Osrednji del knjige vsebuje 25 člankov, ki jih je v vseh teh letih o primeru Petek napisal Boris Vezjak. V njegovem delu so zbrani tudi številni komentarji in izjave vpletenih v primer, in to vse od napada na Petka, do prvih aretacij, preiskav in sojenja. Poseben poudarek pa je namenjen kritični analizi dela pravosodnih organov, saj sta policija in tožilstvo delala slabo. Aretacije so bile prehitre, predvsem pa izsiljene. Kot meni Vezjak, naj bi Pogorevc naročil aretacije v zameno za Zamernikov molk o nepravilnostih na policijski upravi Slovenj Gradec. "Če se bo kdaj izkazalo, da so bile aretacije prehitre, potem je to posledica tako imenovanega 'gentelmanskega' dogovor med Zamernikom in Pogorevcem, po katerem sta se oba protagonista dogovorila, da to aretacijo izpeljeta samo zato, ker bi Zamernik sicer zaupno informacijo o odtekanju podatkov iz policijske uprave v Slovenj Gradcu povedal na glas."
Zaradi vseh teh napak naj bi bilo tožilstvo nepripravljeno, dokazi pa prešibki. Prav tako pa je še vedno neznan naročnik, ki najbolj zanima žrtev, Mira Petka. "Upam, da bodo na vrsto prišli tudi naročniki, saj me predvsem ti zanimajo in ne toliko napadalci. Napadalce je lahko dobiti," je izjavil Petek.
Dokler primer ne bo rešen, v Sloveniji ne bomo imeli svobode javnega izražanja. Vezjak meni, da zaradi nevarnosti, ki preti raziskovalnim novinarjem, javnost nima moralne pravice od novinarja zahtevati, da se raziskovalno ukvarjajo s temami. Poleg tega, pravi Vezjak, pa bi novinarji, ki so se pripravljeni ukvarjati z raziskovalnim novinarstvom, morali zahtevati enako nadomestilo kot vojni dopisniki.
