Kako se širi poslanstvo dobrotnika Vincenca Drakslerja po njegovi smrti?

Za začetek spomnimo, kdo je bil Vincenc Draksler. Rodil se je v Kranju in odraščal v dvanajstčlanski družini. Ker ga je že od malih nog privlačilo umetniško ustvarjanje, se je zaposlil kot filmski ustvarjalec pri Triglav filmu v Ljubljani. Kljub temu, da je imel dobro službo, pa je domovino zapustil, ker se je zaljubil. Leta 1958 ga je tako pot odpeljala v Nemčijo. "Moral sem v Berlin, ker je bila Berlinčanka. V tuji državi sem se lažje znašel kot pa moja žena," je pripovedoval v pogovoru za oddajo Svet na Kanalu A pred štirimi leti.

Znašel se je zares dobro. S preudarnim gospodarjenjem in poslovnimi idejami sta mu trgovinski in nepremičninski posel odlično cvetela. V Münchnu, kamor se je kasneje preselil, je v svoji tovarni mesnin največ zaslužil z zaseko in babičko. "Babička je bila podobno, kot so pri nas ocvirki, samo da je bila tri milimetre debela, tako da si jo lahko namazal," je pojasnil.

Smrt njegove prve žene Rite in zaplet s posvojenim nečakom sta prispevala, da si je življenje ponovno uredil v Švici, kamor se je preselil s svojo drugo ženo Margit. Tovarno mesnin in večino nepremičnin je prodal. Obdržal je dve stavbi, ki ju je še tik pred smrtjo dajal v najem, in s tem dobro služil.

Ker v Sloveniji ni imel sreče s sorodstvom, se je začela njegova dobrodelna zgodba

Vincenc Draksler je bil lastnik domačije z gospodarskim poslopjem Pr'Primožk v Pristavi pri Tržiču. Kot je pripovedoval pred štirimi leti, jo je sprva namenil nečaku, ki je v njej uredil gostilno. Ker nečak po njegovem mnenju ni dobro posloval, se je odločil, da mu jo vzame.

Leta 1999 se je nato oglasil pri takratnem kranjskem županu Mohorju Bogataju. "Povedal mu je, da ima domačijo, ki bi jo kot Kranjčan rad podaril svojemu rodnemu mestu Kranj za nek dober namen," nam je pojasnila predsednica Fundacije Vincenca Drakslerja Nada Bogataj Kržan. 

Ker so bile prepovedane droge tisti čas v Kranju problem, so se na občini dogovorili, da bo domačija namenjena odvisnikom, kjer jim bodo pomagali, da se znova vpeljejo v 'normalno' življenje. Poleg tega je občina želela ustanoviti fundacijo. 

Fundacija Vincenca Drakslerja za odvisnike ustanovljena leta 2000

Fundacija je bila sprva mišljena kot ustanova za zdravljenje in pomoč odvisnikom ter njihovim svojcem. Ustanovila jo je Mestna občina Kranj (MOK), saj Vincenc Draksler kot nemški državljan po slovenski zakonodaji ni mogel biti ustanovitelj. "Posestvo smo sprva želeli prodati in nekje v kranjski občini zgraditi komuno. Ker prodaja ni uspela, smo se odločili, da objekt obnovimo in bo namenjen za reintegracije nekdanjih odvisnikov," je začetke življenja fundacije opisala Bogataj Kržanova.

Leta 2008 sta obnova in rekonstrukcija objekta zares stekli, dve leti za tem pa so poslopje preimenovali v Dom Vincenca Drakslerja. "Pod vodstvom Centra za socialno delo (CSD) Kranj je v njem začel delovati reintegracijski center," je nadaljevala Bogataj Kržanova, ob tem pa omenila, da je Draksler leta 2007 ponovno pridobil slovensko državljanstvo in tako skupaj z MOK postal soustanovitelj fundacije. "2011 je zagotovil tudi sredstva za zaposlitev generalnega sekretarja Gregorja Tomšeta, kar je imelo velik pomen za razvoj fundacije, kajti do tedaj je delovala popolnoma na prostovoljni osnovi," je izpostavila. 

