'Ponekod še danes puščajo hrano in pijačo za pokojne duše'

Po zahodni krščanski tradiciji je prvi november praznik vseh svetih, ki časti spomin na življenje vseh znanih in neznanih svetnikov. Zato velja za praznik zmagoslavja in veselja. Drugi november pa je praznik vseh rajnih oziroma vernih duš, ki počasti spomin na duše umrlih, ki so v vicah. V drugi polovici tretjega stoletja je Cerkev začela javno častiti spomin na mučence, kasneje na svetnike. Ker jih je bilo vedno več, vsak izmed njih ni mogel dobiti svojega godovnega dne. Cerkev je zato uvedla poseben spominski dan za vse. Na začetku 17. stoletja je bi bil to 13. maj, leta 835 pa je postal prvi november. Spomin na verne duše, torej drugi november, se je začel praznovati ob koncu prvega tisočletja, sčasoma pa je prekril praznik vseh svetnikov zaradi podobnih verovanj in navad.

V Sloveniji prvi november poznamo kot dan spomina na mrtve od leta 1991, ko je bil priznan kot uradni državni praznik in dela prost dan. Slovenci nismo obdržali poimenovanja vsi sveti, ampak smo ohranili poimenovanje, ki so ga uvedli v nekdanji Jugoslaviji. Socialistični koledar jugoslovanskih oblast je vsebinsko preoblikoval prvi november in ga preimenovale v dan mrtvih. Skušal je spremeniti dotedanjo vlogo krščanskih praznikov – krščanski simbolizem zamenjati s civilnim.

'Ponekod še danes puščajo hrano in pijačo za pokojne duše'

Če pogledamo na splošno, so za ta praznik značilni predvsem obiski grobov, je povedala etnologinja Pomurskega muzeja Murska Sobota Jelka Pšajd. "Za pokojne se tudi moli zvečer, vendar molijo predvsem starejši. Včasih je molila cela družina, tudi otroci, potem ko so se vrnili s pokopališč," je pojasnila.

Konec 19. in vse do prve polovice 20. stoletja je bil pred prvim novembrom zapovedan post. Za vso slovensko etnično ozemlje je bilo značilno, da so ljudje čez noč nastavljali hrano in pijačo pokojnim dušam. "Verovali so, da morajo pokojniki, ki se na ta dan vrnejo domov, nekaj pojesti in popiti. V severozahodnem delu Slovenije, predvsem starejši, še danes puščajo hrano za pokojne duše," je tradicijo predstavila Pšajdova, ki dobro pozna običaje severozahodne Slovenije. In kaj so pripravili za pokojnike? "Na Goričkem so pekli posebno jed imenovano bibe ali beleši, repnjače, tikvače. To so pogače iz vlečenega testa napolnjene z jabolki, če je tikvača je polnjena z bučami, repnjača pa s praženo repo. Najstarejši nadev je iz repe. Včasih so torej puščali bibe na mizah, še danes pa jih postrežejo obiskom, preden gredo ali se vrnejo z grobov," je pojasnila Pšajdova in dodala, da so različne pite iz vlečenega testa značilne za celo Prekmurje.

V štajerskem delu Pomurja, v Slovenskih Goricah, so puščali ali kolač kruha in vino ali pa kar jim je ostalo od kosila. "Povsod pa je enako to, da so nekaj pustili za pokojne duše," je poudarila Pšajdova.

Včasih se je v kapelah zvonilo za pokojne

Ponekod je veljal običaj, da ko je zvonar zvonil, so mu gospodinje prinesle za jesti, predvsem pa za piti, da je lažje zvonil, je v smehu povedala Jelka Pšajd: "Nekatere premožne družine so celo plačevala zvonarju, da je zvonil," je dodala.

Za vse pa je veljalo to, da so odšli na grobove in so tam molili. "Pri glavnem križu so molili, ponekod je bilo celo tako, da so zvečer še enkrat obiskali grobove in molili, čeprav je bilo velikokrat mrzlo. Otroci so se igrali z lojem od sveč – sveče namreč takrat še niso bile v plastiki," je opisala Pšajdova.

Okraševanje grobov

Včasih niso kupovali cvetja, ikeban in drugih aranžmajev za grobove, ampak so posamezne cvetove vtikali v gomile grobov in oblikovali križe ali druge vzorce. Večinoma so bile to krizanteme, ki so jih gospodinje posadile doma. To so počeli vse do 90. let 20. stoletja, opaža Pšajdova: "Zadnji tako okrašen grob sem videla leta 2000. Ta običaj so ljudje opustili preprosto zato, ker gomil ni več, grobove pokrivajo s ploščami, kamor je cvetove nemogoče vtikati."

