Kdo se boji zelenega prehoda?

Seveda ne želim nič od naštetega. A v politiki cilj nikoli ni sporen – zaplete se na poti do njega. Pot razkrije razmerja moči: kdo ima privilegije in kdo jih nima, komu daje in komu jemlje, kdo izstavlja račune in kdo jih plačuje.

Tako je tudi z zelenim prehodom. To ni naravni proces, temveč izraz političnega značaja vladajočih; naj bo na ravni EU ali doma v Sloveniji.

Poleg tega – ne glede na to, ali kdo misli, da so podnebne spremembe zgolj novodobni marketing – ostaja dejstvo, da onesnaževanje udari tam, kjer najbolj boli: v lastnem telesu. Mikroplastiko, pogosto celo nanoplastiko, ima v sebi že večina Evropejcev. Pri tem je treba izpostaviti pomemben, a pogosto spregledan vir: tekstilno industrijo, ki z množično proizvodnjo oblačil iz umetnih materialov najbolj prispeva k sproščanju plastičnih delcev v okolje. Tehnologije, ki bi jo zanesljivo odstranile iz vode, za zdaj še ne obstajajo.

Medtem Arktika vztrajno izginja. Zaradi taljenja ledu se je število ladijskih prevozov od leta 2013 povečalo za približno 35 odstotkov. To je priročen opomnik, da narava še vedno deluje, vprašanje pa je, v čigavem interesu.

Zato bi raje govoril o zelenih idejah in teorijah kot o prehodu. Tudi zato, ker se pod oznako "glas ljudstva" pri okoljskih temah pogosto skriva nekaj precej bolj organiziranega. Recimo društvo, ki nastane čez noč, da "brani avtohtone vrednote proti vetrnim elektrarnam," medtem ko je njegovo spletno stran očitno zasnoval enak oblikovalec kot trem drugim lobističnim skupinam. To je tisti znani astroturfing, ko ljudje navidezno spontano kričijo, v resnici pa mikrofon drži nekdo z močnim finančnim zaledjem.

Z besedami si ne dvigujemo zgolj morale; z njimi določamo, ali bomo končali kot telesa, prepojena s strupi, ali kot družba, ki zna zaščititi svoj habitat. Verjetno si vsi želimo isto: dihati čist zrak, piti čisto vodo in se sprehajati v naravi, ki ni kulisa odpadkov.

Zelene politične teorije so nastale kot odgovor na vse bolj očitno ekološko krizo in z njo povezane politične ter družbene izzive. Čeprav izhajajo iz skupnega spoznanja, da okoljska vprašanja niso več samo tehnični problem upravljanja naravnih virov, temveč globoko politično vprašanje, se znotraj zelenega miselnega polja hitro pokažejo pomembne ideološke ločnice. Najpomembnejša med njimi je razmejitev med okoljizmom in ekologizmom, ki določata dva izjemno različna pogleda na naravo, politiko in družbene spremembe.

Okoljizem je pristop, ki verjame, da je ekološke probleme mogoče rešiti znotraj obstoječega ekonomskega in političnega sistema. Gre za menedžersko logiko: okoljske izzive naj bi obvladali z boljšimi tehnologijami, boljšo regulacijo, zelenimi davki, inovacijami in učinkovitejšimi tržnimi mehanizmi. Narava v tem pogledu ostaja predvsem vir oziroma sredstvo izboljšanja človekove blaginje. Zato ostaja pristop antropocentrično zvest idejam gospodarske rasti in političnega konsenza.

Ekologizem medtem izhaja iz povsem drugačnega izhodišča. Ne sprašuje se, kako "popraviti" sistem, temveč kako ga premisliti od temeljev. Namesto antropocentričnega gledišča uveljavlja ekocentrično: narava ima notranjo vrednost, neodvisno od človekove koristi. Ekološka kriza ni rezultat napačnih politik, ampak napačnega razmerja med človekom in naravnim svetom. Ekologizem se zato zavzema za radikalnejše spremembe: drugačne proizvodne in potrošne vzorce, decentralizirane oblike odločanja, nov etični odnos do nečloveških bitij in prelom z logiko neskončne rasti.

Ta ločnica ni nova. Že zgodnja okoljska filozofija je razlikovala med "plitkim" pristopom, ki rešuje posledice onesnaževanja, in "globokim" pristopom, ki zahteva korenito spremembo načina bivanja in vrednotenja. Temeljno stališče globokega pristopa je, da ima vsako živo bitje pravico "živeti in cveteti", kar pomeni, da človek ni edino merilo politične presoje. Takšen pogled naravo razume kot mrežo medsebojno povezanih življenjskih procesov, v katerih ima človek le eno od vlog.