Fundacija Vincenca Drakslerja postane prvo socialno podjetje na Gorenjskem

Fundacija je sredstva sprva namenjala predvsem za izobraževanje odvisnikov, ki so se vrnili iz komun, ali za sofinanciranje stroškov, ki so nastali v povezavi z odhodi v komune. "Gregor Tomše pa je poskrbel, da je Fundacija leta 2012 pridobila status socialnega podjetja, prvega na Gorenjskem. Tako smo zagnali delo v delavnicah. V sodelovanju s Komunalo Kranj smo pričeli obnavljati zavržene predmete in jih ponudili kupcem v trgovini v Pristavi," je pojasnila Bogataj Kržanova.

Z obnovo domačije v Pristavi se zgodba dobrega moža ni končala 

Dobrotnik je prispeval polovico denarja za obnovo poslopja v Kranju, v katerem je zdaj medgeneracijski center, in sredstva za opremo, ki so jo izdelali v delavnicah fundacije v Pristavi. Zagotovil je denar za nakup prostorov v središču Kranja, kjer je trgovina obnovljenih rabljenih predmetov Kr'Štacuna.

Zadnji projekt, zaradi katerega je Draksler prišel s svojo soprogo iz Švice na otvoritev v Slovenijo pred štirimi leti, je materinski dom v Kranju. Hišo je dal obnoviti in jo podaril za materinski dom Gorenjske, o čemer smo takrat poročali.

Kako danes živi kranjska dediščina dobrotnika, kdo je zaradi njega dobil priložnost za boljše življenje?

Njegova sredstva so omogočila, da je fundacija ustanovila dva zaposlitvena centra – v Pristavi in v Kranju. Službo ima zato 28 ljudi, posameznikov, ki so težje zaposljivi, saj so invalidi ali nekdanji odvisniki. "Trenutno ima fundacija štiri trgovine (v Kranju: Štacuna Zarica, Kr'Štacuna in Štacuna Rokodel'c; v Radovljici Štacuna Brvač), šivalnico v Kranju in delavnice v Pristavi, kjer obnavljajo predmete po naročilu ali tiste zavržene, izdelujejo pa tudi nove iz lesa," je naštela Bogataj Kržanova.

Reintegracijski center v Pristavi, kjer so nastanjeni nekdanji odvisniki, in zaposlitveni center oziroma delavnice, ki se nahajajo v gospodarskem poslopju tik ob reintegracijskem domu, smo obiskali tudi sami. Sedem invalidov dela v delavnicah polni delovni čas in so redno zaposleni. Deset nekdanjih odvisnikov pa ima prilagojen delovnik. 

'80 odstotkov naših surovin so odvrženi odpadki'

Vodja in direktor zaposlitvenega centra Fundacije Vincenca Drakslerja v Pristavi Andrej Strupi nas je popeljal po delavnicah in pokazal, kako staro pohištvo dobiva novo priložnost zaradi pridnih rok zaposlenih. "Ukvarjamo se predvsem s popravili starega pohištva. 80 odstotkov naših surovin predstavljajo zavrženi odpadki. Trenutno izdelujemo eko otoke iz starega pohištva iz dijaškega doma, in sicer za podjetja, ki jih bodo uporabila za projekte, povezane z zmanjševanjem odpadkov. Nastal bo nekakšen manjši zbirni center, v katerem se bodo ločevali odpadki," je razložil in ob tem poudaril, da bi sicer stare omare iz dijaškega doma, če jih ne bi preuredili, romale v smeti.

Izdelujejo tudi nove predmete, kar je sicer manjšinsko delo. Trudijo se, da ne bi uporabljali umetnih materialov, zato je naravni les glavni material. "Naše delo običajno poteka tako, da se na sestankih odločamo skupaj – od ideje do izdelka – kaj bomo delali. Zastavimo si cilje, kako naj bi določena stvar izgledala, potem se moramo vmes prilagajati, saj je pri obnovah oziroma preoblikovanju pohištva veliko izzivov," je izpostavil Strupi.

