Predsednik DZ Borut Pahor meni, da so poskusi propadli zaradi prevelikih političnih razdalj. Vendar sedaj vidi priložnost za obnovitev ideje o spomeniku vsem žrtvam druge vojne in sprejem enotne deklaracije. Po njegovih besedah lahko to vprašanje zapremo tako, da bi na novo razporedili moč na slovenskem političnem prostoru.
Janez Janša pravi, da je Slovenija edina postkomunistična država, v kateri parlament še ni razmejil med totalitarnim in demokratičnim sistemom. Politične stranke do sedaj niso imele srečne roke pisanju teksta, ki bi bil sprejemljiv za vse. Pahor predlaga, da na pokličejo na pomoč intelektualce.
Ali je spet mogoče napisati vrednostno nevtralen dokument, ki bi bil sprejemljiv za vse. Zgodovinar Božo Repe močno dvomi v to in ne verjame v politično dogovorjeno resnico o preteklosti. Ljudje bodo na preteklost po njegovem še vedno gledali različno. Tonetu Anderliču pa se o deklaraciji na zdi vredno izgubljati besed.
Janša pravi, da pozdravljajo vsak poskus, ob novih predlogih pa se bodo po njegovih besedah vselej pripravljeni pogajati. Pahor predlaga na podlagi izkušenj iz zadnjih desetih let, da deklaracije ne bi pisali v parlamentu, pač pa bi za to zaprosili skupino uglednih slovenskih intelektualcev.
Tako se postavi vprašanje, ali je sploh mogoče napisati vrednostno nevtralen dokument, ki bi bil sprejemljiv za vse. Božo Repe pravi, da se politika povsod definira na osnovi odnosa do preteklosti. Razlika med Slovenijo in nekaterimi zahodnimi državami je v tem, da je v Sloveniji potekal dvojni proces; proces osvoboditve, kolaboracije in proces revolucije. To pa po njegovih besedah stvari zapleta, zato jih je mehanično težko razločevati. Tudi Bajuk pravi, da je težko razumeti, kaj se je dogajalo po vojni, če ni vpogleda in razumevanja, da smo imeli v času okupacije tudi začetek revolucije.
Ob vsem skupaj še vedno obstaja realna nevarnost, da bi se ob vprašanju preteklosti politika ponovno trgala po starih šivih.
