Kako strašne so v resnici prostotržne reforme?

Nekateri vidni skeptiki washingtonskega konsenza – ekonomske politike za večjo gospodarsko rast in stabilnost po koncu hladne vojne – so se zaradi novih dokazov celo spreobrnili. William Easterly  v nedavni raziskavi ugotavlja, da so "nova dejstva skladna s pozitivnejšim pogledom na reforme, medtem ko je prejšnji konsenz dvomil v njihovo učinkovitost". Kevin in Robin Grier v nedavni študiji vzročnih učinkov reform sklepata, da "washingtonski konsenz deluje".

Ekonomska svoboda izboljšuje življenje, a neenakomerno

Kritična ost se je tako razumljivo preusmerila proti neenakosti, torej neenakomerni porazdelitvi sicer uspešno povečanega dohodka. Neenakost je postala glavna skrb kritikov neoliberalizma. Nekaj je jasno: čeprav prosti trgi dokaj uspešno dvigujejo življenjski standard, to najverjetneje počnejo na neenakomeren način. Kritiki so se opogumili in njihove ambicije so se razširile. 

Ne le neenakost, v neusmiljenem primežu prostih trgov naj bi naraščale še nasilne tendence družbe in se dušile demokracija ter celo duševno zdravje in percepcija zadovoljstva z življenjem. Donald Trump, Viktor Orban, Jair Bolsonaro, ameriška opioidna kriza, velika recesija, covidna inflacija, epidemija poslabšanja duševnega zdravja, strelski pohodi, meddržavne vojne, ideološka polarizacija: če se dogaja kaj slabega, je verjetno za to kriv neoliberalizem.

Ekonomija revolucionirala statistično kredibilnost

Mnoge od teh trditev v družboslovju vedno bolj empirično preverjamo. Dokazi se kopičijo in namigujejo, da se kritiki glede marsičesa precej verjetno motijo. Pred nekaj meseci je pri akademski založbi Elgar izšel 400-stranski priročnik o empiričnih raziskavah družbenih učinkov ekonomske svobode (Handbook of Research on Economic Freedom). Ta povzema izsledke stotine raziskav iz zadnjih 30 let. Sklepi niso povsem enoznačni in pogosto izpostavljajo različne metodološke težave, zaradi katerih je stroga vzročna interpretacija podatkov včasih dvomljiva. 

Toda te težave so v družboslovju vseprisotne. Prav ekonomska znanost se s svojo "revolucijo kredibilnosti" – za prispevke k njej so ekonomisti Joshua Angrist, David Card in Guido Imbens leta 2021 prejeli Nobelovo nagrado – najbolj od vseh poskuša boriti proti njim z zahtevnimi in pogosto kvazieksperimentalnimi statističnimi metodami. To so, med drugim, dinamični panelni modeli, dvostopenjske regresije z instrumentalnimi spremenljivkami, analiziranje "razlike v razlikah", metoda sintetične kontrole itd.

Kako ekonomska svoboda vpliva na vojno in mir?

Kaj so glavne ugotovitve? Elementi ekonomske svobode (relativno skromna država, vladavina prava in varnost zasebne lastnine, nizka inflacija, prosta mednarodna trgovina in omejena regulacija) so neredko pozitivno povezane z vrsto želenih družbenih izkupičkov in negativno povezane z neželenimi učinki. 

Ekonomska svoboda tako statistično napoveduje večjo gospodarsko rast. Prav tako je povezana z večjo srečo oziroma zadovoljstvom z življenjem. Več ekonomske svobode običajno pomeni večjo zaščito človekovih pravic, izboljšano življenje žensk ter pogosto vodi k zmanjšanju spolne vrzeli.

Izboljšana ekonomska svoboda gre velikokrat z roko v roki z manj konflikta in več miru. Paket ekonomske svobode je seveda raznovrsten in nekateri njegovi vidiki, kot sta skromna država in nekateri vidiki skromnosti delavskih regulacij, so precej manj primerni kot drugi, vsaj če govorimo o dobrih družbenih posledicah. Toda v splošnem – ko govorimo o ekonomski svobodi kot agregatu – je podoba precej jasna.

Neenakost in njene dvoumnosti

Kar zadeva družbeni problem neenakosti, je dvoumnost nekoliko večja, celo na agregatni ravni. Do pred kratkim je večina študij našla bodisi negativno povezavo med ekonomsko svobodo in neenakostjo bodisi odsotnost kakršnekoli povezanosti, kar je dobro. 

Toda v zadnjih letih raziskave kažejo, da je povezava najverjetneje pozitivna: več ekonomske svobode žal pomeni večjo neenakost. To ne bi smelo biti teoretsko presenetljivo in tudi sam v svojih raziskavah ugotavljam, da je statistična povezava trdna. Ugotavljam, da ekonomska svoboda napoveduje večjo dohodkovno neenakost, ne glede na mero, vzorec držav, kontrolne spremenljivke ali izbrano časovno obdobje.

