno bogatimi in raznolikimi lokalnimi tradicijami, ki jih najdemo samo v določenih delih naše države? Spoštovanje lokalne različnosti je med Slovenci zelo sprejeto in nobena regija ni izpostavljena kot drugačna; razume se, da smo prav vsi malo drugačni in da je to dejstvo. V isti kalup nas ni za tlačiti.
Na uradni ravni pa razumevanja za to dejstvo nikoli ni zares bilo. Čeprav vsi vedo, kaj sta npr. Primorska in Štajerska, ti dve regiji v uradnem, upravnem smislu ne obstajata že od leta 1918. Vsi predlogi razdelitve države na upravne pokrajine ali regije hitro padejo v vodo. Statistične regije ostajajo to – statistika. Pri pouku slovenščine v šolah se regionalno pripadnost pesnikov in pisateljev omenja samo takrat, ko se temu res ne more izogniti in nato zelo hitro pospravi v predal. Pri pouku zgodovine obstaja enaka praksa, pri čemer se pri učni uri o zgodovini 19. stoletja posebej poudari, da je bila deželna zavest v času Avstro-Ogrske nasprotna narodni zavesti in v tem primeru orodje potujčevanja. Pripadnost svoji regiji in upoštevanje tega se na ravneh, ločenih od kulturnih običajev, obravnavata kot nekaj nezaželenega in nepotrebnega. Razmik med uradnim pojmovanjem in splošnim pogledom javnosti je zelo širok.
Najverjetneje je to posledica dejstva, da smo svojo neodvisno državo dobili šele pred kratkim. Na političnem, kulturnem in vseh sorodnih področjih je bilo tudi zaradi naše manjše številčnosti treba držati skupaj in enotno, pri čemer poudarjanje regionalne pripadnosti ni bilo nekaj koristnega. Vendar imamo danes že več kot 30 let neodvisno državo in zato je treba o naših regijah razmišljati drugače. To postaja že praksa – vprašanja, ki so bila nekoč obravnavana kot teme lokalnega značaja, so postala državna: tretja razvojna os, mariborsko letališče, drugi tir, park Stožice itd. Ker nobeden izmed teh projektov ne poteka brez zamud in afer, se vlado in ministrstva redno obtožuje, da je to namenoma; zamude in podražitve pomenijo počasnejši regionalni razvoj in večjo centralizacijo države. Ampak– ali je Slovenija sploh centralizirana? Če ni, ji to grozi?
Obstoječi statistični indeksi ekonomske in politične centraliziranosti Slovenijo večinoma postavljajo rahlo pod povprečje držav članic Evropske unije in krepko pod svetovno povprečje. Slovenija niti slučajno ni med najbolj centraliziranimi državami na svetu, kot pogosto slišimo v medijih; Ljubljana pri nas niti približno ne nosi enake moči kot npr. Pariz, London, Moskva, Tokio, Buenos Aires, Atene, Praga, Budimpešta, Istanbul itd. v svojih državah. Vendar imamo tudi v naši soseščini nekaj držav, ki imajo manjšo raven centraliziranosti: Nemčija, Italija, Švica, Poljska ... Slovenija torej ni ne bev ne mev, nismo ne hipercentralizirani kot recimo Francija in ne regionalizirani kot Španija. Kam nas nosijo obstoječi trendi?
Nedvomno v napačno smer. Po najnovejših podatkih je v Mestni občini Ljubljana registriranih več kot 30 odstotkov vseh delovnih mest v državi, kar je precej več od njenega deleža prebivalstva. Vsak dan se iz drugih statističnih regij na delovno mesto v Osrednjeslovensko regijo pripelje več kot 100.000 ljudi. Če dodamo še več deset tisoč voznikov, ki se na delovno mesto v Ljubljano pripeljejo z npr. Vrhnike ali Iga, ni čudno, da se vsak dan v jutranjih in popoldanskih urah na avtocestah vijejo neskončne kolone pločevine. V zadnjih 15 letih se je v osrednjeslovenski regiji ustvarilo več kot 35.000 novih delovnih mest, kar je dve tretjini celotne rasti zaposlitev v državi. Razliko povečuje dejstvo, da je nesorazmernost v porazdelitvi zaposlitev z visoko dodano vrednostjo, kot so recimo v računalništvu in napredni industriji, še večja.
