Kakšno zgodbo skriva fontana v gozdu pri Snežniku?

Kakšno zgodbo skriva fontana v gozdu pri Snežniku?

Objava "skrivnostnega" vodnjaka oz. fontane sredi gozda na Facebookovem profilu Slovenskih državnih gozdov je sprožila ogromno odzivov. Medtem ko so jo številni občudovali in se spraševali, kje se jo lahko vidi, so se drugi šalili, da spominja na prizor iz grozljivke Krog, domačini pa so hiteli pojasnjevati, da gre za fontano, ki so jo ob rapalski meji postavili italijanski vojaki.

Ugibanja je končalo Zgodovinsko društvo Rapalska meja, ki je razkrilo resnico za skrivnostnim vodnjakom. Ta je v gozdu na Gomancah na območju Snežnika.

"Gre za ostanek italijanske finančne stražarnice med letoma 1922–1943, ko je tam obstajala zaradi rapalske meje. Kapelo lahko najdete v neposredni bližini vodnjaka, vmes je stala tudi stražnica, ki je 'izginila' zaradi izropanja in požiga leta 1945," so zapisali pod objavo na Facebooku.

Da ne bi ostalo samo pri tem, smo se na omenjeno društvo obrnili z dodatnimi vprašanji. Izkazalo se je, da je ozadje zgodbe izjemno zanimivo, poleg fontane pa je v gozdu mogoče najti še marsikaj – med drugim kapelo.

Območje nekdanje stražnice domačini imenujejo Jarmovec, Italijani pa so jo imenovali po bližnjem vrhu Cifre (1390 m). Zgrajena je bila leta 1922, finančna straža pa jo je zapustila po kapitulaciji Italije septembra 1943.

Fontana v gozdu pri Snežniku je ostanek italijanske finančne stražarnice, ki je tam obstajala zaradi rapalske meje.
Fontana v gozdu pri Snežniku je ostanek italijanske finančne stražarnice, ki je tam obstajala zaradi rapalske meje.FOTO: Slovenski državni gozdovi

Ob 250-kilometrski meji je bilo 40 stražnic

Po podpisu rapalske pogodbe med Kraljevino Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (12. novembra 1920) je Italija novo ozemlje povezala v deželo Julijsko krajino ter si ga uradno priključila. Pristojnost mejnega nadzora je v takratni kraljevini pripadla trem službam – (kraljevi) finančni straži, (kraljevim) orožnikom in Javni varnosti (policiji). Finančniki so nosili največji del bremena varovanja meje – preprečevali so tihotapljenje in nelegalne prehode, je pojasnil predsednik društva Grega Žorž

Na Slovenskih državnih gozdovih so nam zaupali, da preučujejo možnost, da bi v prihodnjem letu obnovili kapelo, saj jo ljudje očitno še vedno obiskujejo. Ob njej bi postavili tudi klopco, da bi obiskovalci lahko uživali v prijetnem ambientu sredi narave.

Mejni nadzor finančne straže je izvajalo 40 mejnih stražnic, ki so bile ob 250 kilometrov dolgi rapalski meji v povprečju postavljene na vsakih šest kilometrov. Brigada stražnice Cifri je bila ena od njih – v arhivskem gradivu piše, da je hierarhično pripadala "tenenzi" in četi Ilirska Bistrica ter VI. legiji finančne straže s sedežem v Trstu. V njej je bilo 15 finančnikov, ki so bili redno zaposleni in so v objektu tudi živeli. Njihove redne naloge so obsegale patruljiranje ob meji in nadzorovanje dveh mejnih prehodov tretje kategorije. Najbližji je bil povsem zraven stražnice in je zdaj opremljen s slovensko zapornico, na hrvaški strani meje pa na mestu nekdanje stražnice stoji dom Paravičeva miza. Tu je meja med avstrijskim in ogrskim delom cesarstva sprva postala rapalska meja, po letu 1991 pa znova obstaja kot meja med Slovenijo in Hrvaško.

