Umik jugoslovanske armade je dobre tri mesece pred tem ukazalo zvezno predsedstvo v Beogradu, zato operacija na videz ni bila nevarna. Kolone vojaških vozil so se poleti začele valiti proti slovenskim mejam, kmalu pa se je pokazalo, da jugoslovanska vojska z umikom zavlačuje.
"Takrat je navzven vse izgledalo zelo optimistično in veselo, kljub temu pa je bilo občutiti veliko napetosti in zaskrbljenosti. Tako smo 5. oktobra 1991 ponovno delali načrte za primere, če pride do oboroženih konfliktov, kajti tega dne je namreč postalo jasno, da se jugoslovanska armada ne bo umaknila do rokov, ki so bili določeni v sporazumu, " tedanje razmere opisuje takratni minister za obrambo, Janez Janša.
Ker je Jugoslovanska armada zamujala, je končni rok za odhod postavila slovenska stran, in sicer 25. oktober 1991. Proti Kopru so se začele valiti kolone zadnjih in hkrati najmočnejših enot jugoslovanske armade, ki je bila poražena in ponižana. Nekateri vojaki so bili zato jezni, drugi demoralizirani. "Takratni jugoslovanski generali so takrat že težko komunicirali z nami. Njihova oholost, ki je bila značilna za prve dni spopada, je ob umiku, ki je praktično pomenil popolni poraz JLA, povsem izginila," pojasnjuje takratni notranji minister, Igor Bavčar.
Boris Žnidarič pa je odhod jugoslovanske vojske opisal takole: "Bile so seveda tudi provokacije s strani vojakov JLA. Od tistih simbolnih do resnejših, kot je bilo plutje rušilca Koper." Pripadniki specialnih enot policije in Morisa, ki so nadzorovali umik, na provokacije niso odgovarjali. Do kakšnih večjih konfliktov tako ni prišlo, čeprav so odhajajočim vojakom zasegli tudi precej neprijavljenega orožja. Slovenska stran se je pri tem tudi potrudila, da je v Sloveniji ostalo veliko vojaške tehnike, med drugim tudi tako, da so na trajekt najprej vkrcavali stoenke, lade in ostala civilna vozila jugoslovanskih častnikov. Za veliko vojaških vozil je tako na trajektih zmanjkalo prostora, časa za dodatne transporte pa Slovenija ni več odobrila.
Nekaj minut pred polnočjo je bila slovenska stran pripravljena uporabiti celo orožje."Enote so se premešale, na streho pa smo postavili ostrostrelce. V pripravljenosti je bila tudi enota za protioklepni boj, ki bi v znak naše odločnosti razstrelila en tovornjak, ki smo ga postavili na platoju," dodaja Žnidarič.
Ob polnoči je jugoslovanska vojska dokončno zapustila slovensko ozemlje. Prvič v zgodovini na slovenskih tleh ni bilo niti enega tujega vojaka, ob odhodu pa so se slovenski vojaki od vojakov JLA poslovili s postrojem. Jugoslovanska armada je za seboj pustila preko 700 vagonov vojaškega materiala, eksploziva in tudi težke oborožitve, ki jo slovenska voska uporablja še danes.
