Slovenija

Kdaj je otrok dovolj star, da ga lahko pustimo samega doma?

Ljubljana, 05. 07. 2019 06.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 8 min
Avtor
Karmelina Husejnović
Komentarji
72

Med starši, predvsem mladimi mamicami, se pogosto pojavi razprava o tem, kdaj je otrok dovolj samostojen in zrel, da ga lahko za nekaj ur pustimo samega doma – brez skrbi, da si bo po nesreči kaj naredil, odprl vrata neznancem, ali celo odtaval od doma. Kako oceniti, kdaj otroku lahko toliko zaupamo, da smo lahko brez skrbi za njegovo varnost, tudi če nas ni kakšno uro doma?

Na to vprašanje enoznačnega odgovora ni, saj je odvisno predvsem od otroka, pa tudi od staršev, pravi Gabrijela Fidler, psihologinja šolske svetovalne službe na Gimnaziji Velenje. Tudi v družinskem zakoniku starost otroka, ki je lahko sam doma, ni opredeljena. "Zakon, ki ureja družinska razmerja (Družinski zakonik) v zvezi z vprašanjem, kdaj lahko otrok ostane sam doma, nima posebnih določb. Starši so tisti, ki otroka najbolje poznajo in presodijo, kdaj in koliko časa ga lahko pustijo doma samega v različnih starostnih obdobjih in glede na otrokovo zrelost," so pojasnili na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. V 137. členu je navedeno le, da morajo starši "svojim otrokom omogočiti zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo".

"Če iščemo vzporednice s šolo, mora imeti prvošolček še spremstvo v šolo, od drugega razreda pa ne več – torej nekje s sedmimi oziroma osmimi leti," pravi Fidlerjeva. Kasneje to sicer ni več nujno, je pa priporočljivo vsaj še v prvi triadi.

Starši morajo preceniti, kdaj je otrok lahko sam doma.
Starši morajo preceniti, kdaj je otrok lahko sam doma. FOTO: Shutterstock

Predšolski otroci pa v nobenem primeru še niso dovolj samostojni ali zreli, da bi jih lahko puščali same doma ali na igrišču. Zaradi svoje zvedavosti in radovednosti namreč hitro pozabijo na previdnost, pravi psihologinja. "Nekje pri osmih letih pa otrok postopoma že zna predvideti nevarnost, hkrati pa razvije tudi občutek za čas," še dodaja. 

"Bistveno pa je, da starši v vseh dejavnostih v zvezi z otrokom skrbijo za korist otroka. Starši delajo v korist otroka, če, zlasti ob upoštevanju osebnosti otroka, njegove starosti in razvojne stopnje ter hotenj, primerno zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ter mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in ga spodbujajo v njegovem razvoju," so še poudarili na ministrstvu. 

Kako presoditi samostojnost otroka?

Kot pravi psihologinja, starši najbolje poznajo svojega otroka, zato naj ga opazujejo, kako odreagira v nepredvidenih situacijah, kako se drži ure, koliko se spozna na čas in kakšen je njegov občutek za predvidevanje nevarnosti. "Otroka naj poučijo o možnih nevarnostih, z njim naj se pogovarjajo, kako odreagirati v kakšni situaciji, seveda pa naj to ne postane neko urjenje ali celo pretirano strašenje, da se bo otrok zaklepal, nikomur odgovarjal," pravi Fidlerjeva.

Učenje samostojnosti otroka se začne že tako, da otroka vključimo v družinske zadolžitve, pogovore in odločitve, saj bo tako prej začel prevzemati tudi odgovornost, pravi psihologinja. Tudi navajanje na samostojnost, ko ni nikogar doma, naj se začne postopoma. Starši naj presodijo, kdaj so njihovi otroci dovolj zreli, a zagotovo to še niso v predšolskem obdobju. "Nekje v drugem, tretjem razredu lahko postopoma preizkušajo, kako bo otrok reagiral, če ga za krajši čas pustijo samega in potem lahko postopoma ta čas podaljšujejo. Seveda vseh nevarnosti ne gre predvideti in lahko se zgodi nesreča tudi pri starejšem otroku," pravi Fidlerjeva. 

