Kdo je vzgojil moške, ki jih danes vzgajajo partnerke: slava poročenim samohranilkam

Čeprav moderne družbe posameznike in posameznice osvobajajo pomembnih tradicionalnih vrednot, jih – še bolj pomembno – uspešno silijo v nove oblike tesnobe, ki so povezane tudi s konceptom odgovornosti, je že sredi prejšnjega stoletja zapisal Erich Fromm. Kadar resnično odrastemo, svoji identiteti namreč ne dodajamo prijetnosti, povezanih z dovoljenjem za upravljanje vozil, kreditno sposobnostjo, nakupi nepremičnin in prispevki k reprodukciji naše vrste. Ne, odraslost je precej manj glamurozna in precej bolj zahtevna kategorija psihološke zrelosti.

Kot se to rado pripeti z ideologijami in kategorijami – o univerzalni odraslosti ne moremo govoriti. Dokaz tega je viden, če zmoremo odraslo pogledati na spolno različne kategorije in praktične posledice odraslosti, odgovornosti in skrbi, ki jih družba neenakomerno razporeja med moškimi in ženskami. Vsakdanje vzdrževanje odraslega življenja obstaja v odvisnosti od spolno priučenih vlog. Te za odraslega moškega pomenijo sposobnost ekonomske neodvisnosti in profesionalne funkcionalnosti – dragi avtomobili in mišičasta telesa so zgolj dodatna oprema, medtem ko vstop v odraslost za žensko pomeni, da zdaj lahko odgovorno (po)skrbi še za druge.

Tako v sodobnem patriarhatu odrasli moški in odrasle ženske vstopamo v na videz povsem egalitarne heteroseksualne odnose. V njih oba partnerja opravljata plačano delo zunaj doma, pri čemer kot nezanemarljivo o(b)staja, da je za potrebe ohranjanje boljšega vzdušja okrog ognjišča varnejše, če – meritokratsko, kakopak – trg dela izdatneje nagrajuje moški; doma pa se potem potrudita vsak po svojih močeh in sposobnostih. Meritokratsko, kakopak!

Parcialna odraslost, ki je nedvomno privilegij sodobne moškosti, pomeni, da pomembnih delov emocionalnega, organizacijskega in psihološkega vzdrževanja vsakdanjega življenja moški nikoli ne ponotranjijo. Namesto tega jih – odvisno od različnih stopenj svojega življenja – prenašajo z materinskih pleč na ramena svojih partnerk.

Da zapisano ni posledica individualnih dinamik posameznih partnerstev ali zagrenjenosti feminističnih posameznic, potrjuje mnoštvo nedavnih raziskav in teorij. Te na laž postavljajo idejo, da so odnosi med dvema postali enakovrednejši z vstopom žensk na trg dela. Dodatno delo, ki jim je zdaj naloženo, je torej prineslo zgolj redistribucijo časa in povečanje izčrpanosti, frustracije in nezadovoljstva žensk, nikakor pa ni prišlo do redistribucije odgovornosti. Neenakost v sodobnem svetu odraslosti se začne že pred merjenjem količine neplačanega dela, ki ga opravita moški ali ženska. Spomnimo: ženske povsod po svetu za vsakdanje vzdrževanje naših življenj porabijo trikrat več časa od moških. Enako pomembno, kot je namenjati pozornost neenaki razdelitvi tega dela, je tudi vprašanje njegove strukturne narave. V slednjem namreč obstaja nevidna infrastruktura emocionalne in kognitivne odgovornosti, ki jo sodobne družbe sistematično prelagajo na ženske.

Še večja neenakost se pojavlja pri anticipaciji vzdrževanja odnosov, potreb in dela, ki ga treba opraviti. Kateri spol namreč organizira rutine, spremlja odnose, skrbi za ohranjanje socialnih vezi, predvideva konflikte (in jih skuša preprečiti tudi na račun samocenzuriranja) in skrbi za vse, čemur pravimo srečna družina in uspešno partnerstvo? V tej naučeni sposobnosti nevidnega nenehnega predvidevanja se skriva ena največjih podrejenosti sodobnih žensk, ki od njih zahteva, da neprekinjeno upravljajo z življenji drugih.

Poskusimo še enkrat z odraslostjo. Gledano širše in globlje od pravne kategorije osebe z davčnimi olajšavami: jasno je, da odraslost ni samoumevna. Poskusimo še z ljubeznijo – želeno sestavino partnerskega odnosa – in jo dodajmo v arhitekturo odraslosti. Kot nas je skušal naučiti že Fromm, niti ljubezen niti odgovornost nista občutka. Sta praksa.

Zrelost pomeni prekinitev z iluzijo narcisistične organizacije sveta okrog nas, ki druge zmore razumeti zgolj skozi prizmo lastnih potreb, ugodja, varnosti in želja po lastnem samopotrjevanju. V odrasli ljubezni zmoremo prevzeti odgovornost za lastno emocionalno življenje, ki ga namesto nas nihče drug ni prisiljen regulirati. Zakoni ali partnerstva, v katerih ena oseba misli, čuti in organizira za dva, kažejo, da je treba moške aktivno in načrtno vzgajati v odraslost, v kateri ne bodo bolj ali manj uspešno krmarili po javnem, temveč bodo znali (pre)živeti tudi v odnosih s samim sabo in drugimi, ki so del njihovega zasebnega življenja.

Figura poročene samohranilke tako obstaja precej brutalna diagnoza partnerstev, v katerih moški odraščajo v subjekte javnega sveta, ženske pa v nevidno infrastrukturo njihovega vsakdanjega preživetja. In mogoče je največja ironija sodobne emancipacije prav v tem, da ženskam, ki poleg lastnih karier, neprekinjene emocionalne regulacije odnosov, skrbstvenega dela in vsakodnevnega upravljanja življenj drugih uspejo ostati vsaj približno funkcionalne, danes – kako žalostno – rečemo kar girlbossice. Kot da v resnici ne gre predvsem za estetsko privlačno ter preoblečeno obliko kronične ženske izčrpanosti in podrejenosti.