Katere vrste megle poznamo in zakaj so oblačne noči toplejše od jasnih?

Poleg pravkar predstavljene radiacijske megle se pri nas pojavljajo še druge vrste megle, ki jih glede na nastanek delimo na advekcijsko, puhtečo in pobočno meglo.  

Advekcijska megla

Megla, ki nastane, ko topla in vlažna zračna masa drsi prek ohlajene površine, je advekcijska megla. Hladna površina povzroči, da se temperatura zraka toliko zniža, da se vodna para v ohlajenem zraku kondenzira v drobne lebdeče kapljice. 

Pri nas se advekcijska megla največkrat pojavlja nad morjem. Zelo pogosta je predvsem ob koncu zime in na začetku spomladi, ko nastopijo toplejši dnevi, morje pa ostaja razmeroma hladno. Takrat se pojavi debelejša plast megle, ki lahko kljub precej močnemu vetru vztraja več dni.  

Pobočna megla

S to obliko megle ste se zagotovo že srečali vsi planinci. Nastane, ko se topel in vlažen zrak dviga po pobočju in se ohlaja. Če se dovolj ohladi, se okrog vrha gore pojavi oblačna kapa, in če je v dvigajočem zraku dovolj vlage, lahko nastanejo tudi padavine. Pri tej vrsti megle je torej planinec dejansko v oblaku.  

Pobočna megla je v gorah najpogostejša poleti, saj močno poletno sonce čez dan najbolj ogreje spodnje plasti ozračja, ogreti zrak pri tleh pa se začne dvigati v hladnejše višine. Zaradi dviganja zraka ob poletnih popoldnevih nastajajo kopasti oblaki, ki pozneje pogosto prerastejo v nevihtne, zato se v toplem delu leta v gore raje odpravljajte že v zgodnjih jutranjih urah, da ste pred nevihtnim dogajanjem že v dolini. Zaradi pogoste pobočne megle sonce v gorah v treh poletnih mesecih skupaj sije le okoli 500 ur, kar kljub precej daljšemu dnevu ni veliko več kot pozimi. 

Puhteča megla

Poznamo tudi puhtečo meglo, ki nastane, ko se hladen zrak razširi nad razmeroma toplo vodno površino. To pripelje do dviganja zraka in izhlapevanja vode, ki se kmalu za tem kondenzira v obliki dvigajoče megle. Ta megla se pojavlja predvsem nad močvirji in jezeri, jeseni pa lahko nastane tudi nad morjem. Prav tako je puhteča megla pogosta nad sveže preoranimi polji in je zelo atraktivna za fotografe.

Radiacijska megla

Zdaj pa se vrnimo k radiacijski megli, ki je v naših krajih najpogostejša. Recept za nastanek te megle je torej povezan s temperaturnim obratom, ko se ob jasnem in mirnem vremenu hladen zrak z okoliških pobočij po sončnem zahodu začne stekati v nižine. Hladen zrak je težji od toplega, zato se uleže na dno kotanje, kjer se še nadalje ohlaja s t. i. dolgovalovnim sevanjem. In ker se mrzel zrak na dnu mrazišč zbira kot voda v posodi, so procesi nočnega ohlajanja izrazitejši in trajajo dalj časa kot v okolici, ohlajanje pa je še posebej izrazito ob prisotnosti snežne odeje.

Povsem drugače je ob oblačnem vremenu, saj oblaki delujejo kot nekakšen pokrov, ki povzroči, da večji del toplote, ki prihaja s tal, ob prisotnosti drobnih lebdečih kapljicah seva nazaj proti tlom, kar močno upočasni ali celo povsem ustavi ohlajanje, zato so oblačne noči bolj tople od jasnih.  

Ob mirnem vremenu najnižje temperature običajno beležimo na vrhu meglenega pokrova, ki je bil v preteklih dneh na nadmorski višini med 1100 in 1400 metrov. Tukaj je bilo v prvi polovici tedna dovolj hladno, da je nastajalo ivje, včeraj pa je zapihal zahodni veter, ki je vsaj deloma razkrojil veliko morje hladnega in vlažnega zraka, tako da smo tudi po nekaterih nižinah po štirih dneh sivine le ugledali nekaj sončnih žarkov.

Najbolj meglena območja na svetu

Najbolj megleno območje na Zemlji je ob obali Nove Fundlandije, kjer je stičišče hladnega Labradorskega in toplejšega Zalivskega morskega toka. Tu imajo okoli 250 meglenih dni na leto. Megla je pogosta tudi nad Arktičnim morjem in Antarktiko nad plavajočim ledom v toplem delu leta. Med bolj meglena območja spada tudi Britansko otočje.

Kako je pri nas?

V Sloveniji se megla najpogosteje kopiči po nižinah osrednje in jugovzhodne Slovenije. Po podatkih Agencije RS za okolje (Arso) smo v prestolnici v obdobju 1971-2000 povprečno beležili 91 dni z meglo, v Novem mestu je bilo meglenih dni celo 97. Med 80 in 90 dni z meglo so našteli tudi na Koroškem. Precej manj megle, okoli 40 dni na leto, je po ravnicah Štajerske in Pomurja. Še manj takih dni je na Primorskem. V Godnjah na Krasu le 15 na leto. Ker so za nastanek megle potrebna kondenzacijska jedra, je bilo več meglenih dni kot danes pred 40 in več leti, ko se je še kurilo na premog in je bilo tudi več t. i. težke industrije.

Kakšno vreme nas čaka v prihodnjih dneh, lahko preverite na vreme.24ur.com