Kam plujeta SMC in NSi? 

Smer, v katero plujeta SMC in NSi, je jasna. Tukaj ne gre za nikakršno politično sredino. Vstop v vlado Janeza Janše je slepa ulica, iz katere za ti stranki ni vrnitve. V zameno za sodelovanje v vladi sta se stranki odpovedali delu lastne suverenosti. Primorani sta sprejeti vse poteze ministrov, državnih sekretarjev in drugega podpornega osebja iz krogov stranke SDS. Tega se sicer za zdaj še ne zavedajo, ampak volilno telo, ki kaznuje pobaline, ne dela selekcije. Te etikete stranki SMC in NSi na naslednjih volitvah ne bosta uspeli sneti. 

Ne smemo pozabiti niti "medijev", v katerih predsednika in ministri iz kvot SMC in NSi redno gostujejo in s tem dajejo legitimnost Janševim ustvarjalcem javnega mnenja. V studiu nastopajo suvereno, kakor da je v državi vse popolnoma v redu, kot da so vse afere vezane za vlado le zarota v režiji globoke države. Slikajo se na terenu, ob meji, na tankih, v cerkvah in med ljudmi, navdušenimi nad učinkovitostjo aktualne vlade. 

Enak diskurz goji tudi predsednik vlade. Kategorično podpira svoje koalicijske partnerje in po potrebi spregleda kako nemoralno dejanje, ki se pripeti kakemu od ministrov in državnih sekretarjev ali svetovalcev v njegovem kabinetu (vožnja pod vplivom alkohola, nenošenje maske v zaprtem javnem prostoru, manever Hojs itd.). Po potrebi pleza na Triglav s politiki iz svoje evropske ideološke družine, odpira garaže v rodnem Grosuplju, javno provocira in žali kolege iz opozicije, novinarje, intelektualce in navadne državljane, ki so kritični do predlogov prihajajočih iz njegove vlade oziroma stranke. Ko brani svoje koalicijske partnerje, se ti počutijo dobro. Ampak pri tem pozabljajo, da v politiki ni prijateljev. Tisti, ki danes laže zate, bo jutri lagal proti tebi. Takšna so pravila politike. 

Ameriška politologinja Margit Tavits je v svoji študiji (Post-Communist Democracies and Party Organization; Cambridge University Press, 2013) spoznala, da na organizacijsko strukturo strank v postkomunističnih demokracijah vpliva profil predsednika. Tavitsova pri tem loči med neprofesionalnimi in profesionalnimi predsedniki strank. V strankah z razvejano organizacijo prevladujejo profesionalni, pragmatični in ambiciozni predsedniki, ki niso osredotočeni samo nase. Ne oklepajo se ideologije in imajo menedžerske kompetence in izkušnje na področju vodenja. Po drugi strani v strankah s šibko organizacijsko strukturo prevladujejo ne profesionalni predsedniki in voditelji, strogo zavezani ideologiji stranke.

Položaj s Toninom (NSi) in Počivalškom (SMC) je diametralno nasproten. Prvi se oklepa ideologije nacionalizma, ki ji dodaja religijske stereotipe in slike Slovenske vojske, prek katerih želi poudariti svojo zvestobo domovini. Če zanemarimo izrazito amaterski pristop (grafika, kičasta simbolika, neusklajenost političnih sporočil), ki je rezultat dela podkapacitiranih svetovalcev, bi lahko rekli, da Tonin dejansko verjame v to, da služi domovini. Ta občutek je tako močan, da navadni opazovalec težko presodi, ali v tem primeru gre za iskrenost ali pa za čisti konformizem. Sporočila, ki jih oblikuje pri povprečnem opazovalcu, sprožajo občutek nelagodja in posmeha. Sprožilec, ki bo stranko drago stal, bo naslednja v nizu vladnih afer, ko bo stranka NSi v očeh volivcev dokončno postala isto kot SDS. Zakaj na naslednjih volitvah podpreti NSi, če lahko podpreš SDS, ki ima dejanske možnosti za zmago? To vprašanje se, v sistemu večstrankarske demokracije, postavlja samo od sebe. Ampak tega se v NSi za zdaj ne zavedajo. Še najmanj predsednik Tonin.

Na drugi strani predsednik SMC Zdravko Počivalšek še zdaleč ni voditelj, strogo zavezan ideologiji stranke. Počivalšku pri tem zadevo olajšuje dejstvo, da je SMC stranka interesov, daleč od kakršnekoli ideologije in verovanja v karkoli. Vodstvo stranke SMC pravzaprav ne razume, kaj je to ideologija in zakaj je na primer nacionalizem škodljiv za družbo. Ideološka vprašanja so reducirana na razpravo o dogodkih iz polpretekle zgodovine. V SMC ne razumejo, da je na primer cena mleka v trgovini ideološko vprašanje in ne rezultat odnosa med povpraševanjem in ponudbo. Zato SMC kot stranka ostaja izgubljena med soočenimi ideologijami. V vladi Janeza Janše je potisnjena na margine političnega odločanja. Da so v tem primeru še nekoliko mazohistični, priča dejstvo, da poslanci, kot sta Perič in Gregorčič, poveličujejo in javno branijo ljudi, ki so jih do pred kratkim imeli za politične muhe enodnevnice, agente globoke države, komuniste in kradljivce volitev. Kot da bi se čez noč zavestno odpovedali lastni individualnosti in se poistovetili z mentalnim sklopom Grimsa in Pojbiča. 

Smer je torej izbrana. Vrnitve ni. Vprašanje je le epilog strank SMC in NSi. Prva je zagotovo politično truplo. SMC nima mehanizmov, preko katerih bi se potencialno vrnila med žive politične subjekte. Obenem, v nasprotju z DeSUS, ni razrešila največje enigme, in sicer afere v zvezi z nabavo zaščitne opreme, ki bo prej ali slej morala dobiti zaključek. Predsednik Počivalšek je tako največja hipoteka in obenem tudi največje breme stranke SMC. Z njim na čelu so talci lastne pozicije, brez njega pa niso nič. Praktično ne obstajajo. 

NSi po drugi strani lahko stavi na razvejano organizacijsko strukturo in zvestobo svojih članov in simpatizerjev. Največjo napako je v preteklosti že naredil njihov nekdanji predsednik dr. Andrej Bajuk. Sodelovanje v prvi vladi Janeza Janše je NSi pripeljalo do tega, da je stranka izpadla iz parlamenta. Takrat je obveljala napačna predpostavka Bajuka o služenju domovini, ki je do te mere zavedla takratno vodstvo stranke NSi, v kateri so pozabili na prvo pravilo, da v politiki ni prijateljev. Pozicija, ki na kratek rok nudi komocijo, je najbolj nevarna stvar. V NSi bi se morali začeli zavedati, da niso stranka SDS in da je to treba vedno znova jasno izpostavljati. Kasneje, mogoče, obstaja možnost, da se jim na naslednjih parlamentarnih volitvah ne ponovi fiasko iz leta 2008. Če bodo še naprej pluli v čolnu Janeza Janše, stranke SDS in njenih satelitov, bodo žrtev lastne politične nepismenosti in napačnih odločitev, ki so jih že enkrat drago plačali.