Zaposleni invalidi večinoma niso izučeni za delo z lesom, nekateri so prišli z znanjem oziroma izkušnjami od doma. "Zgolj dva imata opravljen dveletni program mizarja, z ostalimi smo se učili od začetka. Zdaj se že povezujemo s šolami, ki jih pošiljajo k nam na prakso," je izpostavil Strupi.

'Imam osebni rekord, nikoli v življenju nisem delal toliko časa'

Ko smo si ogledovali stvaritve, ki nastajajo pod spretnimi prsti zaposlenih, smo pri delu zmotili Oresta Zagoričnika, invalida in ozdravljenega alkoholika, ki šest let dela v delavnici fundacije. Po izobrazbi je sicer fotograf, zdaj nima več daleč do pokoja, a vesel je, da je v Pristavi dobil priložnost, da si življenje postavi na trdne temelje. "Imam osebni rekord, nikoli v življenju nisem bil v službi toliko časa," je ponosno povedal.

Delo ima rad, saj kot pravi. dela različne stvari, ki so razgibane narave. "Ko sem prišel sem, sem mislil, da znam delati, a potem sem videl, da ne znam. Tako da, učim se še danes, do pokoja se bom naučil še veliko, potem pa ne bom rabil več," se je zasmejal in pohvalil svojega mentorja, zaradi katerega danes toliko zna. 

V teh šestih letih je obnovil toliko predmetov, da, kot pravi, nima toliko spomina, da bi vanj vse shranil. "Po navadi mi dajo kakšne stare omaro, da jih popravim. Lahko so trhle, polomljene ali pa jih je treba predelati. Fantje jih za tem nato dodelajo. Na koncu pa se nič več ne vidi, kaj je kdo delal, ker so lepe," je zadovoljen opisal Zagoričnik, ki je vesel, da dela v "zdravem okolju", kot ga je sam poimenoval. "Res mi je všeč tukaj," je poudaril na koncu.

Fantje iz reintegracijskega centra, ki pridejo pomagat v delavnice, so na začetku brez delovnih izkušenj in navad. "So pa vztrajni, že zaradi svoje preteklosti. Prav zaradi njihove vztrajnosti je odlično delati z njimi, saj tudi če ne znajo, se jih da naučiti. Res je, da to terja svoj čas, a prav skozi delo se učijo živeti. Osem ur dela ne predstavljajo našega celega življenja, kajti tudi doma moramo pospravljati. Delovnih navad se moramo naučiti. Niso samo delo in izdelki tisto, kar prinese rezultate, ampak je rezultat tudi to, da delajo v urejenem okolju, da pospravljajo sproti, da pravočasno opozorijo na denimo poškodovano orodje, ki ga je treba popraviti," je celostno podobo dela povzel Strupi. 

V reintegracijskem centru prostora za nastanitev 10 nekdanjih odvisnikov 

Reintegracijski dom Vincenca Drakslerja je zadnja tri leta polno zaseden. V njem sprejmejo nekdanje odvisnike z različnimi oblikami zasvojenosti, tudi nekemičnimi oziroma vedenjskimi, ki se v zadnjem času vse bolj pojavljajo, nam je povedala strokovna vodja reintegracijskega centra Suzana Gladović: "To so denimo pretirana raba računalnika, internetnih vsebin, igre na srečo, težave s hrano, odnosi … Naša vizija je, da poskušamo zajeti vsa področja človeškega življenja. Ni cilj samo, da nehajo jemati drogo ali piti alkohol, ampak kako osmisliti življenje, kako najti svoje talente in uresničiti svoje potenciale."

Pogoj, da odvisniki pridejo v reintegracijski center je, da imajo vzpostavljeno stabilno abstinenco. To pomeni, da morajo biti fizično očiščeni, je pojasnila Gladovićeva: "Še vedno pa imajo težave z vedenjem, z vzorci, ki jih prinašajo iz otroštva, s prepričanji o sebi in svetu, ne vedo, kako se umestiti v družbo in biti uspešni."

