Karl Erjavec kot upanje

Podobno situacijo smo imeli po državnozborskih volitvah leta 2011, ko je na volitvah relativno zmago odnesla Pozitivna Slovenija (PS) Zorana Jankovića, vlado pa je sestavila drugouvrščena Slovenska demokratska Stanka (SDS) Janeza Janše. Identičen scenarij se je odvil po državnozborskih volitvah leta 2018, ko je SDS dobila relativno večino, vlado pa je sestavila Lista Marjana Šarca (LMŠ) skupaj s štirimi drugimi strankami in podporo opozicijske stranke Levica. Seveda je Janez Janša takrat, v duhu Donalda Trumpa, zagovarjal tezo o nelegitimnosti državnozborskih volitev, ker vlade ni sestavila relativna zmagovalka. To, da nihče od takratnega levo-liberalnega bloka ni hotel v koalicijo s SDS, so Janša in njegovi interpreti realnosti poskušali pojasniti s tezo o silah globoke države, ki bodo na oblast ustoličile kogarkoli, tudi neizkušenega Marjana Šarca, samo da Janša ne pride na oblast.

Paradoksalna situacija se je Janši zgodila približno dve leti kasneje, ko se je Marjan Šarec odločil, da prekine agonijo stalnega doseganja parlamentarne večine (46 glasov), s katero je manjšinska vlada pod njegovim vodstvom imela konstantne težave. Janša je čez noč pozabil na nelegitimnost volilnega rezultata in v koalicijo povabil dr. Aleksandro Pivec (DeSUS) in Zdravka Počivalška (SMC), ki sta bila ministra tudi v Šarčevi vladi. Isti ljudje iz istih strank so praktično čez noč za Janeza Janšo postali sprejemljivi koalicijski partnerji. Eden od njiju je celo aktualni predsednik stranke, ki ga Janša po novem krivi, da mu je ukradel volitve leta 2014. Če za trenutek pustimo ob strani, kako Janez Janša razume demokracijo, zlahka ugotovimo nekaj, kar je izjemno pomembno za razumevanje trenutne politične situacije v Sloveniji.

Gre za to, da politika ni linearna stvar. Z drugimi besedami, politika ni enosmerna in z vsakimi volitvami (ali ob padcu/odstopu vlade) postaja umetnost možnega. Vsaka stranka ali politik se v takšnih trenutkih znajde v položaju, da ocenjuje svoje možnosti in koristi, ki si jih obeta od vstopa v vlado. Ker mandat poslanca v Državnem zboru (DZ) traja štiri leta, je to obdobje, ko stranke in/ali poslanci lahko kalkulirajo, kaj se jim bolj izplača: vstopiti v koalicijo ali ostati v opoziciji. Vse to je v večstrankarski parlamentarni demokraciji legalno in legitimno. Legalno in legitimno je tudi to, da minister v vladi ni bil izvoljen v DZ ali da predsednik opozicijske stranke v parlamentu ni poslanec (v trenutnem sklicu DZ je to primer Alenke Bratušek, ki predseduje stranki SAB). Legalno in legitimno je tudi to, da kandidat za mandatarja ni izvoljeni poslanec ali celo sploh ni član katerekoli od strank, ki bi ga kot mandatarja podprle. Zato so izjave o neprimernosti dr. Jožeta P. Damjana za mandatarja le puhlice, ki se jih najbolj poslužujeta Janez Janša in njegova SDS.

Trenutno poteka volilni kongres DeSUS-a, na katerem se obeta zmaga Karla Erjavca. Erjavec bo, sodeč po napovedih, postal novi stari predsednik. Za opozicijo v parlamentu predstavlja kakšno upanje, da stranko DeSUS popelje iz koalicije Janeza Janše. Slednji se tega zaveda in si zato za predsednika DeSUS-a želi kogarkoli, samo Karla Erjavca ne. Kot izbira se ponuja protikandidat Srečko Felix Krope, ki je v dveh letih izvedel vratolomno avanturo in kar dvakrat vstopil v stranko DeSUS, nazadnje s ciljem zamenjave neuspelega projekta z Aleksandro Pivec. Po vzoru kolega miličnika Vinka Gorenaka bi Krope na čelu DeSUS-a najbrž pomenil absolutno podrejenost Janezu Janši. Takšen odnos je v imenu DeSUS-a že imela Aleksandra Pivec. Ampak to bi pomenilo le nadaljnje propadanje in dokončno izginotje stranke DeSUS iz političnega prostora. Zato stranko DeSUS v tem trenutku lahko iz vsega poskusi izvleči le Karl Erjavec.

