Kdo je nova ministrica Angelika Mlinar

Mlinarjeva se je rodila 29. junija 1970 v naselju Stara vas (Altendorf) v občini Žitara vas (Sittersdorf) na jugu avstrijske Koroške. Doktorica prava – diplomirala in doktorirala je na salzburški univerzi ter magisterij opravila na American University v Washingtonu – je med drugim službovala v nekaterih nevladnih organizacijah, med začetkom leta 2000 in koncem junija 2005 pa je delovala tudi na predstavništvu Evropske komisije v Ljubljani.

Je aktivna, vendar pa po lastnih pričevanjih ne tradicionalistična pripadnica slovenske manjšine. Leto dni, od maja 2009 do konca junija 2010, je opravljala tudi funkcijo generalne sekretarke Narodnega sveta koroških Slovencev. Med drugim jo je zaradi njenih izjav ovadila skrajno desna organizacija Heimatdienst, sama pa je pred leti zatrdila, da je zaradi njene kritike politike slovenske države do slovenske manjšine na Koroškem politiki niso imeli preveč radi.

Bolj znana je sicer v Sloveniji postala jeseni 2013, ko je bila kot prva ženska iz slovenske manjšine izvoljena v avstrijski parlament. Tam je v vrstah liberalne stranke Neos, katere soustanoviteljica je bila in v kateri je nekaj časa igrala tudi vodilno vlogo, ostala do konca junija 2014, ko se je preselila v poslanske klopi Evropskega parlamenta. Na listi Neosa je bila namreč izvoljena za avstrijsko evroposlanko, bila je tudi podpredsednica politične skupine liberalcev Alde.

Na zadnjih evropskih volitvah se je nato preizkusila v Sloveniji, saj v stranki Neos po lastnih besedah ni imela več ustrezne podpore in je tako svoje izkušnje želela prenesti v slovenski prostor. S kandidaturo na listi SAB, kjer je prevzela vlogo vodilne kandidatke, je vnesla novost v politični prostor.

Mlinarjeva, ki se je v kampanji večinoma zavzemala za skupne evropske vrednote in rešitve, je večkrat poudarila potrebo po bolj odločnem zastopanju slovenskih interesov v ustanovah EU in bila tudi kritična do avstrijske politike do Slovenije. Zaradi nezadostne podpore listi se ji ni uspelo prebiti med osem slovenskih poslancev v Evropskem parlamentu, je pa prejela sedmo najvišje število preferenčnih glasov. Že takrat je bilo iz izjav slutiti, da političarka z jasnimi liberalnimi stališči na slovenskem političnem parketu še ni rekla zadnje besede.

Takrat sicer še ni imela slovenskega državljanstva, je pa imela v Sloveniji, kjer je skupno preživela 13 let, prebivališče. Prav vprašanje državljanstva se je izkazalo kot glavni zaplet pri njenem imenovanju. Zanj je zaprosila, še preden je od Avstrije, ki je dvojnim državljanstvom izjemno nenaklonjena, dobila dovoljenje za to. Vlada je nato še pred zeleno lučjo Avstrije ugotovila, da obstaja interes Slovenije za sprejem Mlinarjeve v državljanstvo, tako da ga je dobila po postopku izredne naturalizacije iz nacionalnih razlogov.

A to ni odvrnilo nekaterih poslancev in tudi dela javnosti, da pod vprašaj postavljajo njeno slovenstvo in ji očitajo, da je tujka ter celo, da bo delala v interesu Avstrije. To se je pokazalo tudi na njeni predstavitvi pristojnima državnozborskima odboroma, ki ji v luči trenutnih političnih razmerij in obračunavanj po dolgi ter na trenutke žolčni razpravi nista prižgala zelene luči. Kljub temu se premier Marjan Šarec ni odločil, da v navezi s stranko SAB, v katere kvoto spada ta resor, predlaga drugega kandidata.

Na koncu je bila Mlinarjeva, za katero so v SAB prepričani, da bo zaradi svojih bogatih izkušenj odlična ministrica, v DZ imenovana le s 44 glasovi za in 43 proti.

V tem političnem kontekstu, v katerem je bila spet na tehtnici tudi stabilnost manjšinske vladne koalicije, npr. z notranjimi trenji med strankama SAB in DeSUS, so njene napovedi glede dela na položaju vodje vladne službe za razvoj in evropsko kohezijsko politiko v veliki meri ostale v ozadju, pa čeprav se predvsem zaradi težav z informacijskim sistemom še vedno pojavljajo precejšnje težave pri črpanju sredstev iz proračuna EU.

Mlinarjeva je sicer povedala, da je Slovenija na področju črpanja evropskih sredstev, ki je za državo ključnega pomena, solidna, se pa da stvari izboljšati. Kot je povedala, je treba predvsem osvežiti akcijski načrt in ga dosledno izvajati ter vse aktivnosti usmeriti v pospeševanje postopkov na terenu.

V okviru priprav na prihodnje večletno finančno obdobje EU 2021–2027 se bo medtem po besedah Mlinarjeve treba soočiti z odločitvijo o enem ali dveh operativnih programih. Dejstvo, da je v trenutnem obdobju 2014–2020 operativni program en sam za celotno Slovenijo je namreč predvsem v vzhodni Sloveniji naletelo na številne kritike. "Obe možnosti imata svoje pluse in minuse, za končno odločitev, ki ne bo zgolj strokovna, ampak tudi močno politična, pa bo treba najti moder in konstruktiven dialog z vsemi partnerji," je ta teden dejala Mlinarjeva.