Nekdanji odvisniki v centru počnejo vse, kot bi bili doma: kuhajo, jedo, spijo, pospravljajo hišo, delajo v delavnici, urejajo vrt … Dopustijo jim tudi izhode, če ti spodbujajo proces zdravljenja, a morajo biti napovedani. "Veliko se jih denimo odloči, da bodo nadaljevali s šolanjem in gredo lahko na predavanja. Nekateri v zadnji fazi zdravljenja že poiščejo službo in takrat hodijo delat," je razložila Gladovićeva in dodala, da jih večina vztraja v programu oziroma ga ne zapusti predčasno. V domu povprečno ostanejo od leta in pol do celo dveh let. "Ugotovili smo namreč, da je veliko bolje, če opravijo daljšo rehabilitacijo neprekinjeno, kot če bi se vračali. Kajti pri zasvojenosti je znano, da se lahko ponovi. Odvisniki tako samo prehajajo iz programa v program, kar za njih ni v redu, ker izgubljajo motivacijo," je zatrdila.

Poleg 10 odvisnikov, ki bivajo v domu, pa center čez dan obiskuje tudi od 20 do 25 nekdanjih odvisnikov na mesec, ki pridejo na pogovore ali določene aktivnosti. "To so tisti, ki so, ali zaključili bivalni program in ostajamo v stiku ali pa tisti, ki ne potrebujejo bivanja, ampak zgolj občasne pogovore. Pridejo tudi svojci, tako tistih, ki so v bivalnem programu – organiziramo družinska srečanja, da razrešujejo odnose in gradijo načrte za naprej – kot svojci tistih, ki imajo težave z zasvojenostjo in se nimajo kam drugam obrniti," je celotno vlogo reintegracijskega centra predstavila Gladovićeva in še dodala, da jim pri delu mnogokrat priskočijo na pomoč prostovoljci.

'Fundacija je od 2012 zbrala okrog 310 ton še uporabnih predmetov'

Pod črto, zaradi pomoči kranjskega dobrodelneža danes delujejo medgeneracijski center, materinski dom in reintegracijski center ter trgovine z izdelki iz lastnih delavnic fundacije. "Zlasti nekdanji odvisniki, ki so se odločili, da se vrnejo v normalno življenje, so dobili v fundaciji osnovo za nov začetek. Ponosni smo tudi na to, da z našim delom bistveno prispevamo k zmanjšanju odpadkov. Od 2012 smo zbrali okrog 310 ton se uporabnih predmetov," je zadovoljna Bogataj Kržanova, da so toliko starih, zavrženih predmetov znova spravili v pogon.

Obisk v Medgeneracijskem centru Kranj

Potem, ko smo videli, kakšen je dan v Pristavi, smo se odpravili še v Medgeneracijski center v Kranju. V njem živijo številne aktivnosti za vse generacije, ki so del večletnega projekta Večgeneracijski center Gorenjske. Ko smo prišli, so se otroci ravno zabavali v telovadnici in se učili plesa. "Celo poletje imamo počitniške delavnice od 8.00 do 16.00. Vsak dan je pri nas okrog 15 otrok, ki se običajno zamenjajo enkrat na teden. Najdlje so lahko dva tedna, da pridejo na vrsto še drugi otroci. Delavnice so za njih brezplačne, plačajo samo kosilo – vsak dan hodimo jest v bližnjo restavracijo," nam je pojasnila Mojca Rozman, strokovna delavka na Ljudski univerzi Kranj, ki je vodilni partner projekta.

Kaj vse počnejo, nas je zanimalo. Rozmanova nam je povedala, da se igrajo zunaj, izdelujejo rože iz krep papirja, razne zapestnice, hodijo na celodnevne izlete, se podajo v hribe, kopajo na bazenu, gredo v knjižnico, si ogledajo mesto Kranj … 

Projekt Večgeneracijski center Gorenjske se sicer izteka septembra, a se bo najverjetneje nadaljeval, saj so aktivnosti dobro obiskane. Predvsem starejši, se med poletjem v centru radi družijo: igrajo tarok, namizni tenis, v njem so vaje ljudskega petja, enkrat na teden je tombola. "Izven poletne sezone poteka še več dejavnosti: telovadba, delavnice, predavanja o različnih temah … " je še povedala Rozmanova. 

