'Izolacija nam razkriva, kakšni so v resnici naši odnosi, in pred tem ne moremo zbežati'

V času izolacije zaradi preprečevanja širjenja okužbe z novim koronavirusom so na preizkušnji tudi medčloveški odnosi – predvsem tisti znotraj štirih sten, saj se nam je praktično čez noč porušil vsakdanji ritem, ki smo ga živeli dolga leta. Mnogi se v tem času spopadajo s hudim stresom, negotovostjo, zaskrbljenostjo in tudi občutki krivde. Včasih je lahko že neko nepomembno dejanje partnerja dovolj, da drugi vzkipi in se vname spor. Zato je pomembno, da ozavestimo, zakaj se nam pojavljajo tako intenzivni občutki. Predvsem pa v takšnih kriznih razmerah ni dobro sprejemati drastičnih odločitev, ki bi utegnile močno vplivati na naše življenje, pravi Anja Kovačič, specialistka zakonske in družinske terapije, ki se že več kot desetletje ukvarja s psihoterapijo in svetovanjem na področju medosebnih odnosov. Z njo smo se pogovarjali, zakaj lahko izolacija privede do povečanih napetosti v partnerskih in družinskih odnosih ter kako lahko to obdobje prebrodimo. 

S kakšnimi težavami se ta hip soočajo ljudje?

Če malce karikiram, je trenutno dogajanje podobno resničnostnemu šovu, s ključno razliko, da smo naenkrat tudi sami postali igralci. Obdobje je za vse nas nedvomno velik izziv na vseh področjih, saj takšni situaciji doslej še nismo bili priča. Lahko rečemo, da imamo krizo v treh valovih: prvi je zdravstvena kriza, precej se govori tudi o drugem valu, ki je gospodarska kriza, med njima pa je tudi tretja, psihološka kriza, ki se je večina niti ne zaveda. Takšna stopnja pritiska, kot jo trenutno čutimo na kolektivni ravni, pri marsikom presega sposobnost samoregulacije.

Podobno kot pri travmatičnih dogodkih se tudi v tem izrednem primeru ljudje soočajo z različnimi čustvi – od šoka, zanikanja, žalosti do jeze ... Prisotne so eksistencialne skrbi, skrbi pred izgubo zdravja, v zraku je negotovost, saj nihče ne more zares potrditi, kdaj se bo vse skupaj končalo. Nimamo nekega varnega oprijema, ko bi lahko rekli: ok, takrat bo konec, samo malo je še treba potrpeti. Morda sta ravno ta negotovost in izguba občutka varnosti tisto, kar najbolj pripomore k stiski, ki jo ljudje čutijo.

Zakaj so lahko izolacija, karantena in strogi ukrepi tako naporni za ljudi, predvsem pare?

Izolacija nam razkriva, kakšni so v resnici naši odnosi, in pred tem ne moremo zbežati. V sodobnem tempu življenja nam zaradi številnih obveznosti pogosto primanjkuje pristnega stika s seboj in najbližjimi. Namesto vase smo usmerjeni navzven  – v svet poln dražljajev in čustvenih mašil, ki nas oddaljujejo od nas samih, zdaj pa nam je vse to naenkrat odvzeto. Prisiljeni smo v svojevrstno obliko dopusta, kjer smo ‘obsojeni’ zgolj na dom in najbližje, s katerimi ne znamo več kakovostno sobivati. To pa mnogim predstavlja napor, sploh v kombinaciji z negotovostjo in stresom, ki smo jima priča.

Kako takšne razmere vplivajo na odnose med partnerjema?

Izolacija je zagotovo preizkušnja za vse, saj smo nenadoma več skupaj. Vsi pa vemo, da dolgotrajna bližina včasih predstavlja težavo že v normalnih okoliščinah, kaj šele zdaj, ko so razmere neobičajne in je v zraku toliko napetosti.

V takšnih razmerah pa se še toliko bolj pokažejo temelji odnosov. Tam, kjer so bile težave prisotne že prej in sta partnerja bolj kot ne živela drug mimo drugega ali pa drug pred drugim vztrajno bežala v delo, športne aktivnosti, morda celo druge odnose, bo stiska še toliko večja, saj tega ‘blažilca’ nezadovoljstva v odnosu ni več. Naenkrat se je treba srečati s seboj in vsemi težavami, ki smo jih doslej ignorirali ali zanikali, kar povzroča še večjo stisko. Pojavljajo se nestrpnost, čustveni izbruhi, apatija, tesnobna občutja ...