Obiskovanje grobov se je ohranilo do danes. Glavna razlika je ta, da je bilo včasih obvezno in samoumevno, da so se na ta dan poklonili pokojnim, a čez leto na grobove niso hodili, je zatrdila Pšajdova: "Za razliko od danes, ko se spominjamo mrtvih čez celo leto. Na pokopališče hodimo večkrat, skrbimo za grob, včasih pretirano, če se malce pošalim. Včasih tega niso počeli. Grobovi so bili preraščeni s travo, po današnjih merilih so bili zanemarjeni. Za grob pa so obvezno poskrbeli pred dnevom ali na sam dan mrtvih – jih očistili, pokosili, okrasili in položili sveče." Ženske so tudi pletle vence iz domačega smrečja, ki so jih okrasile s cvetovi iz "krep" papirja in jih polagale na križe, ki jih je bilo včasih še veliko, je še povedala Pšajdova.

Kurjenje 'smolejokov'

Poseben običaj, ki ima po pričanju domačinov že 200-letno tradicijo, imajo v Občini Veržej. 1. novembra zvečer ljudje na pokopališče prinesejo 'smolejoke' in jih kurijo pred grobovi svojcev, je zapisano v občinskem glasilu Funkešnica: "Smolejoke niso nič drugega kot tanke palice lesa, ki imajo veliko smole, na primer palice od smreke ali borovca. Namažejo se z lojem in se počasi kurijo pred grobovi. Zgodbe, zakaj to Veržejci počnemo in kako se je to začelo, se razlikujejo. Nekateri pravijo, da so nekoč mladi fantje na dan vseh svetih pokurili lesene križe s slabo vzdrževanih ali zapuščenih grobov. Po tem izročilu je torej šlo za slabo vzdrževana pokopališča in s tem čaščenje spomina na pokojne svojce. Napačno pa je mišljenje, da ima to početje kakršnokoli zvezo s kurjenjem čarovnic."

Ker se tradicija ohranja že 200 let, je za Veržejce pomembno, da z njo nadaljujejo, vendar na spoštljiv in odgovoren način. "Priseljenci in obiskovalci se običaju čudijo, največkrat z zanimanjem, včasih pa tudi z neodobravanjem. Kurjenje smolejokov je lepa tradicija, če le upoštevaš nekaj osnovnih načel. To kar prineseš, tudi odneseš. Kuri se samo pred grobovi svojcev. Zraven ognja so vedno prisotni odgovorni odrasli, ki otroke učijo varnega ravnanja z ognjem. Loj se sme jemati samo od sveč, ki ste jih prinesli. Ne uničuješ in ne skruniš podobe pokopališča," je zapisano v Funkešnici iz leta 2013.

Danes domačih rožnih aranžmajev večinoma ni več

Ženske ne izdelujejo več vencev iz smrečja, prav tako je utonilo v pozabo vtikanje rož v gomile. Te običaje so zamenjali nakupi cvetja, ikeban in drugih aranžmajev. A tudi v cvetličarnah opažajo spremembe. V cvetličarni Cimenc poleg ljubljanskih Žal opažajo, da ljudje kupujejo vse manj rož oziroma, da se spreminja oblika kupljenih rastlin. Če so bile včasih trend ikebane, danes ljudje kupujejo ali posamezne cvetove ali pa več rož iste sorte nasajenih v loncu. "To je najbrž zato, ker na primer več krizantem nasajenih v loncu zgleda bogato in so cenejše kot ikebane, ki stanejo nekajkrat več, a so videti manjše," menijo v cvetličarni Šimenc. Opažajo še, da ljudje urejajo grobove in kupujejo cvetje prej kot včasih: "Priprave se začnejo že 14 dni prej, zadnje tri dni pa je naval največji. To je tudi zaradi krompirjevih počitnic, ker gredo mnogi na oddih in grobove obiščejo in uredijo že pred praznikom."

Sprememb pa v cvetličarni Šimenc niso opazili pri običaju s svečami. Zdi se jim, da jih Slovenci še vedno kupujemo enako, kljub temu da številne institucije opozarjajo, da jih v dobro okolja prižigajmo manj.