Kako se varno odpraviti v planine?

Na koga se obrniti, če pride do nesreče v gorah? Najhitrejša pot je prek interventne telefonske številke 112, kamor sporočimo, kaj se je zgodilo in kje ter kdo je ponesrečen. Prav tako je dobro sporočiti, na kakšnem terenu smo, da bodo reševalci vedeli, ali je dostop s helikopterjem mogoč. Da bi baterija na mobilnem telefonu delovala čim dlje, naj bo med potjo ugasnjen, planinec pa naj ga uporabi le v nujnih primerih, pravi Peršolja, a obenem opozarja, da mobilnega omrežja ni povsod.

Med 1. julijem in do konca avgusta na Brniku sicer vsak dan dežura helikopterska enota, tako da je pomoč lahko res hitra. Če je helikopterski dostop denimo zaradi vremena ali drugih okoliščin nemogoč, pa bodo reševalci sprožili klasično reševalno akcijo. Ko čakamo na reševalce, pa se poskušajmo zavarovati sami. Ob tem Peršolja opozarja, da je treba doma povedati, kam v gore se odpravljamo, med turo pa ne spreminjati smeri. Prav tako je koristno, če se vpišemo v planinsko knjigo. Tak vpis lahko v primeru iskanja zelo olajša delo reševalcem.

Danes se je pod Kamniškim sedlom ponesrečil 34-letni alpinist iz okolice Maribora.

Kako se ustrezno pripraviti?

V pripravo na turo sodi ustrezna izbira cilja z vidika zahtevnosti poti in časa, ki je na voljo. Cilju je treba prilagoditi tudi izbor opreme. Pri obisku gora tako ne gre brez ustrezne obutve – najbolje visokih 'gojzarjev' z narebričenim podplatom – in nahrbtnika z ustrezno vsebino.

Kot poudarja Peršolja, je nahrbtnik treba prilagoditi velikosti telesa, da ne postane "naritnik". Vremenske razmere, zlasti temperature v gorah, so bistveno drugačne kot v dolini, zato je treba imeti s seboj vso hribovsko opremo: dolge hlače, topel pulover, kapo in rokavice. "Ne pretiravati s hrano in pijačo," svetuje Peršolja, saj so praktično povsod v slovenskih hribih planinske koče, kjer se da okrepčati. Nahrbtnik naj nosijo tudi otroci, da se navadijo, vendar naj teža nahrbtnika ne presega desetine njihove telesne teže. Prav tako naj planinci ne pozabijo na osebne dokumente.

Posebnost slovenskih dvatisočakov, ki jih je več kot dvesto, je, da se skoraj na vsakega od teh da priti po nadelanih planinskih poteh, pojasnjuje Peršolja. Marsikatera od teh pa je zelo zahtevna in so na njej nameščena varovala, bolje rečeno napredovala – torej klini in žične vrvi. Kot opozarja, pa so to v gorah tujki, ki jih lahko vremenski pojavi, ki so zadnja leta precej intenzivnejši kot še pred desetimi leti, razrahljajo ali celo izpulijo. Zato je treba vsa ta napredovala preveriti, še preden zanje primemo.

Sogovornik poudarja, da smo se Slovenci navadili, da po teh poteh hodimo, ne pa plezamo, kar ni prav. Pri plezanju po takšnih terenih je po njegovih besedah treba upoštevati pravilo treh opornih točk. Če se torej z dvema rokama držimo, z eno nogo pa trdno stojimo na tleh, z drugo nogo iščemo nov prostor. "Če to osvojimo, potem lahko ta napredovala res postanejo tudi varovala," pojasnjuje Peršolja.

Če takšnega načina nismo vajeni, Peršolja priporoča, da najamemo vodnika Planinske zveze Slovenije ali gorskega vodnika, lahko pa se pridružimo tudi organiziranemu izletu planinskega društva. Še posebej to velja v primerih, ko se na takšno pot odpravljamo z otroki, ki raje plezajo kot hodijo.

Za višje vrhove je čelada "obvezna"

Čelada v gorah ni obvezna. Vendar pa Peršolja opozarja, da je slovenski gorski svet večinoma sestavljen iz apnenca in dolomita, kamnin, ki tako mehanično kot kemično izjemno preperevata. Podnebne spremembe v zadnjem času povzročajo vse pogostejša močna temperaturna nihanja in hujše nalive kot nekoč, kar pripomore k še močnejšemu preperevanju kamnin.

Procesi preperevanja so tako v zadnjem času precej intenzivnejši kot nekoč, zato so tudi slovenske gore bistveno bolj krušljive, kot so bile v preteklosti, pojasnjuje. Le redko je bilo mogoče še pred 15 leti srečati planinca s čelado, danes pa se na planinski zvezi tudi zaradi opisanih razlogov zavzemajo, da bi postala pravilo.

Predpisa, ki bi jo zapovedoval, sicer ni. "Je pa obvezna, če se zavedamo sami sebe, če ljubimo to življenje in če vemo, da je v gorah pomembna kultura življenja, ne pa kultura smrti," pravi Peršolja.

