46-letnik je fizično obračunal z nekdanjo partnerico in njunimi otroki, 39-letnik je bil nasilen do partnerice, še en moški pa je med avgustom 2025 in marcem 2026 nad izvenzakonsko partnerico izvajal psihično nasilje, večkrat pa je bil do nje tudi fizično nasilen, po prenehanju zveze pa jo je večkrat nadlegoval z raznimi dejanji. Tako se berejo policijska poročila minulega tedna Policijske uprave Kranj in Policijske uprave Nova Gorica.
V vseh primerih so policisti domnevnemu storilcu odredili prepoved približevanja. Ta ukrep je bil sicer v minulem tednu zgolj izrečen kar 13 osebam. Pa je prepoved tudi učinkovita? Ali gre zgolj za "ukrep na papirju"?
Poročali smo o napadu v ljubljanski Šiški, v katerem je 52-letni moški, ki naj bi imel po besedah odvetnice žrtve prav tako odrejeno prepoved približevanja, ki pa se je očitno ni držal. Po besedah odvetnice naj bi osumljeni prepoved večkrat kršil, naposled pa z ostrim predmetom napadel in poškodoval 31-letno partnerko njegovega brata. Življenje slednje je bilo po napadu v sredo ogroženo.
Iz BiH medtem prihaja grozljiva zgodba, ko zahteva za ločitev, večkratna prijava policiji in naposled tudi odreditev prepovedi približevanja po besedah odvetnika žrtve niso rešili življenja 41-letne ženske. Soprog, s katerim je bila v ločitvenem postopku, naj bi jo pričakal na domu, jo pretepel, zvezal in s hčerjo zapustil stanovanje, ko je žrtev uspela steči za njima na hodnik, pa naj bi jo s službenim orožjem ubil.
Inštitut za kriminologijo je med letoma 2021 in 2023 analiziral zadeve intimnopartnerskega nasilja, v katerih je policija izrekla prepoved približevanja. Po pregledu več kot 500 policijskih spisov pa so, kot nam je že konec leta povedala vodja projekta Eva Bertok, ugotovili, da je vsaka peta oseba, ki ji je bil ukrep izrečen, prepoved približevanja kršila.
'Dostop do žrtev moramo onemogočiti povzročitelju'
Po izkušnjah Društva za nenasilno komunikacijo je ukrep lahko zelo učinkovit, a seveda v primerih, ko povzročitelji nasilja ukrep spoštujejo. "Ob izreku prepovedi približevanja in ko se ob tem aktivirajo tudi center za socialno delo, nevladne organizacije in druge službe, nekateri povzročitelji nasilja ukrep vzamejo dovolj resno, da z njim prenehajo vsaj do izteka prepovedi," pravi predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin.
Po njenih besedah je učinkovitost odvisna od številnih drugih dejavnikov, med drugim tudi od tega, kako je prepoved povzročitelju predstavljena in razložena. Nekateri namreč ukrep razumejo zgolj kot "kos papirja", ne pa kot jasno prepoved vsakršnega stika z žrtvijo, tudi prek drugih oseb. Drugi se posledic zavedajo, a po izteku ukrepa znova poiščejo stik z žrtvijo.
Vseeno pa je več primerov, po njenih besedah približno petina ali četrtina, ko povzročitelji nadaljujejo s kršitvami in se ne ozirajo na ukrepe, ki jih izrečejo institucije. "V takšnih primerih so žrtve pogosto zelo prestrašene in izgubijo zaupanje, da jih bodo institucije lahko zaščitile," opozarja sogovornica.
Po njihovih izkušnjah prepoved približevanja deluje v približno treh četrtinah primerov. Kadar prihaja do ponavljajočih se kršitev, pa bi morali žrtev zaščititi z ukrepi, ki povzročitelju fizično onemogočijo stik z njo, kot sta pridržanje in pripor, opozarja sogovornica. Ob kršitvi prepovedi približevanja je sicer predpisana denarna kazen.
Nevladne organizacije si medtem že dlje časa prizadevajo, da bi razumeli, da je namen zaščitnih ukrepov, kot sta prepoved približevanja in prepustitev stanovanja, zaščita žrtve nasilja. "Če te zaščite ni mogoče zagotoviti drugače, ne smemo pritiskati na žrtve, da se one umikajo v varne hiše, da se preselijo ipd. Dostop do žrtev moramo onemogočati povzročitelju," je jasna Zabukovec Kerinova.
Žrtve po njenih besedah pogosto dobijo občutek, da morajo za svojo varnost poskrbeti same. "To je praktično nemogoče in tudi neetično, saj se odgovornost za nasilje ne sme prelagati na žrtve," opozarja.
Ukrep, ki je lahko pozitiven tako za žrtev kot za povzročitelja
Seveda so si tudi povzročitelji nasilja med seboj različni – pri nekaterih odredba prepovedi približevanja zadostuje, pri drugih pa to ni dovolj, da bi ustavili pritiske na žrtev in njeno socialno mrežo. "Seveda so povzročitelji, ki ob jasnem sporočilu različnih institucij, da je njihovo vedenje neprimerno, upoštevajo prepoved in prenehajo z nasiljem," pojasnjuje sogovornica.