Otroka na samostojnost navajamo postopoma, tudi preko pogovorov in krajših odsotnosti.
Otroka na samostojnost navajamo postopoma, tudi preko pogovorov in krajših odsotnosti. FOTO: Shutterstock

"Ko starši razmišljajo in se odločajo o tem, kdaj bi bil njihov otrok lahko doma sam, naj upoštevajo njegovo starost, zrelost, zmožnost razumevanja pravil in dogovorov, zmožnost razumevanja pojma časa, prostor kjer bo otrok sam oziroma kdaj tekom dneva, morda večera bo sam. Torej pomembno je poznavanje posameznega otroka, recepti kdaj, točno določena starost, ne vzdrži. Zakaj? Nekateri otroci so dovolj zreli, da so lahko kratek čas (na primer 10 – 15 minut) doma sami že tekom prvega razreda," pravi Barbara Stožir Curk, psihologinja na OŠ Solkan iz Društva šolskih svetovalnih delavcev Slovenije. Najpogosteje pa starši otroka začnejo puščati same krajši čas pri starosti devet ali deset let.

'Helikopterska vzgoja' ne pripomore k razvoju samostojnega in odgovornega otroka 

Psihologi opažajo, da so danes starši bolj zaščitniški, zato tudi otroci kasneje postajajo samostojni, odgovorni. "Poznamo izraz "helikopterska vzgoja", ki se je starši danes zelo pogosto poslužujemo in svojega "helikopterja" velikokrat ne izključimo niti v najstniških letih, kar pomeni, da budno bedimo nad svojim otrokom, mu gladimo poti in odstranjujemo ovire, da ga ja ne bi kaj ranilo ali prizadelo. S tem vsekakor ne pripomoremo k razvoju samostojnega, samozavestnega in odgovornega otroka," opozarja Fidlerjeva.

Tako starši vedno pogosteje otroke pripeljejo do šole, čeprav bi lahko šli peš, jim nosijo šolske torbe, imajo nadzor nad učenjem in družbenimi odnosi svojih otrok, popoldne jih pripeljejo in odpeljejo na različne krožke in seveda zahtevajo od otrok, da so zelo uspešni, v društvu opišejo t.i. helikopterske starše. "Takšni otroci, ki so ves čas vodeni in pod nadzorom, so oropani treninga samostojnosti in pridobivanja pomembnih življenjskih izkušenj, veščin. Kasneje delujejo nebogljeno ali pa se, sploh v obdobju mladostništva zelo upirajo svojim staršem," pravi Stožir Curkova. Seveda vedno obstajajo tudi izjeme. 

Otroci so zelo zadovoljni, ko jim starši dovolijo početi stvari, kjer so lahko samostojni in jih tudi zmorejo. Tako pridobivajo na pozitivni samopodobi in samozavesti, počutijo se kompetentne. Posledično so bolj aktivni in se ne bojijo izzivov. Barbara Stožir Curk, psihologinja na OŠ Solkan

Namesto, da želijo starši imeti vse pod nadzorom, naj otroka preizkušajo in postopoma podaljšujejo čas, ko je otrok samostojen in sam. Pri tem pa ni dobro pretiravati – ne v eno ne v drugo smer.

"Če ima otrok z vzgojo dobro zadovoljeno potrebo po varnosti, se mu bo krepila tudi samopodoba, imel bo večji občutek moči in potrebe po samostojnosti. Umetnost vzgoje staršev pa je, da ustvarijo ravnotežje med njima," še meni psihologinja.

Upad v samostojnosti otrok in kasneje mladostnikov kaže, da je temu vzgojnemu cilju potrebno posvetiti več pozornosti, pravi Ajda Erjavec, psihologinja in pedagoginja na Gimnaziji Vič, sicer tudi predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev Slovenije. "V želji, da bi otrokom omogočili bolj prijeten in 'lažji' razvoj, starši pogosto pozabljajo na vzgojni pomen premagovanja starosti primernih izzivov. Otroci pogosto marsikaj zmorejo prej, kot bi to ocenili njihovi starši, ki s pretirano zaščito otroku pošiljajo sporočilo nezaupanja. Včasih je tudi obratno, seveda – starši precenijo pripravljenost otroka na določene izzive, kar poveča verjetnost negativnih izkušenj s preizkušanjem samostojnosti – in ravno tako lahko pripelje do nezaupanja (vase). Po vzgojni plati ni zaželen noben od obeh ekstremov, opažamo pa trend razvoja v smeri pretirane zaščitniškosti," pravi. 