Palice ne morejo in ne smejo zamenjati cepina

Prav tako previdnost zahtevajo vstopi v stene, saj so tam še povsod snežišča, zato je treba za takšne poti imeti tudi zimsko opremo – dereze in cepin. "Pohodne palice ne smejo in ne morejo zamenjati cepina," poudarja Peršolja. Sneg je zbit in trd ter že v zadnjih dneh je bilo več primerov zdrsov s snežišč. Če nimamo opreme ali pa je nismo vešči uporabljati, raje počakajmo do konca julija ali začetka avgusta in pojdimo tedaj v hribe, svetuje Peršolja. V vsakem primeru pa preverjajmo vremenske razmere.

Pred nevihto se najlažje zavarujemo s tem, da se podučimo o vremenski napovedi in se, če so napovedane nevihte, v gore enostavno ne odpravimo. Če se podamo na pot, pa stalno spremljajmo razvoj vremena. Bodimo pozorni, če se na nebu pojavijo nevihtni oblaki – gre za visoke oblake podkvaste oblike, ki se imenujejo kumulonimbusi, opozarja Peršolja, ki se ne strinja s tezo, da se vreme v gorah spreminja hitro.

Če se takšni oblaki pojavijo, se je najbolje spustiti na gozdno mejo in v zavetju počakati na izboljšanje vremena ali pa se zateči v najbližjo planinsko kočo oz. zatočišče. Ko nas nevihta ujame na izpostavljenem kraju, na primer na kakem grebenu, pa se poskušamo kar najhitreje umakniti z njega. Obenem se izogibamo kovinskih napredoval, vendar hkrati pazimo, da s tem kako drugače ne ogrozimo svojega življenja.

Prav tako podpredsednik PZS svetuje, da za povratek z gore izberemo lažjo pot od tiste, po kateri smo prispeli na vrh. "Imejmo pred očmi, da se velika večina nesreč v slovenskih gorah dogodi med dvanajsto in drugo ali tretjo uro ob sestopu nekje na višini gozdne meje," poudarja Peršolja in pojasnjuje, da so planinci takrat že precej utrujeni.

Peršolja posebej opozarja tudi na vse večje število srčnih kapi v gorah. Pogosto se zgodi, da tisti, ki so v gorah doživeli srčno kap, sploh niso vedeli za svojo bolezen. Zato svetuje, da smo pozorni na svoje telo in da se po potrebi posvetujejo z zdravnikom. Kot opozarja Peršolja, je dosti tudi primerov, ko zdravniki svetujejo ljudem s težavami s srcem, naj se čim več gibljejo, ti pa nato pretiravajo. V hribe je treba hoditi zdrav, poudarja.

Poučimo se o dobrih navadah

Če se gornik odpravi na zelo zahtevno pot z varovali in žičnimi vrvmi, je treba opremi dodati še čelado, samovarovalni komplet in plezalni pas. Ko se odpravlja na brezpotje, pa naj se opremi še s kompasom in zemljevidom. K pripravi na turo seveda sodi tudi spremljanje vremenske napovedi in opazovanje vremenskih razmer med turo, poudarja Peršolja. Prav tako pa je treba "prisluhniti sebi" oz. razpoloženju, v katerem se odpravljamo na pot.

Zbir dobrih navad v gorah je opisan v Častnemu kodeksu slovenskih planincev, pojasnjuje Peršolja. Med temi dobrimi navadami je izpostavil medsebojno pomoč. "Zato se tudi pozdravljamo. Nikoli ne veš, kdaj boš neznanca, ki si ga srečal pred petimi minutami, potreboval ali pa mu boš sam nudil pomoč," pravi. Včasih je tudi veljalo, da prvi pozdravi tisti, ki se šele odpravlja na goro, da s tem izkaže neko priznanje tistemu, ki se z nje že vrača.

Skrbimo tudi za okolje, rože pa nosimo le v fotoaparatu

Prav tako je pomembno varovanje okolja. Vse smeti, ki jih gornik prinese s seboj, naj odnese v dolino. "V zadnjih dvajsetih letih se je stanje tu zelo spremenilo. Slovenske gore so praktično čiste," poudarja podpredsednik PZS. V gorah tudi ne kričimo, saj ljudje v hribe hodijo, ker iščejo mir in tišino, prav tako pa bomo lažje srečali gorske živali.

"V gorah nismo sami," opozarja sogovornik. Občasno namreč prihaja do konfliktov med obiskovalci planin in domačini, zlasti ob vznožjih gora oz. tam, kjer "se divje parkira". Peršolja zato svetuje, da se v gore odpravimo z javnim prevozom ali parkiramo na ustrezno označenih mestih.

In koliko planinskih rož lahko odnesemo v dolino? "Vse rože, ki so tam, ampak seveda le v fotoaparatu," na koncu poudarja Peršolja. Sicer pa v slovenskih gorah nabiranje rož po njegovih besedah niti ni zelo velik problem.