Kdaj je otrok dovolj star, da ga lahko pustimo samega doma?

Na to vprašanje enoznačnega odgovora ni, saj je odvisno predvsem od otroka, pa tudi od staršev, pravi Gabrijela Fidler, psihologinja šolske svetovalne službe na Gimnaziji Velenje. Tudi v družinskem zakoniku starost otroka, ki je lahko sam doma, ni opredeljena. "Zakon, ki ureja družinska razmerja (Družinski zakonik) v zvezi z vprašanjem, kdaj lahko otrok ostane sam doma, nima posebnih določb. Starši so tisti, ki otroka najbolje poznajo in presodijo, kdaj in koliko časa ga lahko pustijo doma samega v različnih starostnih obdobjih in glede na otrokovo zrelost," so pojasnili na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. V 137. členu je navedeno le, da morajo starši "svojim otrokom omogočiti zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo".

"Če iščemo vzporednice s šolo, mora imeti prvošolček še spremstvo v šolo, od drugega razreda pa ne več – torej nekje s sedmimi oziroma osmimi leti," pravi Fidlerjeva. Kasneje to sicer ni več nujno, je pa priporočljivo vsaj še v prvi triadi.

Predšolski otroci pa v nobenem primeru še niso dovolj samostojni ali zreli, da bi jih lahko puščali same doma ali na igrišču. Zaradi svoje zvedavosti in radovednosti namreč hitro pozabijo na previdnost, pravi psihologinja. "Nekje pri osmih letih pa otrok postopoma že zna predvideti nevarnost, hkrati pa razvije tudi občutek za čas," še dodaja. 

"Bistveno pa je, da starši v vseh dejavnostih v zvezi z otrokom skrbijo za korist otroka. Starši delajo v korist otroka, če, zlasti ob upoštevanju osebnosti otroka, njegove starosti in razvojne stopnje ter hotenj, primerno zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ter mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in ga spodbujajo v njegovem razvoju," so še poudarili na ministrstvu. 

Kako presoditi samostojnost otroka?

Kot pravi psihologinja, starši najbolje poznajo svojega otroka, zato naj ga opazujejo, kako odreagira v nepredvidenih situacijah, kako se drži ure, koliko se spozna na čas in kakšen je njegov občutek za predvidevanje nevarnosti. "Otroka naj poučijo o možnih nevarnostih, z njim naj se pogovarjajo, kako odreagirati v kakšni situaciji, seveda pa naj to ne postane neko urjenje ali celo pretirano strašenje, da se bo otrok zaklepal, nikomur odgovarjal," pravi Fidlerjeva.

Učenje samostojnosti otroka se začne že tako, da otroka vključimo v družinske zadolžitve, pogovore in odločitve, saj bo tako prej začel prevzemati tudi odgovornost, pravi psihologinja. Tudi navajanje na samostojnost, ko ni nikogar doma, naj se začne postopoma. Starši naj presodijo, kdaj so njihovi otroci dovolj zreli, a zagotovo to še niso v predšolskem obdobju. "Nekje v drugem, tretjem razredu lahko postopoma preizkušajo, kako bo otrok reagiral, če ga za krajši čas pustijo samega in potem lahko postopoma ta čas podaljšujejo. Seveda vseh nevarnosti ne gre predvideti in lahko se zgodi nesreča tudi pri starejšem otroku," pravi Fidlerjeva. 

"Ko starši razmišljajo in se odločajo o tem, kdaj bi bil njihov otrok lahko doma sam, naj upoštevajo njegovo starost, zrelost, zmožnost razumevanja pravil in dogovorov, zmožnost razumevanja pojma časa, prostor kjer bo otrok sam oziroma kdaj tekom dneva, morda večera bo sam. Torej pomembno je poznavanje posameznega otroka, recepti kdaj, točno določena starost, ne vzdrži. Zakaj? Nekateri otroci so dovolj zreli, da so lahko kratek čas (na primer 10 – 15 minut) doma sami že tekom prvega razreda," pravi Barbara Stožir Curk, psihologinja na OŠ Solkan iz Društva šolskih svetovalnih delavcev Slovenije. Najpogosteje pa starši otroka začnejo puščati same krajši čas pri starosti devet ali deset let.

'Helikopterska vzgoja' ne pripomore k razvoju samostojnega in odgovornega otroka 

Psihologi opažajo, da so danes starši bolj zaščitniški, zato tudi otroci kasneje postajajo samostojni, odgovorni. "Poznamo izraz "helikopterska vzgoja", ki se je starši danes zelo pogosto poslužujemo in svojega "helikopterja" velikokrat ne izključimo niti v najstniških letih, kar pomeni, da budno bedimo nad svojim otrokom, mu gladimo poti in odstranjujemo ovire, da ga ja ne bi kaj ranilo ali prizadelo. S tem vsekakor ne pripomoremo k razvoju samostojnega, samozavestnega in odgovornega otroka," opozarja Fidlerjeva.

Tako starši vedno pogosteje otroke pripeljejo do šole, čeprav bi lahko šli peš, jim nosijo šolske torbe, imajo nadzor nad učenjem in družbenimi odnosi svojih otrok, popoldne jih pripeljejo in odpeljejo na različne krožke in seveda zahtevajo od otrok, da so zelo uspešni, v društvu opišejo t.i. helikopterske starše. "Takšni otroci, ki so ves čas vodeni in pod nadzorom, so oropani treninga samostojnosti in pridobivanja pomembnih življenjskih izkušenj, veščin. Kasneje delujejo nebogljeno ali pa se, sploh v obdobju mladostništva zelo upirajo svojim staršem," pravi Stožir Curkova. Seveda vedno obstajajo tudi izjeme. 