"Nelegalni prehodi so tu še danes stalno pristen pojav – obširno območje omogoča sorazmerno lahek prehod meje in posledično tihotapljenje blaga še pred letom 2015, sedaj pa so na tem območju mešane patrulje slovenske policije in Slovenske vojske, a za razliko od takratnih italijanskih služb tu nimajo stalnih objektov," je pripovedoval Žorž.

Stražnica s kapelo in najlepše urejeno okolico

Ker kapelo v gozdu obiskujejo ljudje in v njej prižigajo svečke, na Slovenskih državnih gozdovih preučujejo možnost, da bi jo v prihodnjem letu obnovili.
Ker kapelo v gozdu obiskujejo ljudje in v njej prižigajo svečke, na Slovenskih državnih gozdovih preučujejo možnost, da bi jo v prihodnjem letu obnovili.FOTO: Slovenski državni gozdovi

Vse stražnice so bile zgrajene kot tipski objekti po izbrani rešitvi milanskega arhitekturnega biroja. Izvajalec jih je zgradil leta 1922, sprva le kot lesene stavbe. Po desetletju uporabe so se odločili za prenovo, okoli njih so zgradili opečnate zidove in novo ostrešje, od znotraj pa so ohranile svoj leseni videz.

Vse so imele tudi zgledno urejeno okolico, ravno stražnica Cifre pa je pri tem najbolj prednjačila. Imela je urejeno stopnišče, prenovo zgradb pa je izkoristila za gradnjo kapele ter ureditev okrasnega vrta z vodnjakom (fontano) okoli zgradbe. "Krstitev kapele je potekala 8. septembra 1933, o čemer je bil napisan tudi obsežen in s fotografijami bogato založen časopisni članek. Ena od fotografij prikazuje tudi blagoslov vodnjaka, na njej pa se vidijo tudi trije curki vode – vodnjak je tako res bil prava fontana. Na blagoslovu je bil prisoten tudi Wolf Schönburg-Waldenburg (1902–1983), nečak Hermana Schönburg-Waldenburga, takratnega lastnika gospostva Snežnik," je še navedel strokovnjak. Danes je ohranjen le njegov spodnji del – obod. Kaj se je zgodilo z zgornjim delom in vodno napeljavo, ni znano. Najverjetneje je bilo uničeno ali izropano, tako kot kompleks stražnice okoli leta 1945.

Močno razvit zimski turizem in prva planinska koča v Sloveniji

Na širšem območju snežniških gozdov je bilo zaradi gospodarjenja gospostva snežniškega gradu (sam dvorec je ostal tik za mejo na jugoslovanski strani) od 1870 kar nekaj stalnih naselbin, je še dejal Žorž. Pod Snežnikom je na primer stala prva planinska koča v Sloveniji, ki jo je postavila nemška planinska organizacija. Zimski turizem je bil močno razvit tako na Mašunu, Sviščakih in Klanski polici. Sploh zadnji je bil osrednji zimski smučarski poligon Reke, zato ni presenetljivo, da sta na njem poleg drevesnice in gozdarske naselbine po prvi svetovni vojni obstajala še planinska postojanka in hotel Guido Rey.

