Kdo se boji zelenega moža?

V zadnjem času so "zelene" (oh, kako zlorabljena je ta beseda!) teme čedalje pogosteje na meniju, pogosto tudi kot prikladen izgovor ali krivec za neke ukrepe, ki jih sprejema oblast, ob tem pa kaže na oddaljeni Bruselj, kjer nam "oni drugi" domnevno nalagajo take in drugačne obveznosti. Kljub številnim polemikam, ki smo jim priča, še vedno verjamem, da se v resnici vsi zavedamo, da nas ni brez okolja, če želite narave, v kateri smo pravzaprav gost. Dodajam ta poudarek, da smo gost, ki bo tukaj kratek čas, za nami pridejo drugi, gostišče mora ponuditi zavetje tudi njim. In kljub temu, da najbrž vsi ali pa vsaj večina verjame, da nas ni brez narave, se zdi, da se nikakor ne moremo zediniti okoli poti, kako nasloviti čedalje bolj pereča okoljska in podnebna vprašanja ter njihove posledice. V pogovoru mi celo priznan novinar odvrne: "To so pretežke teme, zato jih ne delamo." Danes bom načela tri od mnogih tem, kjer se spet polariziramo (ja, brez tega ne znamo): kmetijstvo, prehrana in energija. Vse se dotikajo prav vsakega od nas, našega vsakodnevnega preživetja in skrbi, tudi finančnih.

Začnimo s kmetijstvom. "Od kmetovanja nas živi bolj malo, od kmetijstva živimo vsi," so opozorili kmetje na enem od pomladnih protestov v prestolnici. Izjava, ki me nagovori, četudi marsikatere protestne zahteve ne razumem oziroma ne razumem, kako lahko nekdo naščuva kmete, da se borijo "proti okolju". Kmečke proteste gledam sicer širše, v kontekstu tega, da je država (in tukaj lahko s prstom kažemo na prav vse vlade do danes) desetletja sistematično zanemarjala kmetijstvo. Posledično je naša prehranska samooskrba načeta, tudi ta sistem je zlomljen. Sloni na intenzifikaciji kmetijstva in spodbuja velike pridelovalce, ki se – žal – pogosto v želji večanja obsega proizvodnje (in dohodka) zatekajo k ne ravno okolju prijaznim praksam. Od teh pa na koncu koristi nimajo kmetje, pač pa velike agrokemične korporacije in njihovi lobisti daleč stran od nas. Da, tudi slovensko kmetijstvo je v veliki meri odvisno od uvoza: gnojil, fitofarmacevtskih sredstev, krme ... Kar že samo s transportom povzroča okoljske obremenitve, da o škodljivosti rabe teh sredstev – vplivov na pitno vodo, biotsko pestrost, onesnaženje zraka in prsti ter končno tudi na zdravje kmetov, ki s temi sredstvi rokujejo – niti ne govorimo. Ali bi potem sploh lahko govorili o tem, da smo samooskrbni, neodvisni, četudi bi pridelali dovolj?

Ampak ključno je, da nekdo straši ljudi: kmete in (običajno od kmetijskih praks in razumevanja kmetovanja odtujene) potrošnike. Lačni bomo! Če bomo omejili najagresivnejše pesticide, množično živinorejo ... Bomo lačni! Kmetije bodo nemudoma propadle. Pa bodo res? Na drugi strani imamo kar nekaj prodornih ekoloških kmetov (število ekoloških kmetij v zadnjih letih narašča), ki nam kažejo drugo sliko. Da se da tudi drugače, kakovostno. Da se lahko vsi nekoliko prilagodimo in bo za vse dovolj kakovostne (!) hrane. Rešitve torej obstajajo, a morajo biti pravične za vse – kmete na eni in potrošnike na drugi strani, čeprav še vedno verjamem, da smo na isti strani, le nekdo nas spet želi umetno deliti.

Ob tem se seveda porajajo številna vprašanja, na katera zagotovo ni enoznačnih in enostavnih odgovorov. Potreben bo dialog – še en mož, ki se ga v naši družbi kar malo bojimo. Lažje je deliti in vladati kot povezovati in vladati. A tukaj bi se morali povezati, saj verjamem, da nam je vsem skupna želja po dovolj – kakovostne in dostopne – hrane. Za pridelavo mora biti kmet pošteno nagrajen in spodbujan za okolju prijaznejše kmetovanje. Položaj kmeta v oskrbovalni verigi mora biti v izhodišču boljši, celotna veriga pravičnejša ("fair trade"). Brez manipulacij. Po učiteljsko bom vprašala: "Kdo se javi?" Kdo bo tisti, ki bo sposoben peljati ta trajnostni dialog?