Namesto, da želijo starši imeti vse pod nadzorom, naj otroka preizkušajo in postopoma podaljšujejo čas, ko je otrok samostojen in sam. Pri tem pa ni dobro pretiravati – ne v eno ne v drugo smer.

"Če ima otrok z vzgojo dobro zadovoljeno potrebo po varnosti, se mu bo krepila tudi samopodoba, imel bo večji občutek moči in potrebe po samostojnosti. Umetnost vzgoje staršev pa je, da ustvarijo ravnotežje med njima," še meni psihologinja.

Upad v samostojnosti otrok in kasneje mladostnikov kaže, da je temu vzgojnemu cilju potrebno posvetiti več pozornosti, pravi Ajda Erjavec, psihologinja in pedagoginja na Gimnaziji Vič, sicer tudi predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev Slovenije. "V želji, da bi otrokom omogočili bolj prijeten in 'lažji' razvoj, starši pogosto pozabljajo na vzgojni pomen premagovanja starosti primernih izzivov. Otroci pogosto marsikaj zmorejo prej, kot bi to ocenili njihovi starši, ki s pretirano zaščito otroku pošiljajo sporočilo nezaupanja. Včasih je tudi obratno, seveda – starši precenijo pripravljenost otroka na določene izzive, kar poveča verjetnost negativnih izkušenj s preizkušanjem samostojnosti – in ravno tako lahko pripelje do nezaupanja (vase). Po vzgojni plati ni zaželen noben od obeh ekstremov, opažamo pa trend razvoja v smeri pretirane zaščitniškosti," pravi. 

Kako otroka navajati na to, da je sam?

Kdaj je pravi čas, da otroka začnemo postopoma navajati na samostojnost? Ko starši začutijo, da ima otrok dovolj razvit občutek varnosti, da se zna sam zaposliti, biti samostojen, pravi psihologinja. Takrat lahko začnejo postopoma testirati, kako se otrok obnaša, ko je sam doma. Najprej za nekaj minut, nato pa postopoma čas podaljšujemo.

Fidlerjeva svetuje, da otroka v prvi triadi osnovne šole ne puščamo samega doma več kot uro ali dve. Pri tem je treba poskrbeti, da ga vsaj vmes pride kdo pogledat. Nato pa lahko ta čas postopoma podaljšujemo do osemurnega delovnika staršev, pravi. "Čas bo otroku vsekakor hitreje minil, če bomo poskrbeli za kakšne zadolžitve, manjše opravke, naloge, s čimer se bo zamotil. Hkrati je treba poskrbeti še za varnost doma oziroma se z otrokom pogovoriti o tem (na primer različna zdravila, kemikalije, orodja …). Pogovoriti se moramo tudi o tem, kako bo reagiral, če se mu kaj zgodi – ni dovolj, da mu damo le navodila, številke ... Najbolje ga je vprašati, kako bi reagiral in mu potem povedati, kako bi bilo prav ali morda bolje," pravi Fidlerjeva.

Ko otroka pustimo doma, je pomembno, da mu povemo, kje smo in kdaj pridemo. Otroku je dobro povedati tudi, kam lahko gre, če se zgodi kakšna nesreča in koga naj v tem primeru pokliče. Na listek naj mu starši zapišejo ključna navodila in telefonske številke. "Če se kaj zgodi, se lahko zgodi, da v paniki pozabi, kaj mora narediti, katero številko poklicati," pravi psihologinja. S sosedi, prijatelji ali sorodniki se lahko starši dogovorijo, da otroka vsake toliko časa v naši odsotnosti pride kdo preverit, poleg tega lahko otroka sami pokličemo. 

Ko govorimo o otrocih v srednješolskem obdobju, pa psihologi ocenjujejo, da so ti mladostniki običajno že dovolj funkcionalno opremljeni, da lahko samostojno preživijo tudi več dni. "Če so dovolj odgovorni oziroma vredni zaupanja, da jih starši lahko pustijo same, pa je predvsem stvar posameznika oziroma družinskih odnosov ter kulture dogovarjanja. Samostojnost in odgovornost v mladostništvu je v veliki meri odvisna od ustrezne vzgoje v mlajših letih," pravi Erjavčeva.  

Kdaj gre za zanemarjanje otroka?

Družinski zakonik določa tudi to, kdaj je otrok ogrožen. "To je, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. To bi se zgodilo, v kolikor bi starši otroka puščali doma, ko otrok še ne bi bil sposoben biti sam in/ali da bi otroka puščali doma daljša obdobja (zanemarjanje)," so pojasnili na ministrstvu, pristojnem za področje družine. 

Če kdo posumi, da gre pri puščanju otroka samega doma za zanemarjanje, je za tovrstne prijave zadolžen Center za socialno delo. Ta starše poduči, da so otroku dolžni zagotoviti ustrezno varstvo in zanj tudi odgovarjajo, pravi Fidlerjeva. "Pomembno je še, da odgovornost za varstvo mladoletne osebe ne sme biti naložena drugi mladoletni osebi (na primer, da starejši sorojenci varujejo mlajše)," je poudarila.