Kam bo padla demokracija, ko se bo razblinil mehurček

Čeprav smo v zadnjih desetletjih doživeli vrsto dramatičnih prelomnic, vojno, novo državo, nov sistem in nova nadnacionalna zavezništva, sta naše razmišljanje in ravnanje povsem nepripravljena na spremembe, ki se v Sloveniji in okoli nje kuhajo že nekaj let. Zgodijo pa se lahko čez noč.

Generacije, ki dramatičnih sprememb zadnjih 30 let niso doživele, so vedno številčnejše in prav je tako. Tudi naša redakcija in ostale novinarske ekipe so sestavljene iz vedno več tistih, ki se ne spominjajo ne tako davnega življenja, ko je bil Berlinski zid ena najmočnejših struktur na svetu. Ki se ne spominjajo bonov par–nepar, odhodov na služenje vojaškega roka na jug Balkana in kolektivnega joka ter strahu pred prihodnostjo ob smrti Josipa Broza.

Večina ostalih pa nas je to življenje ali pozabila ali pa potlačila in ohranila le nostalgijo po "lepih, romantičnih" časih.

A realnost je, da se vse lahko spet spremeni čez noč.

Nimamo namena biti apokaliptični ali strašiti pred prihodnostjo, v resnici stanje Unije ni izjemno dramatično. Ni niti pet pred dvanajsto, se pa kazalec vztrajno približuje temu stanju in je bistveno spremenjeno, kot je bilo pred desetletjem ali dvema. Brez treznega, analitičnega razmišljanja in presoje o tem, kako lahko ustavimo nepovratne odločitve, bomo tudi v našem močvirju čutili posledice globalnih in lokalnih sprememb.

Nova vrsta demokracije in lekcije zgodovine

Le redko se učimo iz zgodovine in napak drugih. Le redko priznavamo, da nismo imeli učinkovitih odgovorov na spremembe in da je to glavni problem. Prej kot bomo priznali, da se je Evropa, kot smo jo poznali ob vstopu v Unijo, spremenila, kot so se spremenile tri velesile – ZDA, Kitajska in Rusija, manj nas bodo presenetile nepovratne posledice. Ekspanzija Kitajske z utrjenim Ši Džinpingom, izvolitev Donalda Trumpa in trda roka Vladimirja Putina v četrtem predsedniškem mandatu so nova paradigma, ki nima veliko zveze z demokratičnim duhom in poznanimi principi. Nihče od naštetih ni bil izvoljen z večino svojega ljudstva ali v popolnoma poštenih demokratičnih razmerah, pa se vsi trije strinjajo z novo definicijo avtoritarne demokracije. Najlažje je v ta diskurz vplesti demokratično izvoljenega Adolfa Hitlerja, a ta primerjava bi bila preveč površna in populistična. Stanje je povsem novo in precej bolj zapleteno. Pomembno je razumeti, da se v imenu takšne in drugačne demokracije dogajajo zelo dramatične spremembe z daljnosežnimi posledicami.

Če ne prej, se je vera v trdno in zrelo Evropo zamajala junija 2016, ko je 17 milijonov Britancev glasovalo za izstop iz Unije. Brexit se danes zdi najboljša reklama za povezavo, a posledice lahko močno zamajejo tudi vso ostalo Evropo. Projekt Angele Merkel, poskus združitve kultur in kontinentov, je tri leta po migrantskem valu doživel nemire v Chemnitzu, kjer je na plan pod krinko antiislamizma potegnilo tudi antisemitizem in s tem ogaben priokus po določenih evropskih nadrasah. Nemčija, ki je bila med velikimi vojnami največji krivec in generator beguncev, je postala njeno največje zatočišče. Posledica tega pa so bile, da se je naenkrat v Nemčiji, trdnjavi evropskega demokratičnega liberalizma, liberalni del začel močno majati in dobivati vedno močnejše nasprotnike.

Socialistične vlade evropskih držav od devetdesetih do danes niso prinesle odgovorov na socialne probleme globalizma. Spremenjeni sistemi, tektonski premiki v ekonomijah in na koncu zadnja ekonomska kriza so prinesli še večjo odtujenost med ljudmi in vladami. "Vladajoče elite" so postale tarče političnih populističnih krikov. In če danes politiki želijo biti izvoljeni, morajo postaviti čim večjo iluzijo distance med sabo in trenutno oblastjo. Leve politike so se po Evropi velikokrat pokazale kot nesposobne odgovoriti na krize. Nesposobne ponuditi odgovore na vse večjo revščino srednjega razreda in izpeljati rešitve, desne pa so se postavile daleč od konservativnih, krščanskih principov, še bolj desno od desnice. Namesto zasledovanja tradicionalnih vrednot so v hlastanju po oblasti posegle po sovraštvu do drugačnega, tujega, po ustvarjanju vedno večjega socialnega razkoraka med tistimi, ki imajo, in med tistimi, ki nimajo.

