Kdo se boji Karla V. Erjavca?

Prvo potezo je Janša povlekel, preden je Erjavec uradno postal kandidat za predsednika DeSUS. Skladno z dosedanjo prakso te vlade je Janša na dopisni seji sprejel nov odlok o ustanovitvi in nalogah urada za demografijo. Tega bo po novem vodil direktor in ne minister brez resorja iz kvote DeSUS, kot je bilo sprva dogovorjeno. Koalicijski partnerji so seveda tiho. To je prvi korak v smeri omejevanja pristojnosti Karla Erjavca kot potencialnega bodočega predsednika DeSUS in ministra v vladi. Cilj te spremembe je zmanjšanje koalicijskega potenciala, ki ga DeSUS ima v koaliciji. Stvar je kristalno jasna. Gre za politiko kot tako. V nasprotju z drugimi politiki je Erjavec drugačen. Tukaj argumentacija, zakaj.

Aleksandra Pivec, Matej Tonin in Zdravko Počivalšek so politiki, ki se v relaciji do Janeza Janše sami postavljajo v podrejen položaj. Delno to izhaja iz dejstva, da je Janša predsednik največje koalicijske stranke, delno pa iz fascinacije nad likom in delom predsednika vlade. Mirno gledajo, kako lomasti po državnih institucijah, medtem ko je njih prepričal, da "služijo domovini" in "rešujejo življenja". Neverjetno je, kako je Janši v tako kratkem roku uspelo vse tri predsednike koalicijskih strank prepričati, da je vse, kar se dogaja v njihovih strankah, le zarota globoke države, katere cilj je rušenje njegove vlade. Nekateri poslanci SMC so pri tem šli celo tako daleč, da so popolnoma ponotranjili janšistični diskurs in čez noč sprejeli mentalni sklop Zmaga Jelinčiča, ki prav tako podpira vlado.

Zdravko Počivalšek je v nekaj mesecih dokončno uničil projekt dr. Mira Cerarja, začasnega branika pred janšizmom. Z Aleksandro Pivec, ki je DeSUS, prav tako v le nekaj mesecih pripeljala na rob izpada iz parlamenta, sta brez zadržkov privolila v prakse, značilne za stranko SDS. Lobiranje pri nabavi zaščitne opreme, pijani Breznik, delničar Vizjak, manever Hojs, razgradnja institucij države in vzpostavitev vzporednih sistemov (Svet za debirokratizacijo, Skupina za lajšanje gospodarstva), uzurpacija policije, kadrovske menjave, razgradnja javne RTV, vse, kar je pod vodstvom Janševih poltronov in njegove stranke, koalicijske partnerice sprejemajo, ne da bi za to kaj zahtevale. Erjavcu takšnih praks Janša ne bi mogel prodati – vsaj ne zastonj. Zato Janši na čelu DeSUS ustreza kdorkoli drug kot Karl Erjavec. 

Dejstvo, Karl Erjavec je verjetno najbolj resen kandidat in pretendent za to, da postane novi stari predsednik DeSUS. V dneh do kongresa bo politični in javni prostor ogrel do te mere, da bo Janez Janša, posredno, preko svojih satelitov, poskušal vplivati, da predsednik DeSUS postane nekdo drug. Enako so pred 13. kongresom Socialnih demokratov promovirali "sprejemljivega" Janija Prednika in šikanirali Tanjo Fajon, izvoljeno predsednico SD. Ta je v Janševih medijih od nekdaj označena kot persona non grata. Osebni napadi nanjo se manifestirajo v odurnih sporočilih, ki nimajo nikakršne zveze s politiko. Podkapacitirani in zafrustrirani politkomisarski delavci, po vzorcu praks iz časov agitpropa, na Janševi televiziji pljuvajo in šikanirajo ljudi, ki niso po godu njihovem šefu. Na enako nizke udarce naj se, v naslednjih tednih, pripravi Karl Erjavec. 