Grafikon prikazuje statistične učinke ekonomske svobode na vrsto pomembnih družbenih spremenljivk, ki sem jih zajel v lastnih raziskavah. 

Črne točke s črnimi intervali zaupanja kažejo odsotnost statistične povezave. Prosti trgi statistično niso niti pozitivno niti negativno povezani s stopnjami umorov ali samomorov (na 100.000 prebivalcev). Prav tako ne najdem povezave med ekonomsko svobodo in samoporočanim zadovoljstvom z življenjem. Neoliberalizem v teh vidikih ne povečuje nasilja niti ne uničuje duševnega zdravja. 

Zelena točka in zeleni interval zaupanja kažeta pozitivno povezanost med ekonomsko svobodo in standardno mero demokratičnosti držav po svetu. Prosti trgi pomenijo več demokracije in manj avtoritarnega populizma. 

Rdeča točka z rdečim intervalom zaupanja kaže pozitivni odnos med ekonomsko svobodo in neenakostjo; neenakost je večja v državah, kjer so trgi bolj prosti.

Nekateri agregatni izsledki, ki jih omenjam, zakrivajo zanimive razlike, ki se pojavijo na podrobnejši ravni analize. Pri umorih se izkaže, da je povezava pozitivna, če se omejimo zgolj na vzorec razvitih držav; nasprotno velja za vzorec razvijajočih se držav. Ekonomska svoboda povečuje neenakost v nerazvitih državah, nima pa statistično značilnega učinka v razvitih državah.

Še več: različni vidiki ekonomske svobode kažejo v različno smer. Svoboda mednarodnega trgovanja napoveduje več umorov in skromna regulacija ščiti pred smrtonosnim nasiljem. Enako pa ne velja za samomore – povezava je statistično neznačilna, kakorkoli razrežemo vzorec.

Omeniti velja, da so se od leta 2000 naprej stopnje umorov in samomorov ter dohodkovna neenakost znotraj držav vztrajno nižale skozi čas. Demokratičnost sveta je najprej naraščala, zdaj pa se že nekaj let znižuje. Zadovoljstvo z življenjem, ki zgoraj ni prikazano, je v tem času skromno naraščalo. 

To nam sicer ničesar ne pove o vplivih prostih trgov na te spremenljivke, kar smo pokrili že zgoraj. Časovni trendi so zanimivi zaradi trditev, da svet iz leta v leto postaja bolj neoliberalen. Iz leta v leto namreč hkrati postaja manj nasilen, manj obupan in manj neenak.

Odpor ni utemeljen z dokazi

Težko je zares otipljivo prikazati, kako absolutno sovražni in prezirljivi so zajetni deli bolj teoretsko naravnanega družboslovja in javne intelektualne sfere do neoliberalnih, prostotržnih reform. Govorijo namreč o "neoliberalnem kolapsu," "katastrofalnih izgubah," "nič manj kot obupnih" posledicah, "neoliberalnem krematoriju," "neoliberalnem fašizmu," "neoliberalnih pošastih," če se omejim samo na nekatere zapise različnih avtorjev iz domače in tuje literature.

Gre za stopnjo visceralnega odpora, ki v večini primerov nikakor ni skladen z dokazi, ki jih imamo o delovanju tega družbenoekonomskega pojava. To izrazito čustveno nabito in empirično le šibko utemeljeno sovraštvo, ki ga izražajo nekateri intelektualci, je svojevrstni družbeni pojav, ki bi terjal posebno raziskovanje.

Ekonomsko odprtost moramo presojati trezno

Relativno odprti ekonomski sistemi, ki omogočajo neovirano sodelovanje vseh družbenih skupin v ekonomski dejavnosti, imajo poleg določenih škodljivih posledic tudi celo vrsto blagodejnih učinkov na družbeno dobrobit. To so učinki, ki niso samoumevni, saj jih večina družb skozi zgodovino preprosto ni uživala, saj je bila ta prežeta z izključevanjem, diskriminacijo, suženjstvom, elitnimi privilegiji, ropanjem, banditstvom, fevdi, zapiranjem ... Te iste odprte ekonomske institucije so namreč izjemna redkost – in še danes so žal skoncentrirane predvsem v nekaj delih sveta. 

Zaprte ekonomske institucije, ki jih imajo elite tako rade in ki so zato nekoč vladale, so bile odgovorne za bedo, v kateri je živela večina. Kljub težavam, ki jih imamo danes in ki jih bomo verjetno vedno imeli, smo dolžni trezno, ne kričeče, ocenjevati prednosti in slabosti ekonomske odprtosti. Poceni slogani o neoliberalnih pošastih k temu ne prispevajo.