Kako omiliti vse bolj razširjeno osamljenost?

Ivica Setnikar je upokojenka, v pokoju je že skoraj tri desetletja. Ko je pred 10 leti umrl njen partner in je ostala sama, je bilo – pripoveduje – težko. Udarila je tudi osamljenost. "Že dve leti prej nisem mogla nikamor, vse sem morala opustiti. Potem ko je partner preminil, sem bila pa že kar malo zamorjena. Kar eno leto je trajalo, da sem prišla nazaj. Dekleta iz društva upokojencev, s katerimi sem delala že prej, so me prepričala." Tudi zato je danes drugače. "Imam veliko družbe, veliko se ukvarjam s prostimi deli, sem članica Rdečega križa, prostovoljka v programu Starejši za starejše. Ukvarjam se s folkloro, standarnimi plesi, pazim vnuke, pravnuke. Ja, sem kar zaposlena."

V Sloveniji se je po podatkih statističnega urada leta 2022 ves čas ali večino časa osamljeno počutilo sedem odstotkov starejših od 65 let. Včasih – 19 odstotkov. Osamljeni pa nikakor niso le starejši, upokojenci. Po podatkih raziskave Nacionalnega inštituta za javno zdravje je občutke osamljenosti izkusil že vsak šesti mladostnik, star 11, 13, 15 in 17 let. Kalina Wedam, dijakinja tretjega letnika Gimnazije Ledina, se je osamljena počutila ves prvi letnik. "Sploh zaradi tega, ker imam malo drugačen stil od vseh ostalih, pa se potem ne vklopiš tako dobro v družbo. Imela sem samo eno prijateljico, ampak je šla v drugo šolo. In potem sem se še bolj osamljeno počutila." Temu pritrjuje tudi njen sošolec Jan Zgonc: "Prehod na srednjo šolo je bil kar težak. Vključevanje v čisto novo družbo, nobenega ne poznaš in v bistvu rabiš čas, da se navadiš, spoznaš ljudi, ugotoviš, s kom si kompatibilen in s kom niti ne." Osamljeno se je počutila tudi dijakinja Hana Prohinar: "Ne bom rekla, da ni bilo sošolcev oziroma sošolk, s katerimi bi se družila. Ampak ni bilo nikogar, s katerim bi se res vsak dan družila, mu povedala kakšne stvari, ki so mi šle narobe v tistem dnevu."

 Delež mladih, ki osamljenost čutijo kot problem, se je v 10 letih (od 2010 do 2020) več kot potrojil, kažejo podatki raziskave Mladina 2020. Temu pritrjuje tudi specializant psihoterapije Matija Kuclar, ki veliko dela z mladimi. "Problem je v tem, ker se lahko ta osamljenost zelo poglablja. Mladi so zelo ranljivi. To je tako močan občutek, tako jim je težko, da so pripravljeni res narediti vse, da tega občutka ne bi bilo več."

 Osamljenost je lahko socialna, čustvena ali eksistencialna. Ima torej različne oblike. Predvsem pa: biti osamljen – je jasen dr. Zvezdan Pirtošek, eden vodilnih nevrologov pri nas – še zdaleč ni enako kot biti sam. "Pri samosti gre za občutek neke potrebe, da se umaknemo šumu sodobnega sveta, da se poglobimo vase, pri tem nas spremlja nek občutek zadovoljstva in izpolnjenosti. Medtem ko pri osamljenosti gre za neko bolečino, ker se počutimo izvržene, nesprejete in obsojene sami nase." Osamljenost, dodaja dr. Pirtošek, uničuje čustvene in miselne predele možganov. Zaradi osamljenosti se sprožajo hormoni stresa, ki začnejo fizično uničevati določene predele naših možganov, vse to pa se odraža v različnih boleznih. "V možganih se pričnejo procesi vnetja, spremenjenega ravnovesja kemičnih substanc, nevrotransmiterjev, ki nas naredijo veliko bolj ranljive, ki naredijo procese nevrodegeneracije, kot so Parkinsonova bolezen ali Alzheimerjeva bolezen, veliko hitrejše in globlje."

 V prvi vrsti pa osamljenost vpliva zlasti na duševno zdravje, pojasnjuje psihiater in psihoterapevt Miran Možina. "Osamljenost je ponavadi eden od dejavnikov tveganja za to, da se lahko pojavijo tudi večje duševne težave ali motnje, zaradi katerih potem ljudje večinoma tudi poiščejo strokovnjaka."

Kako pa pravzaprav prepoznati osamljenost? Kako premagati ta paradoks sodobnega časa, ko so mladi vseprisotni, s stotinami prijateljev na družbenih omrežjih, hkrati pa osamljeni bolj kot kadar koli? Kako lahko pri osamljenosti pomagajo živali? Obiskali smo tudi stanovalce Doma starejših občanov Vič-Rudnik v enoti na Bokalcah, ki jih vsak teden obiščejo kužki z društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke. O vsem tem nocoj v rubriki 24UR Fokus.