Druga kandidata, Dominik Šteiner in Srečko Felix Krope, bosta zagotovo deležna podpore Janševih satelitov. Predvsem Krope, ki je član stranke DeSUS postal šele leta 2018. Gre za tipičen primer dojemanja stranke kot orodja za uresničevanje lastnih interesov. Ni skrivnost, da je bil prav Krope velik podpornik Aleksandre Pivec. Delal je na rušenju Karla Erjavca. Po kalvariji Pivčeve se je zahvalil za sodelovanje in zapustil stranko. Zdaj pa kandidira za predsednika. Po principu danes sem tu jutri me ni, kaj bo na koncu s stranko, pa ni moj problem. Idealen kandidat za Janeza Janšo. 

Ambicije Kropeta po ponovnem prevzemu DeSUS kažejo dvoje. Prvič, Krope verjetno ne kandidira sam od sebe. V politiki stvari ne potekajo tako. Za seboj ima zagotovo bazen svojih podpornikov, prihajajočih iz vrst policije. In drugič, na mestu predsednika DeSUS ga verjetno želi sam Janez Janša. V tem primeru seveda ne gre za idealiziranje Šteinerja ali Kropeta, ampak za poizkus osamitve Karla Erjavca, ki Janši ne ustreza. 

Kaj vse to pomeni za DeSUS? Stranka potrebuje močno vodstvo in resnega predsednika. Na vladni fronti se je treba postaviti po robu piemontski vlogi Janeza Janše in stranke SDS v vladajoči koaliciji. Erjavec lahko stranki DeSUS v trenutni koaliciji edini iztrži več, kot je bila sposobna iztržiti Aleksandra Pivec. Z Erjavcem na čelu DeSUS smo prav tako korak bližje k razmisleku o tem, kaj ponujata opozicija in koalicija ustavnega loka z dr. Jožetom P. Damjanom na čelu. Ker je Erjavec večkrat izpostavil prefriganost Janeza Janše in podvomil o smiselnosti političnega paktiranja z njim, dobiva takšna teza resne temelje. Po drugi strani na zunanji fronti edino Erjavec lahko stranki prinese konsolidacijo stranke. Povrnitev zaupanja bo dolg in zahteven proces, ki pa ni nemogoč. Stranka DeSUS ima razdelano organizacijsko strukturo in mrežo podpornikov, ki jih je v preteklosti prepoznavni Erjavec znal dobro mobilizirati. 

Kdorkoli drug na čelu DeSUS bo poskrbel za dokončno uničenje stranke. Šteiner in Krope bi pomenila nadaljevanje neuresničenega scenarija Aleksandre Pivec. Poteze v odnosu do poslanske skupine in članstva bi ostale sekundarna zadeva. Skrb za javno mnenje bi verjetno dokončno izginila. Vse, kar bi ostalo, je vdanost v usodo in z božanskim zaupanjem v Janšo in v svet njegove druge republike. Konformizem in upogljivost bi dosegli, da stranka DeSUS dokončno postane stranka interesnega združenja, ki bo do naslednjih parlamentarnih volitev izginila s političnega zemljevida. Janezu Janši tak scenarij še kako ustreza. Zato bo naredil vse, da na kongresu za predsednika DeSUS poskusi ustoličiti kogarkoli drugega kot Karla Erjavca. 

Lahko bi rekli, da se v trenutnih razmerah Janša boji Erjavca. Čeprav je parlamentarna matematika takšna, da DeSUS s petimi glasovi ne more zrušiti vlade, Erjavec vseeno predstavlja hipoteko, ki je za Janšo najmanj ugodna. Ne gre za moraliziranje. V politiki gre za stvar interesov. Tonin, Počivalšek in Pivec tega ne razumejo. Svojo bebavost v odnosu do predsednika vlade so pokazali večkrat, latentna posledica pa je uničena SMC in v ambis usmerjena NSi. Zato DeSUS preprosto ne sme postati tretja žrtev Janševe politike. Karl V. Erjavec je v trenutnih okoliščinah edini garant, da se to ne zgodi.