Kaj pa to pomeni za družinsko življenje? Kako se dinamika spremeni in kako v tem času ohraniti dobre odnose znotraj družine?

Tudi sobivanje družine v takšnih razmerah predstavlja velik izziv, sploh če temu dodamo še partnerske konflikte. Običajne rutine oziroma strukture dneva, kot je je bila neka družina vajena doslej, ni več, ravno ta pa je ključna za občutek varnosti in nadzora – to pa potrebujemo v življenju vsi. Slaba volja, napetosti, nestrpnost, jeza in strah se kot domino efekt hitro prenesejo med družinskimi člani, kar še dodatno vpliva na vzdušje v družini. Ob napetem staršu so majhni otroci še bolj vznemirjeni, saj še ne morejo razumeti, kaj točno se dogaja. Vse, kar čutijo, je stiska, kar pa je dovolj, da jim stvari postanejo neobvladljive.

Za ohranjanje miru in občutka varnosti v družini je ključno, da vsak starš, ne glede na to, kako nemogoče se to sliši v trenutnih okoliščinah, poišče mir v sebi. Nervoza, bentenje ali pa pretirana zaskrbljenost vplivajo na vse družinske člane, in vsa čustva, ki jih bomo potencirali v sebi, bodo čutili tudi najmlajši. Ob mirnejših starših pa so bolj pomirjeni tudi otroci. Poleg tega je zelo pomembno kreiranje dnevne rutine, ki, kot sem že prej omenila, daje občutek varnosti, nadzora. To pa je v izolaciji še toliko bolj pomembno, saj nam čustva rada hitro uidejo izpod nadzora. Koristno je dan oblikovati v urnik dnevnih obveznosti, ki veljajo za vse člane družine. S pomočjo časovnice stvari postanejo lažje obvladljive, družina pa ima priložnost, da se ob tem še bolj poveže.

Nam lahko zaupate nekaj nasvetov, kako utrditi partnerski odnos v teh težkih časih?

Pomembno je, da ne dopustimo, da bi trenutne zunanje okoliščine pretirano vplivale na nas. Vsi vemo, da tistega, kar se dogaja zunaj nas, ne moremo kontrolirati, lahko pa, kar se dogaja znotraj nas. In če pogledamo z veliko mero pozitivne naravnanosti, lahko to obdobje, ko preživljamo več časa s partnerjem, izkoristimo za ponovno vzpostavljanje stika oziroma poglabljanje odnosa. Lotimo se lahko skupnih aktivnosti, pogovarjamo se o načrtih za prihodnost, skratka nadomestimo čas, ki ga prej nismo imeli … Takšne razmere niso vedno razdiralne, ampak lahko partnerja tudi (ponovno) zbližajo.

Kaj pa če mora eden od partnerjev ostati v strogi karanteni zaradi bolezni? Kako prebroditi fizično ločenost in občutek nemoči?

Res je, da so nekateri v tem času v zares težkih situacijah, ki zahtevajo ogromno poguma in moči. Prav zato je pomembno, da se ne predamo obupu, saj nas ta še bolj ohromi. Vsak od nas ima v sebi moč, da prebrodi še tako težke preizkušnje. In ker smo ljudje bitja odnosov, je koristno, če pomoč in tolažbo v takšnih primerih poiščemo v drugih – prijateljih, družini, morda strokovnjaku, če se zdi vse skupaj neobvladljivo. Situacija nas je prisilila, da smo v tem času veliko bolj povezani preko sodobnih elektronskih naprav, kar lahko uporabimo tudi za nadomestek osebnega stika. Video klepeti, telefonski pogovori ali ohranjanje stika preko sporočil je velikega pomena za lajšanje težkih občutij. Na ta način lahko ohranjamo stik tudi s partnerjem, ki ostaja v strogi karanteni ali je morda v bolnišnici. Dobro je, če vsak nosi v sebi zavedanje, da bo tudi to obdobje sčasoma minilo.

Ena od raziskav je pokazala, da je ključno razmerje med pozitivnimi in negativnimi interakcijami med spori – pari, ki izrazijo vsaj pet pozitivnih komentarjev ali gest za vsako negativno interakcijo, so bolj srečni. Ali to drži in kako to izvesti v praksi?