Čemu gredo stvari v takšno smer? Prednjačita dva razloga: prvi je upravno-administrativni, drugi pa infrastrukturni. Upravno-administrativni je odsotnost kakršne koli upravne ravni med državnim aparatom v Ljubljani in občinami. Slovenskih občin je nedvomno preveč; pri tem npr. minimalnega merila – 5000 prebivalcev – ne izpolnjuje kar 108 občin. Posledično so moči odločanja, finančna sredstva in prostorske kapacitete lokalnih oblasti izredno razpršeni in tako vztrajno ne zadoščajo razvojnim potrebam regij in celotne države. Lep primer so industrijsko-obrtne cone; namesto da bi te bile organizirane na strateških mestih po regionalni ravni, so zanje odgovorne občine. To namesto v krepitev močnih razvojnih centrov lokalnih prvakov vodi v poplavo miniaturnih industrijsko-obrtnih con, v katerih se nahajajo po en kovinar, en mizar, en gumar in en nizkocenovni trgovec. Res je, da je več takšnih manjših podjetij uspelo premagati različne ovire in so prisotna tudi na mednarodnih tržiščih, vendar na dolgi rok za slovensko gospodarstvo to ni dobro. Soroden in podoben je položaj v slovenskem kmetijstvu, kjer razpršenosti lokalnih oblasti sledi razpršenost kmetijskih ureditev in zemljišč, kar ovira konkurenčnost slovenskega kmetijstva.
Drugi razlog je infrastrukturni. Že v času socialistične Jugoslavije je bil večji del naložb v prometno infrastrukturo podeljen cestnemu prometu in je tako vodil v zanemarjanje razvoja drugih oblik prevoza, kot je npr. železniški. Od samostojnosti naprej se je poudarek na ceste samo še večal; slovenski avtocestni križ je najverjetneje največji infrastrukturni projekt slovenske države. Samo dobro desetletje po svoji izgraditvi dnevni promet že bistveno presega njegove nosilne kapacitete. Šele v zadnjih petih letih so se na državni ravni začele resnejše naložbe v potniški in tovorni železniški promet, ki pa trenutno ostajajo na ravni obnove obstoječih prog in ne razširjanju kapacitet z izgradnjo novih. Cestni promet nikjer na svetu ne pripomore k decentralizaciji, kar pa ne velja za železniški. Hitra in zanesljiva železniška povezava med Mariborom in Ljubljano, ki bi potnike od enega do drugega kraja pripeljala v manj kot uri, bi bila najboljši korak k decentralizaciji in splošnemu gospodarskemu, da ne govorimo družbenemu napredku te države. Na žalost ta trenutno ostaja samo na papirju – ko je govora o večjih regionalnih infrastrukturnih projektih, kot je recimo tretja razvojna os, o železnici ni slišati nič; čeprav je bila železnica med Slovenj Gradcem in Celjem zgrajena že leta 1899.
Centralizacija je nekaj, kar Slovenijo zelo duši; gospodarstvo, družbo oz. državo v vseh pogledih. Vsi negativni trendi zadnjih desetletij: rast cen nepremičnin, praznjenje krajev, zaostajanje periferije, nižanje rodnosti, izginjanje lokalnih tradicij, izseljevanje visoko izobraženih v tujino ... So tako ali drugače posledica centralizacije. Nikjer ni bila glavni razlog, a prav tako nikjer ni bila v pomoč. Slovenija v naslednjih 20 letih nujno potrebuje korak naprej v upravni reorganizaciji in obnovi lokalne infrastrukture.
Nastopil je čas, da se o tej tematiki resno pogovorimo in nastavimo jasne smernice za razvoj v prihodnosti. Ne, Slovenija ni premajhna, da bi imela pokrajine. Imeti pokrajine ne pomeni, da bomo začeli razpadati kot narod. Sloveniji ni dovolj samo avtocestni križ, potrebujemo tudi kakovostno železnico in javni prevoz nasploh. In ne, priznanje teh dejstev ne pomeni, da je Slovenija slab kraj za življenje. A stremeti moramo k temu, da je vedno lahko še lepše in boljše – če ne za nas, pa za naše zanamce.
