Zgodovinar novejše zgodovine na Filozofski fakulteti Mitja Ferenc je prišel do ključnega dokumenta, ki dokončno zavrača tezo, da so za množične povojne poboje odgovorni neznani častniki nekdanje jugoslovanske partizanske vojske, vodilni predstavniki tedanjega komunističnega režima v Sloveniji pa naj bi bili z njimi zgolj seznanjeni. Listina dokazuje, da so bile tedanje oblasti v Ljubljani neposredno vpletene v množične zločine.
Gre za depešo, ki jo je takratni podpredsednik jugoslovanske vlade Edvard Kardelj 25. junija 1945 poslal predsedniku slovenske vlade Borisu Kidriču. V njej je Kardelj zahteval, naj Kidričeva vlada pohiti z likvidacijami, češ da ni več nobenega vzroka za počasnost pri "čiščenju". V depeši je Kardelj omenil, da naj čimprej končajo s "čiščenjem", preden bo centralna vlada v Beogradu razglasila amnestijo.
Prevzem oblasti s pomočjo genocida
Čiščenje je sicer druga beseda za izvensodne poboje vojnih ujetnikov nemške vojske, domobrancev, civilnih pripadnikov nemške in madžarske narodne skupnosti, ki so jim očitali sodelovanje s poraženimi okupatorskimi oblastmi in drugih. Poleg pobojev so organi tedanje politične policije OZNA izvajali tudi množične aretacije in likvidacije domnevnih političnih nasprotnikov Komunistične partije Slovenije, ki je konec druge svetovne vojne izkoristila za prevzem oblasti in uvedbo enostrankarske diktature, ugotavljajo zgodovinarji, ki preučujejo novejšo slovensko in jugoslovansko preteklost.
Kardeljevo depešo Kidriču bodo javnosti prvič predstavili v celjskem Muzeju novejše zgodovine, kjer bodo v torek odprli razstavo o doslej evidentiranih več kot 400 anonimnih množičnih grobiščih, v katerih so zagrebeni posmrtni ostanki žrtev povojnih pobojev. Žrtve so bile v večini pomorjene brez sodb in sodnih procesov, njihovo natančno število je še vedno neznano.
Ferenc: Številke so "šokantne"
"Doslej zbrane številke o prikritih grobiščih so šokantne. Več kot 400 jih je že evidentiranih, opravljene so bile sondaže in ponekod tudi izkopi – ekshumacije," je povedal zgodovinar Ferenc.
Glede statusa in narodnosti žrtev avtor razstave upošteva zgolj neposredne in posredne ustne vire in literaturo. Podatki so zato bolj "orientacijski", saj izkopavanj do sedaj skoraj ni bilo. Tudi tam, kjer so izkopavanja bila, so včasih težave pri ugotavljanju, ali gre za vojake ali civiliste. Vendarle je največ, 134, prikritih grobišč vojaških. V 79-ih grobiščih so civilisti, v 72-ih vojaki in civilisti skupaj, medtem ko za četrtino, 109, ni podatkov.
Pobitih veliko Slovencev, še več Hrvatov in Srbov
V Sloveniji so izvensodno usmrtili tudi pripadnike drugih narodov, največ pripadnikov oboroženih sil Neodvisne države Hrvaške, pripadnikov Srbskega dobrovoljskega korpusa, črnogorskih četnikov in drugih pripadnikov nekdanje vojske Kraljevine Jugoslavije ter tudi civilistov, ki so se umikali z oboroženimi enotami čez Slovenijo na Koroško.
Kljub številnim t.i. "maršem smrti" na ozemlju nekdanjih jugoslovanskih republik, med katerimi so pobili vrnjene in zajete vojake in tudi civiliste, ki jih je britanska vojska na avstrijskem Koroškem izročila partizanskim vojaškim enotam, so jih večino umorili na slovenskem ozemlju. Po Ferenčevih raziskavah je grobišč, v katerih so osebe neslovenske narodnosti, več kot "slovenskih".
Med evidentiranimi grobišči jih je 108 s Slovenci, 84 s hrvaškimi žrtvami in 61 nemških. V 59 grobiščih so skupaj žrtve različnih narodnosti, za 62 pa podatki o narodnosti ne obstajajo. Po dosedanjih ocenah naj bi bilo na ozemlju Slovenije skupno število po vojni pobitih več kot 100 tisoč ljudi.
