Kako učinkovita je obramba pred točo?

Prvi poskusi, da bi zmanjšali škodo, ki jo povzroči toča, segajo pri nas v 18. stoletje, ko je bilo aktualno streljanje z možnarji. Takšna 'obramba' je bila v uporabi nekaj časa, nato so jo zaradi poškodb pri streljanju prepovedali. Pozneje je sledilo zvonjenje proti toči, ki so ga izvajali s cerkvenimi zvonovi. Obe metodi sta bili popolnoma brez znanstvene podlage in seveda nista bili učinkoviti.

Prvi resnejša obramba pred točo po 2. svetovni vojni

V takratni Sovjetski zvezi so posipavanje nevihtnih oblakov začeli po 2. svetovni vojni. S pomočjo radarjev so locirali nevihtne oblake in jih nato s tal obstreljevali z raketami. Pozneje so vnos reagenta v oblake izvajali z letali in zatrjevali, da so pri tem zelo uspešni. Tako se je obramba pred točo začela izvajati tudi v Jugoslaviji in na ta način tudi v naših krajih.

Kako nastane zrno toče?

Da bi razumeli, kako deluje posipavanje oblakov, moramo najprej vedeti, kako toča nastaja. Večina vode v nevihtnih oblakih ima negativno temperaturo. Nekaj od tega je ledu, preostali del je v tekoči obliki, ampak večina vodnih kapljic je podhlajena oziroma ima negativno temperaturo. Takšne kapljice med potovanjem po oblaku primrzujejo na ledene kristalčke in na ta način zrna toče rastejo, dokler ne postanejo dovolj velika, da padejo iz oblaka. Velika zrna toče padajo hitreje proti tlom in se kljub močno pozitivnim temperaturam ne stalijo, povzročijo pa veliko škode predvsem v kmetijstvu.

Vnos kondenzacijskih jeder

Da bi preprečili rast toče, lahko zamrznemo ves nevihtni oblak. S tem bi nastala le majhna ledena zrna, ki pa bi se med padanjem stalila in bi do tal prišla v tekoči obliki. Zamrznitev celotnega oblaka je praktično nemogoča, zato so ugotovili, da lahko rast preprečijo tudi z vnosom kondenzacijskih jeder, ki povzročijo, da podhlajene kapljice zamrznejo. V ta namen se uporablja srebrov jodid, tako nastali ledeni kristali se med seboj slabo sprijemajo in uničujoča zrna toče sploh ne nastanejo.

Uspešnost obrambe pred točo

Teorija vnosa kondenzacijskih jeder je dobra, ampak v praksi dosega zelo slabe rezultate. V namen preverjanja uspešnosti takšne obrambe pred točo sta bili narejeni dve študiji, ki sta ustrezali znanstvenim kriterijem. Prve so se lotili v Združenih državah Amerike v Coloradu, druga je bila narejena na območju švicarskih Alp. V raziskavah so primerjali pojav in velikost toče v nevihtnih oblakih, ki so bili posipani s srebrovim jodidom, s tistimi, ki jih niso posipali. Obe raziskavi sta z veliko verjetnostjo pokazali, da obramba pred točo ni uspešna.

Razlogov za to je več. Eden je zagotovo premajhna količina reagenta, ki ga vnesejo v nevihtni oblak. Točonosni oblaki so običajno velikih razsežnosti, dobrih deset kilometrov v višino in nekaj deset kilometrov v premeru. Za učinkovito preprečitev nastanka toče bi v te največje nevihte morali vnesti nekaj ton srebrovega jodida.

Za dobro učinkovitost je treba reagent vnesti v del oblaka, kjer je največ podhlajenih vodnih kapljic, kar seveda predstavlja dodatno težavo. Pri vnosu je prav tako zelo pomembna pravočasnost. Če je oblak že preveč razvit, se mu letalo ne more dovolj približati, saj so prisotni zelo močni vertikalni vetrovi, ki predstavljajo veliko nevarnost za pilota.

Daleč najučinkovitejša obramba pred točo tako še naprej ostajajo protitočne mreže, ki pa so smiselne in primerne le v trajnih nasadih.