Takšne vedenjsko-kognitivne tehnike predstavljajo zavestno ustvarjanje pozitivnih odzivov v komunikaciji, kar je nekaterim parom v pomoč pri krepitvi in razvoju vedenj, ki so za odnos pozitivna. Pomagajo pri osredotočanju na odnos, krepitvi zaupanja, izražanju potreb, razvijanju sočutja … A če so težave pregloboke in so povezane z globljimi odnosnimi ranami ali celo travmami, je potrebna bolj poglobljena obravnava, takšne tehnike pa v tem primeru niso več dovolj.

Kako se spopasti z negativnimi čustvi, ki se lahko pojavljajo v tem času, kot so stres, zaskrbljenost, vzkipljivost, jeza, občutki krivde, nemoči?

Velikokrat tratimo svojo energijo s stvarmi, ki jih ne moremo spremeniti, v celoti pa zanikamo to, kar bi pri sebi lahko izboljšali: zavedanje lastnega čustvenega stanja, prepoznavanje kakovosti odnosov z drugimi, reševanje lastnih problemov in problemov odnosov.

Zagotovo je pomembno, da ozavestimo vzroke, ki nam prebujajo negativna čustva. Če nas močno vznemirja nekaj, kar ta trenutek ne moremo spremeniti, je nesmiselno, da se borimo z mlini na veter. Največ bomo naredili, če se bomo prilagodili situaciji in skušali z vsega skupaj potegniti najboljše. Če smo nemirni in vzkipljivi zaradi fizične izolacije, si vzemimo čas za sprehode v naravi. Uporabimo lahko tudi različne sprostitvene tehnike ali vključimo več fizične aktivnosti – tako zunaj kot doma.

Nekatere ljudi tudi močno vznemirjajo novice, s katerimi smo danes bombardirani z vseh strani. Tu je pomembno omeniti tudi lažne novice, teorije zarot, do katerih nekateri nimajo kritične distance. Na družbenih omrežjih smo priča gnevu, besu, strahu, in zdi se, da že vsaka najmanjša stvar dobi efekt snežne kepe. To je za nekatere še dodaten stresor, zato je v takšnih primerih koristno omejiti pretirano spremljanje novic in se zavestno distancirati od informacij, kolikor je to mogoče.

Kakšne so strategije, ki jih lahko sprejmejo pari in družine za zmanjšanje stresa v času samoizolacije in karantene?

Prva stvar je ta, da tako pari kot družine poskrbijo za prilagoditev življenja, saj ta trenutek še ne vemo, koliko časa bo takšno stanje še vztrajalo. Konkretno to pomeni, da če delamo od doma, si vzpostavimo dnevno rutino. Razdelimo si dan na segmente, ki zajemajo delovne obveznosti (če delo opravljamo od doma) in sprostitev. Otroci naj imajo svoj prostor, kjer poskrbijo za šolske obveznosti. Poskrbimo tudi za ustaljen cikel spanja, saj pretirano poseganje v bioritem sčasoma privede do težav s spanjem in posledično slabšega psihofizičnega počutja. Pomembno je tudi, da ima vsak član družine možnost umika, ko potrebuje svoj osebni prostor in čas zase. Prav tako ni nobene potrebe, da otroke spodbujamo k pretirani uporabi elektronskih naprav. Namesto tega raje vzemimo namizne družabne igre in obudimo spomine na čas našega otroštva. Ne pozabimo na gibanje na svežem zraku in sprehode v naravo v skladu z navodili. Počnimo stvari skupaj in si dovolimo pristne bližine, zdaj imamo za to odlično priložnost.

Kako pa je s tistimi, ki so ujeti v že tako slabem odnosu, kjer se morda pojavlja celo nasilje (psihično ali fizično). Kaj lahko storijo, da ohranijo svoje duševno in fizično zdravje?

Vsakršno nasilje v zlorabljajočih odnosih je nedopustno in marsikdo v njih vztraja zaradi navade, lažnega občutka varnosti, vzorcev in prepričanj, ki jih nosi iz izvirne družine, bojazni pred spremembo … V takšnih primerih morda ravno ta situacija predstavlja neke vrste prelomnico za nov začetek. V tem času bo namreč marsikdo na novo ovrednotil svoje življenje, odnose, sebe in dobil pogum za prekinitev takšnega odnosa.

Kot družinska terapevtka verjetno imate veliko izkušenj s partnerskimi odnosi. Kdaj se pri zakoncih največkrat pojavijo težave?