Kako otroka navajati na to, da je sam?

Kdaj je pravi čas, da otroka začnemo postopoma navajati na samostojnost? Ko starši začutijo, da ima otrok dovolj razvit občutek varnosti, da se zna sam zaposliti, biti samostojen, pravi psihologinja. Takrat lahko začnejo postopoma testirati, kako se otrok obnaša, ko je sam doma. Najprej za nekaj minut, nato pa postopoma čas podaljšujemo.

Fidlerjeva svetuje, da otroka v prvi triadi osnovne šole ne puščamo samega doma več kot uro ali dve. Pri tem je treba poskrbeti, da ga vsaj vmes pride kdo pogledat. Nato pa lahko ta čas postopoma podaljšujemo do osemurnega delovnika staršev, pravi. "Čas bo otroku vsekakor hitreje minil, če bomo poskrbeli za kakšne zadolžitve, manjše opravke, naloge, s čimer se bo zamotil. Hkrati je treba poskrbeti še za varnost doma oziroma se z otrokom pogovoriti o tem (na primer različna zdravila, kemikalije, orodja …). Pogovoriti se moramo tudi o tem, kako bo reagiral, če se mu kaj zgodi – ni dovolj, da mu damo le navodila, številke ... Najbolje ga je vprašati, kako bi reagiral in mu potem povedati, kako bi bilo prav ali morda bolje," pravi Fidlerjeva.

Pomembno je tudi, da poskrbimo, da ima otrok zadolžitve v naši odsotnosti, da mu bo čas hitreje minil.
Pomembno je tudi, da poskrbimo, da ima otrok zadolžitve v naši odsotnosti, da mu bo čas hitreje minil. FOTO: Shutterstock

Ko otroka pustimo doma, je pomembno, da mu povemo, kje smo in kdaj pridemo. Otroku je dobro povedati tudi, kam lahko gre, če se zgodi kakšna nesreča in koga naj v tem primeru pokliče. Na listek naj mu starši zapišejo ključna navodila in telefonske številke. "Če se kaj zgodi, se lahko zgodi, da v paniki pozabi, kaj mora narediti, katero številko poklicati," pravi psihologinja. S sosedi, prijatelji ali sorodniki se lahko starši dogovorijo, da otroka vsake toliko časa v naši odsotnosti pride kdo preverit, poleg tega lahko otroka sami pokličemo. 

Ko govorimo o otrocih v srednješolskem obdobju, pa psihologi ocenjujejo, da so ti mladostniki običajno že dovolj funkcionalno opremljeni, da lahko samostojno preživijo tudi več dni. "Če so dovolj odgovorni oziroma vredni zaupanja, da jih starši lahko pustijo same, pa je predvsem stvar posameznika oziroma družinskih odnosov ter kulture dogovarjanja. Samostojnost in odgovornost v mladostništvu je v veliki meri odvisna od ustrezne vzgoje v mlajših letih," pravi Erjavčeva.  

Kdaj gre za zanemarjanje otroka?

Družinski zakonik določa tudi to, kdaj je otrok ogrožen. "To je, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. To bi se zgodilo, v kolikor bi starši otroka puščali doma, ko otrok še ne bi bil sposoben biti sam in/ali da bi otroka puščali doma daljša obdobja (zanemarjanje)," so pojasnili na ministrstvu, pristojnem za področje družine. 

Če kdo posumi, da gre pri puščanju otroka samega doma za zanemarjanje, je za tovrstne prijave zadolžen Center za socialno delo. Ta starše poduči, da so otroku dolžni zagotoviti ustrezno varstvo in zanj tudi odgovarjajo, pravi Fidlerjeva. "Pomembno je še, da odgovornost za varstvo mladoletne osebe ne sme biti naložena drugi mladoletni osebi (na primer, da starejši sorojenci varujejo mlajše)," je poudarila. 