Iztegnjen sredinec

Izvolitev Donalda Trumpa, vzpon Mattea Salvinija, Marie Le Pen, Borisa Johnsona, Viktorja Orbana, Jaroslava Kačinskega in pajacev, kot je Nigel Farage, je nič drugega kot močan sredinec sedanjosti. Močan sredinec statusu quo, ki očitno ne bo več dolgo zdržal. Te dni dobivamo novo evropsko vlado, novo komisijo, ki bo prelomna. Na evropskih volitvah sicer ni bilo napovedanega nacionalističnega vala, se pa je v Evropski parlament uvrstilo rekordno število suverenistov, antievropejcev in protiliberalcev.

Vladimir Putin in smrt liberalnega dela demokracije

"Liberalizem kot ideologija, ki je bila podlaga za zahodne demokracije, je preživel svoj namen."

"Liberalizem je v konfliktu z večino populacije in liberalci ne morejo nikomur več diktirati česarkoli." To je dejal mož, ki uživa v četrtem predsedniškem mandatu.

Liberalni način življenja, vzpostavljen po drugi svetovni vojni, je na udaru. Tukaj ne govorimo o liberalizmu kot politični opciji, ampak o liberalizmu kot moralni filozofiji, ki temelji na svobodi, dogovoru o vladanju in enakosti pred zakonom.

Je Rusija, ki smo ji Slovenci tako naklonjeni, svobodna država? Tisti, ki to trdi, ne pozna niti osnove Putinovega življenja, kariere in osebnosti, ki je oblikovala rusko družbo in odnos do svoboščin.

 So ZDA svobodna država? Tisti, ki to trdi, ne pozna interesa in moči ameriškega kapitala, ki je že davno prevzel vladanje iz rok ljudstva in odstranil enakost pred zakonom.

Ali je Kitajska svobodna država, je vprašanje, na katerega vsi poznamo odgovor.

Zato je varovanje evropskih vrednot in stabilnosti toliko težje in pomembno tudi za Slovenijo. Odgovor Donalda Tuska Vladimirju Putinu je bil: "Kdor trdi, da je liberalna demokracija preživeta, trdi tudi, da so preživete svoboščine, vladavina prava in človekove pravice. Kar je zares preživeto, je avtoritarnost, kult osebnosti in vladavina oligarhov, tudi če se vse to zdi učinkovito."

Kaj lahko združi nezdružljive nacionaliste

Pa je res tako? Težava je, da se kar velik del Evrope strinja prej s tirani, kot je Vladimir Putin, in njihovimi kameradi po svetu (tudi v ZDA) kot z vrednotami Evrope. Vrednote za zdaj vsaj večine Evrope. Poljaki in Madžari so že v drugačnem sistemu vrednot. Nihče v Evropi ne želi ukiniti demokracije. Predvsem države, ki so imele težave s tranzicijo in so proizvedle nove reveže, pa tudi stara Evropa, ki je že stare reveže potisnila še globlje v prepad, želijo povleči vrednote liberalizma iz enačbe demokracije. Prepričani so, da je liberalna demokracija ovira za svobodo, da bi morala demokracija dati ljudem, kar si želijo. Bili so izvoljeni, navadno z večino, a pogosto na grob način z zatrtjem drugače mislečih nasprotnikov v medijih in opoziciji, in to naj bi jim dalo absolutno oblast. Na drugi strani je problematično to, da liberalna demokracija vključuje svoboščine, o katerih ne dovoli nikakršne razprave. Uvaja pravice manjšin nad večino, kar se novemu valu protiliberalizma zdi nedemokratično. Ne razumejo, zakaj se ne bi razpravljalo o zaščiti verskih, spolnih ali nacionalnih manjšin. Onemogočanje tovrstne razprave se jim zdi napad na svobodo govora. Ne gre za boj demokracije proti nečemu drugemu. Gre za dva povsem različna in nasprotujoča si pogleda na prihodnost in bistvo demokracije. Avtoriteto in pravice večine nad manjšino proti avtoriteti in pravicam manjšine nad večino. To pa je platforma, ki lahko združuje evropske nacionaliste in ekstremiste.

Zato je namen naše serije člankov na 24ur.com jasen. Radi bi, da vsak pri sebi začne razmišljati o svojih vrednotah in se odločati, kje bo stal, ko se bo odločilo, na katero stran bo padel kazalec na tehtnici demokracije?