"Finančniki tako še zdaleč niso bili osamljeni oziroma odrezani od sveta. Ravno nasprotno – stražnice finančne straže in fašistične mejne milice so bile postavljene v že naseljen prostor pod Snežnikom. Mejna milica je po fašističnem prevzemu oblasti predstavljala vzporedno državno službo, ki je poleg mejnega nadzora skrbela tudi za 'politično držo' ostalih državnih služb. Skupaj je bilo na tistem delu Javornikov in Snežnika, ki je sodil pod reško provinco, 48 miličnikov in 131 finančnikov v petih oz. osmih stražnicah." A vendar so bile to zgolj mejne službe – zaradi obrambe državne meje je bilo na območju Snežnika stalno prisotnih še vsaj nekaj tisoč vojakov različnih rodov – od Alpincev do "gafovcev" – pripadnikov mejne straže, ki je bila zadolžena za upravljanje Alpskega zidu. Vse vojaške enote so bile nameščene v sedmih večjih vojašnicah, ki so jih zgradili po letu 1928, ter okoli 15 manjših vojašnicah. Skrbeli so za obrambni sistem Alpskega zidu, ki ga poleg opazovalnic, poljskih položajev, zaklonišč in manjših bunkerjev sestavlja še šest t. i. stalnih obrambnih skupin z desetimi podzemnimi utrdbami. Vse to na območju, ki je danes praktično neposeljeno in prazno.

Dobro ohranjena kulturna dediščina

Ostankov rapalskega obdobja praktično ne moremo spregledati, saj razen nekaterih cest, ki jih je zgradilo gospostvo Snežnik, tu ni bilo ničesar. Prav ceste so po Žorževih besedah največja zapuščina rapalskega obdobja na celotnem območju nekdanje Julijske krajine."Moramo jim priznati, da gradnja cest na tem močno zakraselem, odročnem in gozdnatem območju, ki je poleg tega še med 900 in 1500 metri nad morjem, zagotovo ni bila enostavna."

V Zgodovinskem društvu Rapalska meja, tudi s sodelovanjem Parka vojaške zgodovine v Pivki, so letos izvedli tri celodnevna javna vodenja na tem območju. Prakso bodo nadaljevali tudi v prihodnje, pravijo, zaradi dobrega odziva za Snežnik pa pripravljajo še zgibanke v digitalni obliki.

Vsaj polovica omenjenih turističnih, mejnih in vojaških stavb je danes uničena. Večino so požgali takoj po koncu druge svetovne vojne – takšna usoda je vse od zadnje četrtine 19. stoletja grozila vsem stavbam na Snežniku, saj so domačini z uničevanjem onemogočali nadzor gospostva Snežnik nad njegovimi ogromnimi gozdnimi parcelami. Odnašanje notranje opreme in rušenje stavb zaradi pridobivanja gradbenega materiala sta bili v povojnih letih pomanjkanja redna in razumljiva praksa. Omenjajo se tudi zgodbe načrtnega uničevanja ali požigov, marsikje so s tem prikrili ropanje – takšno usodo so doživele tudi planinske postojanke in luksuzni hotel Rey na Klanski polici. Nekatere stavbe, ki so uspešno preživele obdobje uničevanja, so danes vzdrževani počitniški objekti ali pa so zaradi opuščanja šele zdaj res zapuščeni in prepuščeni propadanju.

Del cestnega omrežja, tipske podzemne cisterne za vodo in ena večjih ohranjenih vojašnic so prepoznani kot registrirana kulturna dediščina. "Slovenske državne gozdove, Zavod za gozdove RS, lastnike in vse gozdne delavce, ki so sanirali posledice žleda in vetrolomov na Snežniku, moramo pohvaliti, da so s svojimi posegi minimalno posegli v dediščino rapalskega obdobja. Na žalost drugje po Sloveniji največkrat ni tako, a na Snežniku so bili res skrbni," je še opozoril Žorž.

Podzemne utrdbe stalnih obrambnih skupin Gomance in Leskova dolina so še danes povsem ohranjene, drugod pa imajo bojne dele nad površjem večinoma razstreljene zaradi ropanja železa, a vendar lahko vseeno ponudijo izlet v ohranjeno podzemlje. V neposredni bližini stražnice Cifre je postavljen tudi spomenik izjemnemu slovenskemu letalcu Josipu Križaju, čigar letalo je strmoglavilo tam. Po nekaterih zgodbah je letalu zmanjkalo goriva, po drugih pa naj bi bil namenoma poslan v t. i. "častno smrt". Razbitine letala so našli šele po treh dneh.