Bi gasilci sploh lahko prišli do ponesrečencev?

36 jeseniških poklicnih gasilcev – vsaj šest naenkrat jih dežura – je ustrezno pripravljenih, na Karavankah bi bili v 10–12 minutah, pravi direktor Gasilsko reševalne službe Jesenice Jože Klinar. A zaradi slabe ventilacije "gasilci v resnem požaru niti do teh ljudi ne bodo prišli, kaj šele, da bi jim lahko pomagali," opozarja strokovnjak za požarno varnost v predorih Andrej Čufer.

Katastrofalna ventilacija in slaba osvetlitev na naši strani sta glavni težavi skoraj osemkilometrskega predora. "Na slovenski strani je izredno slabo stanje odsevnih površin, se pravi zidov in stropa, ker jih ne barvajo, doslej v 20 letih še nikoli. Cel tunel ima pa zelo slab koncept ventilacije, ker je mešana vzdolžna in prečna kombinacija, ki je nesmisel," je težave opisal Čufer.

Da bi zgradili ubežni predor ali drugo cev med državama, bi potrebovali od pet do deset let, stal bi do 400 milijonov evrov. Edini način za rešitev varnostnih težav, in to v letu dni, je po Čuferjevem mnenju nadgraditev ventilacije, ki bi v primeru požara učinkovito odvajala dim iz predora. Z novo tehnologijo, ki bi stala 15–20 miljonov evrov, bi bil v primeru požara zadimljen le stometrski pas.

Veter v 80 odstotkih piha v slovensko smer. Čeprav je oprema gasilcev večinoma celo boljša od tiste na avstrijski strani predora, jim manjka nekaj ključnega. "Nekaj dihalnih aparatov za dolgotrajno uporabo. Tam pa država odigra svoje revizije in to čakamo že dve leti," je povedal Klinar. Poleg dihalnih aparatov za gasilce, nekaj še iz osemdesetih let, imajo trenutno samo opremo za oskrbo 15 ljudi. Ko bo zaradi pravil javnega naročanja konec neskončnih revizij, bodo – upajo, da še letos – dobili še dihalno opremo za 42 ljudi. Kljub temu bi večji požar pomenil katastrofo.