Kdo danes voli levico in kdo jo je v preteklosti?

Intuitivno se zdi, da bodo skoraj vsi bogati posamezniki volili za desnico, ki želi nižje davke, medtem ko naj bi revni ali brezposelni izbirali skoraj izključno leve stranke, ki podpirajo državo blaginje.

Izobraženi bi se po večini morali odločati za levico, saj naj bi bila bližje znanstvenim konsenzom (denimo glede podnebnih sprememb). Močno verni bodo oddajali glasove za desne stranke, ki so običajno precej manj sekularne kot levica.

V resnici je precej bolj zapleteno. Marsikateri družbeni in demografski položaj nima praktično nobene moči pri napovedovanju, kako bo volil posameznik. Verjetno najudarnejši primer so ameriške predsedniške volitve.

Vzporedne (anketne) volitve kažejo, da je na zadnjih volitvah leta 2024 polovica revnih oziroma dohodkovno šibkih volila za Donalda Trumpa in 48 odstotkov Kamalo Harris.

Kaj pa premožnejši? 51 odstotkov jih je izbralo Harris, 47 Trumpa. Je članstvo v sindikatu boljši napovednik volilne izbire? Ne, 51 odstotkov nesindikaliziranih delavcev je izbralo Trumpa in 47 Harris.

Skoraj nič bolje se ne odreže starost. Med mladimi je bilo 53,5 odstotka volivcev za Harris, 44 za Trumpa. Tudi spol je nemočen: ženske so malenkost bolj podprle Harris kot pa Trumpa (53 odstotkov proti 45).

Nekateri družbeni položaji in posameznikove značilnosti se izkažejo za močnejše znanilce. To pogosto velja za religijo, izobrazbo ter delitev na mesto in vas.

Če nadaljujemo z omenjenimi volitvami, je bilo med volivci brez univerzitetne izobrazbe 62 odstotkov podpornikov Trumpa, medtem ko jih je le 36 odstotkov podprlo Harris. Tisti s podiplomsko izobrazbo so se povečini (59 odstotkov) odločali za Harris; samo 38 odstotkov enako izobraženih je obkrožilo Trumpa. Podobno velja za religijo. Kar 71 odstotkov ateistov je volilo Harris, medtem ko jih je samo 27 odstotkov podprlo Trumpa.

Tako močen "učinek" je v resnici redek, sploh ko podatke statistično prilagodimo za vpliv skritih spremenljivk. Nereligiozni so namreč pogosto tudi višje izobraženi, kar pomeni, da se v eni številki (71 odstotkov) skrivata dva učinka, ki bi ju morali v natančnejši analizi ločiti.

Napovedovanje volilnega obnašanja se še dodatno zaplete, ko vzamemo v ozir časovno razsežnost. Ogromna podatkovna baza – ki jo je s kolegi uredil Amory Gethin in ki je bila leta 2022 podlaga za vpliven članek, objavljen v soavtorstvu s Thomasom Pikettyjem v reviji The Quarterly Journal of Economics – nam glede tega nudi izjemno zanimive uvide.

Podatki vključujejo več kot 500 volitev ter zajemajo na stotisoče volivcev v več kot 50 demokracijah. Zbrani so za obdobje od leta 1948.

Na Grafikonu 1 lahko opazimo tri splošne vzorce. Prvič, današnji volivci levih strank – to so socialdemokratske, socialistične, komunistične in zelene – so precej drugačni od tistih iz 20. stoletja.

Vsaj en napovednik – izobrazba – se je radikalno spremenil skozi čas. V preteklosti, sploh v prvih nekaj desetletjih po drugi svetovni vojni (1950, 1960, 1970), so se bolj izobraženi posamezniki nagibali k desnici. Danes je nasprotno. Za bolj izobražene je verjetneje, da bodo izbirali leve stranke. Člani sindikatov se še danes nagibajo k oddaji glasu za levico, a precej manj pogosto kot v preteklosti.