'Pogosto je dejal, da smo mi njegov otrok, na katerega je zelo ponosen'

Fundacija Vincenca Drakslerja je omenjena zaposlitvena centra v Kranju in Pristavi ustanovila zato, ker brez njiju ne bi ustvarila dovolj sredstev, da bi delovala. Pridobila sta status socialnega podjetja, kar omogoča, da ju sofinancira ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. "Predmeti se v trgovinah dobro prodajajo. Vedno več imamo strank, ki želijo, da jim obnovimo pohištva ali izdelamo unikatni predmet. V zadnjem letu nam je, tako kot povsod, zagodla epidemija, vendar smo jo prestali brez večjih problemov," je zagotovila predsednica fundacije.

Po njenih besedah so sredstva Vincenca Drakslerja oplemenitili in danes lahko žanjejo tisto, kar so skupaj zasejali. "Gospod Draksler svojih otrok ni imel in pogosto, ko je bil z nami in smo se skupaj veselili novih uspehov, je dejal, da smo mi njegov otrok, na katerega je zelo ponosen," je povedala.

Kam je šlo premoženje Vincenca Drakslerja po njegovi smrti? 

Kot je pojasnila Bogataj Kržanova, je Draksler med svojim življenjem v Švici ustanovil fundacijo R. & V. Draksler Stiftung za pomoč bolnim otrokom v Švici in za pomoč Fundaciji Vincenca Drakslerja v Sloveniji. Od leta 2015 slovenska fundacija od švicarske prejema denar enkrat na leto. Do zdaj je dobila 373.545 evrov. "Gospod Draksler je namreč vse svoje premoženje zapustil švicarski fundaciji in njihova uprava iz dobička od oddaje nepremičnin v najem enkrat letno razdeli sredstva," je zagotovila.

Otroci iz socialno ogroženih družin letos na taborjenje, dijaki na naravoslovni tabor 

Za konec nas je seveda zanimalo, kakšne načrte imajo predstavniki fundacije? Bogataj Kržanova je pojasnila, da svojega poslanstva bistveno ne bodo mogli širiti, ker nimajo dovolj razpoložljivega denarja: "Problem je, da nam švicarska fundacija financira samo program in vzdrževanje prostorov. Stroškovno nas zelo obremenjuje amortizacija, ker razpolagamo s precej nepremičninami, švicarska fundacija pa ne financira plač. Za nas so precejšen strošek zlasti mentorske plače."

So pa letošnje poletne počitnice s pomočjo R. & V. Draksler Stiftung omogočili letovanje otrok iz socialno ogroženih družin v Beli Krajini, ki ga izvaja Klub prijateljev mladine Marindolus Kranj in sofinancirali udeležbo dijakov na naravoslovnem taboru v Prekmurju, ki ga organizira Gimnazije Kranj. "Upamo, da smo s tem zadovoljili željo, ki jo je gospod Draksler izrazil zlasti v zadnjem letu svojega življenja, da bo tudi v Sloveniji pomagal otrokom iz družin, ki si zaradi gmotnega položaja ne morejo privoščiti kaj več kot samo tisto, kar je obvezno," je izpostavila eno izmed zadnjih želja dobrotnika Nada Bogataj Kržan.

'To je v človeku, tega ne moraš dati stran'

In kaj je pravzaprav Vincenca Drakslerja gnalo, da se je tako razdajal? Zakaj je toliko denarja namenil ljudem, ki jih ni poznal? Ta občutek za soljudi zori v tebi, je strnil pred štirimi leti: "Meni se vsak človek smili. In tudi če me kdo udari, mu dam kaj nazaj. To je v človeku, tega ne moraš dati stran."