'Za dostojno življenje najemnina ne sme presegati 30 odstotkov družinskega prihodka'

Inštitut za druga vprašanja Danes je nov dan je ob obletnici zagona spletnega mesta Najemniški SOS predstavil poročilo Neznosna negotovost bivanja: stanje na ljubljanskem najemnem trgu, ki so ga pripravili skupaj z organizacijama IŠSP – Inštitut za študije stanovanj in prostora in PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja. Uroš Mikanovič je ob začetku povedal, kakšna je prva pritožba, ko se začne razprava o najemnem trgu; najemniki so v Sloveniji preveč zaščiteni. A kot je poudaril, dejansko stanje kaže, da živijo najemniki v zelo negotovih razmerah in nestabilnosti. Pogodbe, če jih najemnik sploh ima, sklepajo za samo 11 mesecev, najemnine hitro rastejo, kakovost stanovanja pa je vprašljiva, vse več pa je tudi kršitev zakonodaje s strani lastnikov, ki se svoje premoči znotraj tega najemnega odnosa tudi zavedajo, je pojasnil. Gre le za nekatere posledice delovanja najemnega trga v Sloveniji, ki ga je država popolnoma zanemarila, je povedal in dodal, da najemniki na tem nereguliranem najemnem trgu nimajo veliko pogajalske moči. Tako morajo najemniki tolerirati visoke najemnine za slab standard stanovanj, vdore v zasebnost in omejevanje uporabe stanovanja. Pravice iz stanovanjske zakonodaje so v takih primerih brezpredmetne, je povedal, saj vsak najemnik ve, da če bo od lastnika zahteval spoštovanje zakonodaje, tvega izgubo doma.

Obtožbe, da so za trenutne razmere krivi najemniki, ker sprejemajo slabe pogoje najema in visoke najemnine, spregledajo temeljno neravnovesje moči, je pojasnil. Ker država tega neenakega razmerja ne regulira z nadzorom nad rastjo najemnin in varovanjem pravic najemnikov, so le-ti prepuščeni samovolji lastnikov ter njihovim interesom. S tem poročilom o stanju na najemnem trgu nepremičnin so želeli opozoriti na nevzdržne pogoje in nujnost javne intervencije na lokalni in nacionalni ravni.

Dora Kavčič je predstavila podatke državnega statističnega urada, ki so pridobljeni na podlagi evidentiranih pogodb in kažejo, da je bilo v Ljubljani leta 2021 okoli 13.000 najemnih stanovanj, med katere sodijo tudi javna najemna stanovanja. Po podatkih Sursa se je število najemnih stanovanj od leta 2018 povečalo za malo manj kot tri odstotke, medtem ko je delež lastniško zasedenih stanovanj padel za skoraj pet odstotkov.

Kakšni so razlogi za takšno stanje na najemnem trgu?

Prvi je zaostajanje stanovanjske gradnje z rastjo prebivalstva in formiranjem gospodinjstev. Ljubljano namreč zaznamuje hitrejša rast prebivalstva od slovenskega povprečja. Hitro narašča tudi število eno- in dvočlanskih gospodinjstev, gradnja stanovanj pa temu ni sledila. Tudi zato so se cene rabljenih stanovanj v Ljubljani podvojile. Leta 2021 je bilo za m2 rabljenega stanovanja treba odšteti 3500 evrov.

Težava pa je tudi pomanjkanje dostopnih javnih najemnih stanovanj. Ljubljana je ena redkih občin, ki na letni ravni zagotavlja delež proračuna za gradnjo neprofitnih stanovanj, večina drugih namreč pokriva le zakonsko določene subvencije najemnine, je pojasnila Dora Kavčič. Na vsakokratnem razpisu za pridobitev neprofitnih stanovanj pa je desetkrat več prijavljenih, kot je stanovanj na voljo. Potrebe po neprofitnih stanovanjih pa se le še večajo.

Za dostojno življenje naj najemnina ne bi znašala več kot 30 odstotkov družinskega prihodka, skupaj z vsemi stanovanjskimi stroški pa ne 40 odstotkov, je pojasnila Dora Kavčič in povedala, da bi si na dan 13. oktobra 2022 oseba s povprečno plačo lahko privoščila oz. najela le pet garsonjer, objavljenih na spletnem nepremičninskem portalu.

Na inštitutu so tudi zato oblikovali priporočila za občine, saj imajo le-te osrednjo vlogo in nalogo pri izvajanju stanovanjske politike. Kot pravijo, mora stanovanjska politika postati občinska prioriteta, zanjo mora nameniti več virov in jo kadrovsko okrepiti. Okrepi naj gradnjo najemnih stanovanj in omeji oddajo stanovanj v turistične namene. Od občine tudi pričakujejo, da ustanovi svetovalnico za najeme, ki naj najemnike tudi informira o njihovih pravicah.