Kako slabo živimo v Sloveniji in po svetu?

Leta 1997 je bila ekstremno revna približno tretjina svetovnega prebivalstva. 20 let kasneje je bilo takšnih manj kot desetina. Najvišji deleži pravilnih odgovorov so bili v razvijajočih se državah, kjer ljudje dejansko doživljajo ekstremno revščino in njeno odpravljanje. 

Politične točke na napačnih predpostavkah

Takšna družboslovna nepismenost je pogosta, sploh v razvitih državah. Toda ne bi je smeli jemati kot golo nedolžno zanimivost, zlasti ker se na njeni podlagi odločajo volivci. Ameriška predsedniška in podpredsedniška kandidata Donald Trump in J. D. Vance svojo podporo gradita prav na podobnem nepoznavanju dejstev glede tamkajšnjega življenjskega standarda v zadnjih štirih letih in več. 

Poudarjata denimo, da gospodarstvo razpada in da se realni življenjski standard povprečnih ljudi nezadržno slabša ter da se lahko Američani rešijo le z njunim paketom nacionalističnega protekcionizma. Sliši se privlačno: svet gre vendarle k vragu, to vsi vemo. Toda je to res? Ali Američani živijo vse slabše? Kaj pa Slovenci in preostanek sveta? Kaj mislite vi?

Grafikon 1 prikazuje raven in spremembo realnega življenjskega standarda povprečnega prebivalca v izbranih državah in svetu. Podatki so prilagojeni, da upoštevajo negativni učinek inflacije in razlike v kupni moči med državami. 

Kjer je le možno, upoštevajo stanje po davkih in redistribuciji, tako da prikazujejo realno sliko življenjskega standarda, s katerim živimo. Prikazana srednja vrednost tudi ni navadna aritmetična sredina, marveč je mediana, tako da je ultrabogati ne vlečejo navzgor in s tem ne popačijo slike. Gledamo stanje ljudi, ki so točno na sredini (50. percentilu) dohodkovne lestvice vsake posamezne družbe.

Z izjemo Grčije vidimo, da se je realni življenjski standard za povprečnega človeka v vseh prikazanih državah v zadnjih nekaj desetletjih krepko izboljšal. V Sloveniji je izboljšanje približno 120-odstotno, v svetu 165-odstotno. 

Povprečni človek ima danes realni dnevni dohodek okrog osem mednarodnih dolarjev – to je metodološka valuta, ki ima enako kupno moč v kateri koli državi in s katero si lahko privoščimo enako kakovostne dobrine. Osem dolarjev je ravno nekoliko nad pragom revščine, ki ga imajo običajno višje srednje razvite države. Približno 30 let nazaj je bil povprečni Zemljan tik pod pragom revščine, ki danes velja za nižje srednje razvite države. 

Toda to je življenje človeka na sredini družbe. Kako pa gre tistim, ki so na njenem dnu? 

Revščina bo še dolgo z nami

Grafikon 2 prikazuje enako vrsto podatkov kot grafikon 1, le da zdaj ocenjujemo življenjski standard spodnjih 10 odstotkov prebivalcev po dohodku, ne več tistih, ki so na 50. percentilu.

Izboljšanje v Sloveniji je približno 135-odstotno, v svetu pa 115-odstotno; Grčija je zaradi kolapsa po veliki recesiji ponovno štrleča izjema. Seveda v absolutnem smislu stanje za spodnjih 10 odstotkov na svetovni ravni ostaja izrazito ubogo kljub relativnemu izboljšanju: njihov realni dnevni dohodek je le nekoliko višji od dveh mednarodnih dolarjev, kar je praktično ekstremna revščina. 

Svetovna ekstremna revščina se je sicer od leta 1990 do danes po deležu in absolutnem številu ljudi zmanjšala za približno tri- ali štirikrat: z 39 odstotkov prebivalstva na devet odstotkov oziroma s skoraj dveh milijard ljudi na 700 milijonov. Vendar ta še ni in še kar nekaj časa ne bo odpravljena. Toda življenjski standard – celo za tiste na dnu – se v splošnem izboljšuje.

To je napredek, bi odvrnil marsikdo, a kaj, ko se je zgodil za ceno vrtoglavega poskoka v neenakosti znotraj držav. Se je res? 