Kot poudarja sogovornica, mnogi povzročitelji prepoved približevanja razumejo kot kazen, čeprav gre predvsem za zaščitni ukrep, namenjen zaščiti žrtev pred vnovičnim nasiljem. Hkrati pa lahko ta ukrep pomaga tudi povzročitelju, saj mu da priložnost, da ne ponovno povzroči nasilja in si poišče pomoč. "Ob vsaki prepovedi namreč prejmejo tudi informacije, v katere programe se lahko vključijo," pravi.
Vseeno pa številni ukrep dojemajo kot krivico in so prepričani, da jim ne bi smel nihče prepovedovati stikov z družino ali odločati o "njegovi družini". "A v trenutku, ko začnejo kršiti pravice drugih, je dolžnost države prav to, da se vmeša v to družinsko življenje, v to dinamiko in nasilje ustavi," poudarja.
Dodaja, da prepoved približevanja žrtvam pogosto prvič omogoči, da si oddahnejo od nasilja, poiščejo ustrezno pomoč in začnejo načrtovati življenje brez strahu. "Živeti vsak dan pod nekim strahom, pod pritiski, je izjemno naporno. To žrtve ne izčrpa le psihično, ampak tudi na druge načine, zato potrebujejo ta čas, da si oddahnejo, opomorejo, se povežejo z viri pomoči, da potem lahko načrtujejo svoje življenje v prihodnje," je jasna.
Prepoved približevanja ima lahko torej zelo pozitivne učinke na življenje žrtev in tudi na mnoge povzročitelje. Če seveda ne prihaja do kršitev ukrepa. "V primeru ponavljajočih se kršitev pa je nujno potrebno ta ukrep nadomestiti s takšnim, ki bolj deluje," dodaja.
Primeri, ki skrbijo
Prijava nasilja za žrtev pogosto ni lahka. Mnoge ne vedo, kaj lahko pričakujejo od postopkov, bojijo se maščevanja povzročitelja, skrbijo jih finančne posledice, nekatere pa imajo tudi slabe izkušnje z institucijami iz preteklosti. "Pogosto jim je tudi žal, saj povzročitelju ne želijo povzročiti škode v življenju."
Po besedah strokovnjakinje žrtve ostajajo v stiku s povzročiteljem tudi zaradi upov, da se bo nasilje ustavilo in da se bo življenje normaliziralo. "Da je torej povzročitelj zdaj le doumel in bo prenehal z nasiljem," pravi ter dodaja, da je tu pomembno razumetu dinamiko nasilnih odnosov in spiralo nasilja.
Žrtve ob tem pogosto verjamejo, da lahko situacijo najbolje ocenijo same ter da se lahko zanesejo le same nase, zato se včasih odločijo tudi v nasprotju z nasveti institucij. "To je zelo kompleksna problematika in treba je paziti, da se odgovornost ne prelaga na žrtve," opozarja.
"V Sloveniji poznamo primere, ko so se femicidi zgodili prav zaradi prepričanja žrtve, da je povzročitelj le doumel in bo prenehal. Vračanje je po eni strani celo logično, saj večina žrtev upa, da se bo nekaj spremenilo, storilcem pa ne želijo povzročiti škode. Mnoge imajo z njimi tudi otroke. To je zelo kompleksna problematika in je treba paziti, da se del bremena ali pa odgovornosti ne prelaga na žrtve," je jasna.
Zabukovec Kerinova opozarja tudi, da čustveni odzivi povzročiteljev po izreku ukrepa še ne pomenijo, da se nasilje ne bo ponovilo. "Mnogi povzročitelji jokajo in obžalujejo dejanje, a raziskave kažejo, da to še ne pomeni, da nasilja ne bo več," pravi.
'So tudi dobre zgodbe'
Posledice nasilja ob tem pogosto trajajo še dolgo po koncu partnerskega odnosa. V Društvu za nenasilno komunikacijo letno pomagajo okoli 1400 žrtvam nasilja in 1100 povzročiteljem, pri čemer sogovornica poudarja, da so številne žrtve za vedno zaznamovane – tako psihično kot tudi zaradi fizičnih poškodb. Nekatere zaradi posledic nasilja ne morejo več normalno delati ali pa delajo le še skrajšan delovni čas.
Ob tem pa se nasilje po razhodu pogosto ne konča, temveč le spremeni obliko. Namesto fizičnega nasilja se lahko nadaljuje kot zalezovanje, ekonomsko nasilje, izsiljevanje, očrnitev v socialnem okolju ali na spletu ter tudi zloraba intimnih posnetkov oziroma maščevalna pornografija. "Včasih institucije napačno mislijo: 'No, saj sta šla narazen, zdaj bo pa mir.' To sploh ne pomeni miru," opozarja. Poznajo tudi primere, ko je povzročitelj žrtev zalezoval več desetletij, nato pa jo ubil.
Kljub številnim težkim zgodbam pa sogovornica poudarja, da so tudi dobre zgodbe, ko so si žrtve znova uredile življenje.