Resne diskusije o prehrani ni brez diskusije o kmetijstvu, ker se neločljivo povezujeta. Zgoraj sem načela obe, a naj dodam še nekaj besed o prehrani. Poleg strahu "Lačni bomo!" se zdi, da se nam poraja še en strah – da ne bomo preživeli, če bodo naši krožniki drugačni. Pa tukaj ne govorim o prehodu na povsem rastlinsko prehrano ali drastičnih posegih v naše prehranjevalne navade (kdor želi, ima vedno izbiro in se lahko odloči drugače), ampak o tem, da se vsi skupaj malo prilagodimo in tako dosežemo velike spremembe. Jemo sezonsko. Z manj od daleč uvoženega eksotičnega sadja, ki po okusu komaj še spominja na okuse teh sadežev tam, od koder izvirajo. Morda z – za nas kar bogokletno – manj mesa. Tudi na krožnikih naših prednikov niso bili vsakodnevno mesni izdelki, sploh pa niso poznali tako visoko procesiranih izdelkov, kot jih poznamo danes, pa so kljub temu preživeli, opravljali tudi bistveno več fizičnega dela, kot ga opravljamo danes. Uživali sezonsko, lokalno, beležili manj debelosti in z debelostjo povezanih bolezni. Skrb za okolje je torej tudi skrb za lastno zdravje. A je videti kot še ena tema, en strah, ki nas deli. Morda se ne bojimo toliko lakote kot meso-lakote. Ne glede na ceno. Zelo glasni so bili tudi strahovi ob napovedanih spremembah ravnanja z živalmi in nadzora nad tem. In to kljub temu, da verjamem, da večina kmetov s svojimi živalmi zgledno ravna, saj končno – so od njih tudi vzajemno odvisni. Še en strah, ki ga ne razumem.

Zadnja tema, ki se je bom dotaknila danes in s prvima ni takoj očitno povezana, je energetika. Dodajam jo, ker je povezana z vsemi nami, našo potrošnjo, udobjem, navadami in s stroški. Razprava, ki se odpira v luči načrtovane gradnje novega bloka krške jedrske elektrarne (JEK2), je videti precej enoznačna: ali gremo v ta projekt ali pa bomo praktično sedeli v temi in mrazu, industrija bo propadla oziroma se bomo enormno zadolžili pri uvozu. Slovenija velik del energije že pridobiva iz jedrske elektrarne in kot spremljam, tudi (redki) nasprotniki JEK2 ne nasprotujejo temu, da ta vir ostane. Le da ne gradimo novih kapacitet. Ker so časovno potratne – po najbolj optimističnih scenarijih je do tja več kot desetletje (!); ker finančno presegajo naše zmožnosti (celo več letnih proračunov države); ker se vedno gradijo z zamudo; ker se lahko iz tujine, kot tudi svojih lastnih zgodb (npr. TEŠ6) naučimo, da so vedno veliko dražje, kot smo načrtovali. In predvsem: ker nismo izkoristili vseh drugih varnejših in cenejših virov, ki so na voljo. Denimo sonce. Nekaj razveseljujočih novic vendarle prihaja tudi iz smeri izkoriščanja energije sonca: primera Prapretno pri Hrastniku in Brežice (kjer je omogočena celo kombinirana t. i. agro-fotovoltaična raba) to dokazujeta. Odprt ostaja izziv skladiščenja za "temne čase" in (ne)zmogljivosti omrežja, kjer sosedova solarna elektrarna na strehi ne bo več pogojevala tega, ali imam svojo lahko tudi jaz. Morda pa pred JEK2 raje krepimo omrežje?

Naj zaključim s tem, da ne vem, kdo je tisti, ki nas straši pred "zelenim možem", najbrž vsi "veliki igralci" po malem. Del politike in seveda velikega kapitala. Pa res ni potrebe po tem. Na koncu smo vsi na isti strani, v istem čolnu ali če povzamem z mislijo okoljskih aktivistov: "Prihodnost bo zelena ali pa je ne bo." Pot do tja morda res ne bo enostavna, tudi ne vedno nujno poceni, je pa edina možna. Iz zmoremo jo skupaj. Naj nas čim več polovi zeleni mož in zmaga v tej igri.