Karl Erjavec, ki bo izvoljen za predsednika, ni Karl Erjavec, ki mu je na začetku leta bila izglasovana nezaupnica na kongresu stranke. Politika pač ni linearna stvar. Prvič, Erjavec po novem predstavlja vse, kar Aleksandra Pivec ni bila. Predstavlja politika, ki bo v relaciji do predsednika vlade, ministrov iz kvote lastne stranke, poslanske skupine DeSUS in članstva, imel manevrski prostor, da določenim stvarem reče ne, oziroma da določene stvari spremeni. S prihodom Erjavca se končuje era, v kateri je stranka DeSUS, kot koalicijska partnerica, bila postavljena na margine političnega odločanja. Janez Janša se tega še kako dobro zaveda. Karl Erjavec je kaliber politika, ki kateremukoli predsedniku vlade lahko zagrozi z izstopom iz vlade, v kolikor to sodelovanje ni v interesu stranke DeSUS.

Po drugi strani Karl Erjavec, ki bo izvoljen za predsednika DeSUS-a, ni isti Karl Erjavec, ki je nekoč izjavil, da z Janezom Janšo ne bo sodeloval. Tega Erjavcu ne bo mogla zameriti niti trenutna opozicija. Še enkrat. Politika je umetnost možnega in v tej igri vsak od akterjev najprej mora poskrbeti za lastno korist in preživetje lastne stranke. V tem smislu bo Erjavec imel nekaj dela tudi na notranji fronti. Razbito stranko DeSUS je treba reorganizirati. Volilni kongres z novim vodstvom je idealna priložnost za to. Konec je z ero, v kateri se ministri iz kvote DeSUS-a vedejo, kot da so na to pozicijo padli z Marsa. Tako se je vedla Aleksandra Pivec, ki se je požvižgala na pozive poslanske skupine in poročala le predsedniku vlade. Delno se tako vede tudi novi kmetijski minister dr. Jože Podgoršek, od katerega v komunikaciji ne najdete niti ene same informacije o stranki, ki ji pripada. Erjavec je edino upanje, ki bo članstvu in kadrom DeSUS-a moral razložiti, da je s temi praksami konec, v kolikor želijo, da stranka preživi naslednje volitve.

Karl Erjavec na čelu DeSUS-a predstavlja upanje tudi za opozicijo. Čeprav se volilna matematika z izstopom DeSUS-a iz vlade Janeza Janše ne izide (ta bo še vedno imela podporo 46 poslancev v DZ), je potencialni odhod DeSUS-a iz vladne koalicije lahko močno simbolno dejanje, ki bo ustvarilo dodaten pritisk na poslance SMC-ja, saj so prototip teze o nelinearnosti politike. Po tem, ko so koalicijo pod vodstvom Marjana Šarca zamenjali za koalicijo Janeza Janše, so poslanci SMC-ja naredili javnomnenjski salto mortale, katerega rezultati bodo vidni po naslednjih volitvah. Ampak to dejanje je legalno in legitimno. Tako kot bi bilo legalno in legitimno, če bi poslanci SMC-ja v trenutni situaciji, ki ni ista kot tista marca letos, ko so postali del 3. vlade Janeza Janše, premogli toliko pameti, da uvidijo, kakšno škodo državi in družbi dela vladavina Janeza Janše in njegove SDS. Mogoče ni veliko, ampak v trenutni situaciji je Karl Erjavec edino upanje, da v slovenskem političnem prostoru pride do prepotrebnih sprememb.