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (72)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Natasa Ricnik
19. 08. 2020 20.52
Bolj kot jih cartaš in jim dihaš za ovratnik, bolj jim škodiš in ne pomagaš. Otrok mora biti čim prej samostojen. Nič ni narobe, če otroci za krajši čas popazijo drug na drugega. S tem krepijo zaupanje vase, privzgoji se jim odgovornost do sebe in drugih otrok. Tega je bilo v preteklosti mnogo in nikomur se v vecini primerov ni nič zgodilo. Vsi smo odrasli v odgovorne in delovne ljudi. Kaj se bo razvilo iz teh, ki jim do 12 leta mama diha za ovratnik in ga niti za trenutek ne spusti iz oči, ne vem. 100 procentno nič dobrega. Kako si bo pridobil prepotrebne izkušnje, samozavest in samistojnost? Kako bo kasneje poskrbel za svojo družino, če si ne bo že v mlajših letih razvil odgovornosti zase in za druge. Kolikor poznam najstnike, si takrat, ko začnejo hormoni maksimalno delovati, zagotovo opisanega ne bo osvojil. Sem mnenja, da je treba otrokom zaupati in tako bomo imeli vsi nekaj od tega, tako otroci, starši, kot tudi družba. V končni fazi, si predstavljate kako bo otrok, ki mu do 12. leta ni bilo naložene nobene naloge in dela nekov poskrbel za blagor domovine?
DasaizDalasa
06. 07. 2019 10.09
+5
Ni važno če Playstation deluje.
baldahin
06. 07. 2019 08.57
+7
Telefon mu potisnite v roke, niti vedel ne bo, da je sam doma.
Redalerta
05. 07. 2019 20.07
+4
Sodelavec iz vasi pravi da je pri 10 sam priklopil obracalnik in sel z traktorjem poletnim izzivom naproti...v sluzbi ga klicemo Cakija Norris.
devlon
05. 07. 2019 19.22
+2
supplement
05. 07. 2019 18.53
+1
takrat,ko si pripravljen svojemu otroku zaupat.
flojdi
05. 07. 2019 18.52
+12
.jah. eni si znajo pri desetih letih sami speči jajčka na uč , eni pa si jih še pri štiridesetih+ ne
gripson
05. 07. 2019 17.28
+12
Kdaj so pa starši dovolj stari, da pustijo otroka samega...
brezveze13
05. 07. 2019 17.12
+10
dovolj star? odvisno od staršev in primernosti njihove vzgoje. Otrok ki je primerno vzgojen je lahko samoodvisen že zelo zgodaj kar je tudi prav, normalno da ga ne boš pustil samega doma en dan ,lahko pa za uro dve kolikor skočiš do trgovine ali da počaka do prihoda starša ki delata izmensko delo .Dodatno varstvo za šoloobveznega otroka se mi zdi neumnost meni so pokazali kje je šola, prvi dan je šel starš z mano da me je vpisal in so mu povedali kaj potrebujem za v šolo in je bila za starša zadeva končana za pol leta ko sem prinesel polletne cveke na plan ,ne pa da je pri 40 letih še kar v hotelu mama
Transformerji
05. 07. 2019 15.30
+8
Na to vprašanje ni splošnega odgovora - vse preveč je dejavnikov, od katerih je odvisen odgovor!
DirtySanchez
05. 07. 2019 14.57
+19
Glede na to kako je današnja mladina neiznajdljiva in toga mora biti , da je lahko sam doma, otrok star vsaj enih 26 let.
flojdi
05. 07. 2019 18.57
+4
… ko vic o tisti 90letni mami iz doma upokojencev.. ki je rekla da je zdaj nič več ne skrbi za otročke; ker so vsi prišli v dom
vectra c
05. 07. 2019 14.23
+11
v današnjih časih tut pr 17 ni varen
procesoid
05. 07. 2019 13.28
+9
V današnjih časih mogoče takrat, ko ima telefon še kamero za selfi?
User1352803