S tem se odpira še razmislek o pravičnosti. Okoljizmu gre predvsem za pravičnejšo razporeditev bremen znotraj človeške skupnosti: manj onesnaženja v marginaliziranih soseskah, enakomernejši dostop do čistih virov, učinkovitejše institucije. Ekologizem pa pravičnost razširi na naravo samo – kot na moralnega nosilca, ki si zasluži zaščito, ne zaradi koristi za ljudi, temveč kot samostojni subjekt. Ta premik je bistven, saj na novo premisli, kdo sploh je politični "udeleženec" v razpravah o trajnosti.

Oba pola imata svoje težave. Okoljizem pogosto ostane ujet v logiko, ki je krizo povzročila: v vero v tehnološko rešitev, rast in upravljanje. Zaradi osredotočenosti na "izboljšave" sistema se izogne vprašanjem, ali je sistem sam po sebi problematičen. To ga dela politično pragmatičnega, a konceptualno omejenega.

Ekologizem se pogosto spopada z obratnim izzivom: njegova radikalnost je teoretično prepričljiva, a politično težje uresničljiva. Zavzemanje za celostno preobrazbo, decentralizacijo in novo etiko sobivanja ne ponuja lahkih odgovorov na vprašanje, kako te ideje izvajati na ravni velikih, kompleksnih družb. Zlasti tam, kjer so demokratične institucije povezane z ekonomskimi interesi in globalnimi trgi. Kljub temu prav napetost med obema pogledoma poganja razvoj zelenega političnega mišljenja.

Diskurzivno so se zelene teorije razvile iz razmeroma ozkega okoljskega aktivizma v široko politično filozofijo. Sprva so bila ekološka vprašanja razumljena predvsem kot okoljski problem (onesnaženje, izginjanje vrst, degradacija ekosistemov). Sčasoma se je uveljavilo spoznanje, da so te krize povezane z globljimi strukturami moči, ekonomije in normativnih predstav o človeku in naravi.

Tako se pojavi vrsta novih diskurzov: ekofeminizem, ekosocializem, politična ekologija, kritika kapitalistične modernizacije, razprave o okoljski in ekološki pravičnosti. Zeleni diskurz postane polje, kjer se križajo vprašanja etike, ontologije, demokracije, tehnologije in globalne neenakosti. Nastane večtipološki prostor, v katerem se prepletajo reformistični in radikalni pristopi in kjer se vzpostavi celovit politični pogled na trajnost.

Institucionalno se zelena misel najprej pojavi v obliki družbenih gibanj. Nato se postopoma prevede v politične programe, stranke, javne politike in mednarodne dogovore. Zgodnji ekološki aktivizem, usmerjen v proteste in alternativne skupnosti, se v 80. in 90. letih začne institucionalizirati: ustanovijo se zelene stranke, ki pa se kmalu soočijo z notranjimi napetostmi. Frakcije, zveste radikalni viziji decentralizacije, neposredne demokracije in ekosocialne pravičnosti, trčijo ob bolj pragmatična krila, ki so pripravljena sklepati kompromise ter sodelovati v koalicijskih vladah.

Ta evolucija pokaže, kako se radikalne ideje, ko vstopijo v politične institucije, nujno srečajo z logiko konsenza, administrativnih procesov in volilnih kompromisov. Institucionalizacija hkrati omogoči, da zeleni diskurz preide iz obrobja v središče javne politike: v oblikovanje okoljskih zakonov, mednarodnih konvencij, trajnostnih strategij in novih okoljskih standardov.

Seveda to ni še eno "zeleno zavajanje". Če bi bil pristnejši, bi temu rekel kar "zeleno šamponiranje". Ta izraz bolje ujame domač cinizem in ironijo. Bistvo je preprosto: zelene ideje same po sebi niso težava. Težava nastanejo, ko politika klecne pred kapitalom in diskurz zelenih idej spremeni v priročno orodje za zasebne interese.

Tako dobimo paradokse: parkirišča v mestnih središčih, ki naj bi čudežno rešila prometne zastoje ali sežigalnico v mestu, ki je že zdaj na repu evropskih lestvic glede onesnaženosti zraka. Primerov je neskončno, a iz njih ne sledi, da je zelena ideja slaba. Sledi samo to, da je pristop napačen.

Če želimo, da ideja preživi, moramo zamenjati nekaj drugega.

Pristope. In če smo povsem iskreni – tudi politike.