Za razliko od surovih podatkov iz ameriških vzporednih volitev z začetka zapisa, so koeficienti na Grafikonu 1 popravljeni za vpliv skritih spremenljivk. Vsi prikazani koeficienti ponazarjajo velikost učinka izolirane spremenljivke (denimo izobrazbe ali spola). To pomeni, da se bolj izobraženi v primerjavi z manj izobraženimi nagibajo v levo, neodvisno od tega, kolikšen dohodek imajo, ali so člani sindikata itd. Enako velja za druge spremenljivke. Za moške je glasovanje za levico manj verjetno; neodvisno od tega, ali so bogati ali revni, izobraženi ali neizobraženi.

Drugi pomembni vzorec, ki ga podatki razkrivajo, je, da razredni oziroma ekonomski položaj (dohodek) zmanjšuje verjetnost volilne podpore levici. Tako je bilo tudi v preteklosti. Če se ozrete h koeficientu za bogate (v primerjavi z revnimi) na Grafikonu 1, je jasno, da se negativni učinek skozi čas ni spremenil. V obeh primerih je negativen in vidno odmaknjen od točke 0. To pomeni, da čeprav dohodek v ZDA ne napoveduje volilnega obnašanja, izven ZDA očitno velja obratno.

Tretjič: vsi ti učinki (z delno izjemo izobrazbe) so, substantivno gledano, precej skromni. Na primer, koeficient za bogate napoveduje, da je zanje (v primerjavi z revnimi) 10 odstotkov manj verjetno, da bodo glasovali za levo stranko. To je neodvisno od drugih lastnosti, ki jih ima določen bogat človek; bodisi izobražen ali neizobražen. Bogastvo sámo zmanjša verjetnost opredeljevanja za levico za desetino. To seveda ni nič, a je precej drugače kot zdravorazumska ideja, da vsi – ali skoraj vsi – premožni volijo za desnico.

Medtem članstvo v sindikatu na volitvah po letu 2000 poviša verjetnost glasovanja za levico za 5 odstotkov. Da bi si lažje predstavljali, kaj te verjetnosti pomenijo, pomislite na naslednji hipotetični scenarij. Če bi se v družbi po letu 2000 podvojil delež sindikalno organiziranih delavcev s 15 na 30 odstotkov – kar je zajetna sprememba – bi se levi volilni delež na nacionalni ravni povečal zgolj za približno eno odstotno točko.

Zakaj so levi volivci danes drugačni kot v preteklosti? Teza, ki je nemara na dlani, zadeva vzpon zelenih strank. Te so v nekaterih ključnih vidikih drugačne od "stare levice", ki vključuje zgolj socialdemokrate, socialiste in komuniste. In res je, zelene stranke so vsaj deloma odgovorne za pojav močnega vpliva izobrazbe na glasovanje za levico na volitvah v 21. stoletju.

Grafikon 2 prikazuje, kako se koeficienti (predvsem pri izobrazbi) spremenijo, če izključimo zelene stranke in se osredotočimo zgolj na "staro levico" v preteklosti in danes. Še vedno je viden izobrazbeni obrat: izobraženi so se v preteklosti volilno nagibali stran od "stare levice", danes pa jo podpirajo. Toda učinek danes je le skromno pozitiven (in celo izgine pri podiplomsko izobraženih). Drugi volilni napovedniki povečini ostajajo podobni kot na Grafikonu 1.

To seveda ni edina razlaga. Rekli bi lahko, da se je "stara levica" sama precej spremenila skozi čas. Socialdemokrati, socialisti in komunisti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so zagovarjali radikalnejše ideje, kot so jih zagovarjali leta 2015 ali 2020.

A neodvisno od razlogov, ki utemeljujejo premik, je vredno izpostaviti, kako celo volivci "stare levice" v prejšnjem stoletju niso bili enostavno prepoznavna homogena enota. Da, bogati so manj volili (in še vedno manj volijo) za "staro levico" kot revni. Toda razlika je okoli 10 odstotkov, ne 50 ali več, kar bi nemara naivno mislili.

Družboslovci so nekoč upali, da je volilno obnašanje relativno nezapleteno. Položaj posameznika v družbeni strukturi in njegove demografske lastnosti bi morali dokaj jasno in skoraj brez izjem določati, kako se bo obnašal na volitvah. Desetletja študij in podatkov razkrivajo, da to ne drži. Volivci se povečini odločajo precej nepredvidljivo.