05. 07. 2019 11.34
+48
glede na to da je članek podprt s strani šolskih psihologov moram reči da je članek beden in da verjetno pisatelji le tega članka nimajo otrok in bi samo radi pametovali!! najpomembnejše pri tem kdaj otroka pustiti doma samega je to da otroka pravilno vzgajamo, s tem pa tudi posledično otroku zaupamo!! in s tem kako in koliko mu zaupamo dobimo rezultat kdaj ga lahko pustimo samega!!
fairplayy
05. 07. 2019 11.12
+60
dandanes tablica v roke pa je lahko več ur kot rastlina brez strahu da si bo kaj naredil razen če se baterija ne isprazni
Perrun
05. 07. 2019 11.53
-7
ma ni čisto res, kar večina se po uri, dve mal naveliča in vrže v kot tudi tablico.
MajaZmaja007
05. 07. 2019 11.10
+39
Možev nečak je star 9 let in starši mu še vedno brišejo rit. Če gre na veliko potrebo v šoli, pride domov slabo obrisan oz. celo neobrisan. Pa ni otrok s posebnimi potrebami - nasprotno, v šoli in pri športu mu gre zelo dobro.
ValterUdovernik
05. 07. 2019 14.35
+36
Ima otrok pac starse s posebnimi potrebami.
soncarica84
05. 07. 2019 17.26
+5
mic3
05. 07. 2019 19.46
+3
to je en od pokazateljev, da smo res starši tisti, ki vplivamo na to, kdaj je otrok dovolj samostojen, da je par ur sam doma. Moj sine, si pri devetih letih speče jajca, hrenovke, topli sendvič... pa ne rabim skrbet, da bo pozabil kaj ugasnit. vse uredi kot je treba. ga pa že leto ali dve učim in navajam na to. Ne pozabimo tudi na to, da je pomembno, da se otrok zaveda tega, da mu zaupamo in ga potem pohavilmo, saj bo tako po mojem mnenju tako tudi bolj samozavsten.
BruhBruhSlovenceljn
05. 07. 2019 11.01
+40
Nekateri so lahko stari 80 let pa jih ni za same pustit doma
METKA102
05. 07. 2019 10.57
+59
V naši ulici jih je kar nekaj (sami moški), ki so še pri 40, 50, 60 nesamostojni in živijo pri starših (večinoma pri materi). Tudi v službo ŠE ne hodijo vsi. Nekateri pišejo, da so zdaj drugačni časi. Pa so res. Včasih so dali majhnega dečka za pastirja, deklico pa za pesterno. Bevkova Nežka je bila stara 6 let, ko je šla za pesterno. Preberite si knjigi Pesterna in Pastirci. Mislim, da tam nekje do desetega leta otrok res ne potrebuje več helikopterja. Treba pa si je vzeti čas in ga podučiti in vzgojiti prav, da se mu lahko zaupa. Otroci so zelo ponosni, če vedno, da jim zaupamo, da opravijo kakšno nalogo ali pot samostojno.
GORENC12
05. 07. 2019 17.05
+6
Se strinjam...za moj prvi šolski dan, leta 1965, sem šel po gozdu peš 3,5km..Pa potem vseh 8 nadaljnjih let..Pa sem preživel in fino je blo...Tudi sam sem bral Bevka, Seliškarja...Dandanes so očitno prepovedani...
setisfekšn
05. 07. 2019 10.27
+21
Pr dveh letih je že samostojen!kuha pere in še in še!puste ga mal samga ker vas ma polhen kufer!!!
laycan
05. 07. 2019 09.57
+123
Jaz, sem v prvi razred hodil 2 km., sam pes v šolo. V današnjem času, če bi to naredil svojemu, otroku, me država, šolstvo, zažge na grmadi.
Perrun
05. 07. 2019 10.38
-14
to ni res. pri 7 letih, to je zdaj 2. razred gre lahko otrok že sam. tako piše tudi v zakonu. tko da ne zgovarjaj se na državo. bodi raje starš.
laycan
05. 07. 2019 13.41
+12
Otrok v prvem razredu,6 let. Ne sme sam v šolo, in iz nje
laycan
05. 07. 2019 13.42
+13