Neenakost v večini držav in pri nas se znižuje

Grafikon 3 prikazuje tri različne ocene neenakosti znotraj držav, ki jih pripravljajo pri dveh najpogosteje uporabljanih virih, na katere se sklicujemo v akademski literaturi. To sta Standardized World Income Inequality Database (SWIID) in World Income Inequality Database (WIID). Dohodkovna neenakost znotraj držav – tako kot meddržavna in svetovna – je nehala naraščati že pred časom in se zdaj vrsto let najverjetneje znižuje.

V Sloveniji je neenakost razpoložljivega dohodka dosegla vrhunec leta 2012, ko je bil Ginijev koeficient 25,6 (koeficient 0 predstavlja popolno enakost v dohodkih vseh prebivalcev, koeficient 100 pa popolno neenakost, kjer si samo en prebivalec lasti ves družbeni dohodek). To je opazno višje kot v 90. letih, ko se je gibal okrog 23. Toda od leta 2012 se je neenakost pri nas postopno zniževala, tako da je danes koeficient približno 23,9. V mislih je treba imeti še dejstvo, da je Ginijev koeficient znotrajdržavne neenakosti za povprečno državo približno 38, kar pomeni, da je Slovenija ena dohodkovno najmanj neenakih družb na svetu. 

Splošni vtis se ne spremeni preveč, če namesto njega uporabimo dohodkovni delež zgornjega odstotka (top en odstotek), ki ga pogosto omenja francoski ekonomist Thomas Piketty. Povprečno stanje za vse države na svetu, za katere imamo podatke, prikazuje grafikon 4.

Kako gre najbogatejšim?

Kaj pa premoženjska neenakost? Podatki zanjo so mnogo bolj skopi kot za življenjski standard in dohodkovno neenakost, toda ocene obstajajo za vrsto držav in vsaj določena obdobja. V zahodni Evropi je imel, sodeč po World Inequality Report, leta 1980 zgornji en odstotek prebivalstva po bogastvu v svojih rokah najmanjši delež celotnega družbenega bogastva v moderni zgodovini. Delež je znašal 20 odstotkov, kar je skoraj neprimerljivo z deležem, ki ga je nadzoroval zgornji en odstotek na začetku 20. stoletja (skoraj 60 odstotkov). 

Kljub izrazitemu padcu, ki se je postopoma odvijal v prvih 80 letih prejšnjega stoletja, se je stanje od takrat naprej nekoliko poslabšalo. Med letoma 1990 in 2000 se je delež družbenega bogastva, ki ga imajo v svojih rokah najbogatejši, povečal z 20 na približno 22–23 odstotkov. Med letoma 2000 in 2020 k sreči ni bilo nadaljnjega povečanja, tako da premoženjska neenakost ostaja nižja, kot je bila denimo leta 1970. 

Srednji razred ne propada

Stanje v ZDA je drugačno. Tam se je premoženjska neenakost veliko bolj povečala med 1980 in 2010 (s približno 25 na 35 odstotkov), a se je v zadnjem desetletju spet začela nekoliko krčiti. Gabriel Zucman, slavni ekonomist in tesni Pikettyjev kolega, v članku Global Wealth Inequality ocenjuje, da se je na svetovni ravni – podatki so v resnici dostopni le za Kitajsko, Evropo in ZDA – premoženjski delež zgornjega enega odstotka povečal s približno 27 odstotkov leta 1980 na 33 odstotkov okrog leta 2000. Nato je v naslednjih dveh desetletjih ostal nespremenjen.

Kakšno je stanje pri nas? Tako kot po dohodkovni neenakosti je tudi po premoženjski Slovenija med najmanj neenakimi na svetu. Delež celotnega družbenega premoženja, ki ga ima v svojih rokah slovenski zgornji odstotek, znaša 23 odstotkov. Premoženjski Gini je bil leta 2021 približno 65 (Global Wealth Databook). Le sedem držav je nižje na lestvici. Za primerjavo: na Švedskem je premoženjski Gini 88, enako velja za Rusijo; ZDA se pojavi kmalu za njima.

Stanje bi bilo – kot vedno velja – lahko boljše, celo veliko boljše. Celo moralo bi biti boljše! Nekatere države, kot je Grčija, še vedno hudo trpijo. Toda demagoški govor Donalda Trumpa in njemu podobnih o splošnem propadanju srednjega razreda, nazadovanju najrevnejših in skokovitih neenakostih preprosto ni resničen.