Če zelo posplošim, so partnerske težave in razhodi pogosto povezani s pomembnejšimi in bolj stresnimi življenjskimi dogodki, ki lahko zamajejo partnerski odnos in ga postavijo na preizkušnjo. Sem lahko umestimo prehod iz faze zaljubljenosti, skupna selitev, rojstvo otroka, smrti in bolezni v družini, zasvojenosti, nezvestoba, družinski konflikti in podobno. Če pa na vse skupaj pogledamo s sistemskega vidika, lahko rečemo, da se težave začnejo pojavljati takrat, ko začne partner v nas prebujati tudi tista manj lepa občutja, ki nas morda zavedno ali ne spominjajo na težje relacijske izkušnje iz otroštva. Počutimo se nerazumljene, zavržene, osamljene, zdi se nam, da se nam godi krivica, da partner ne zna zadovoljiti naših potreb, in tako v odnosu ne najdemo več potrebne varnosti, spoštovanja in zaupanja. Ko pride do te faze, se marsikdo odloči za prekinitev odnosa.

Katerim parom po navadi uspe zgladiti odnos in najti skupen jezik in kdaj enostavno dvignejo roke?

Pri nobenem paru se ne da vnaprej sklepati, kaj točno se bo dogajalo z odnosom. Vprašanje je samo to, ali je nekdo pripravljen vlagati v odnos ali ne. Vsak partnerski odnos je zavestna odločitev in zahteva trud obeh, ki sta v njem. Pri vseh parih se skozi življenje pojavljajo večje in manjše preizkušnje, od vsakega posameznika pa je odvisno, kako se bo z njimi spoprijemal. A brez truda in želje obeh ne gre.

Glede na to, kaj se je dogajalo med karanteno na Kitajskem, lahko pričakujemo tudi pri nas več ločitev po koncu epidemije?

Stvari se zdaj odvijajo hitreje kot v ‘običajnem’ življenju, ki smo ga vajeni. Če se neki konflikt lahko gradi več let, se zdaj lahko zgradi v enem mesecu – če seveda gledamo z vidika negativne zanke. Resnica pa je tudi nasprotna – odnos lahko na isti način tudi izboljšamo, saj smo postavljeni pred nove izzive, imamo pa tudi več časa, da se mu posvetimo.

Predvidevanje ločitev bi bila zgolj moja ugibanja. Zagotovo pa je mogoče dvoje – nekatere pare in družine bo takšna situacija zbližala in še bolj povezala, drugi pa bodo morda ravno v njej našli odskočno desko za zaključek neosrečujočega odnosa.

V nekaterih primerih so se ti kitajski pari po ločitvi znova poročili, kar nakazuje na dejstvo, da je bila odločitev o ločitvi impulzivna. Kaj bi torej svetovali parom, ki bodo v tem času morda pomislili na ločitev?

Vsekakor velja poudariti, da v takšnih kriznih situacijah ne sprejemamo drastičnih odločitev, ki bi utegnile močno vplivati na naše življenje. Napeta situacija po eni strani otežuje stvari, po drugi pa tudi zamegljuje trezno presojo. V afektu lahko delamo prehitre sklepe, ki se kasneje izkažejo za napačne, kar utegnemo obžalovati. Vsakršne pomembnejše odločitve naj počakajo na umirjanje trenutnega stanja.

Ker sta gibanje in druženje omejeni v tem času, kako lahko ljudje vseeno kakovostno sobivajo in gradijo svoj odnos?

Če se že vnaprej odločimo, da bo naše življenje v tem obdobju mukotrpno, in razmišljamo, kako bi izigrali pravila, si situacijo s tem samo otežujemo. V tem primeru bomo nezadovoljni s seboj in vsemi okoli nas, ustvarili bomo napetost, ki se bo odsevala v odnosih. Zato je v tem obdobju zelo pomembna osredotočenost na pozitivna čustva, optimizem, pogum in vera v prihodnost. V vsaki stvari lahko najdemo nekaj pozitivnega, naj bo na prvi pogled še tako nesmiselno in težko. Tudi obratno gre, kar nam gre po navadi precej boljše kot tisto prvo. Ta čas lahko izkoristimo za razmislek o sebi, odnosih in tem, kaj je v življenju zares pomembno. Ko se naše bivanje okrne toliko kot sedaj, bomo v prihodnje tudi na stvari, ki so nam bile doslej čisto samoumevne, gledali drugače. Vsaka življenjska kriza nas uči ponižnosti in hvaležnosti obenem.