Nekaj demografskih in družbenih lastnosti, ki bi morale uspešno napovedovati eno ali drugo opredelitev, se zdi samoumevnih. Ljudje imajo običajno občutek, da so denimo religioznost, bogastvo, starost in nacionalizem med glavnimi dejavniki, ki posameznika pomaknejo v desno: bolj verni, bogatejši, starejši in tisti z močnejšim občutkom nacionalne identitete naj bi bili desničarji. Medtem ko naj bi bili ateisti, revnejši, mlajši in kozmopoliti levo od sredine ali celo globoko na levici.
Kaj od tega drži pri nas?
Razporeditev politične ideologije
Na podlagi najnovejših in reprezentativnih podatkov, ki nam jih nudi Evropska družboslovna raziskava (European Social Survey, 2023/24), lahko ugotovimo, kako se Slovenci politično opredeljujemo in kaj je značilno za obe glavni ideološki skupini.
Kot je običajno tudi drugod, večina pri nas zavrača politične ekstreme, kar prikazuje Grafikon 1. Zgolj okoli 15 odstotkov se skupaj opredeljuje za skrajne levičarje in desničarje (na obeh ekstremih jih je približno 7 odstotkov).
Skoraj polovica (48 odstotkov) jih je nekje na sredini med obema poloma. Malenkost manj kot četrtina (24 odstotkov) je levičarjev in preostalih 13 odstotkov je desničarjev. V splošnem se naša javnost nagiba rahlo na levo od sredine: povprečje (na lestvici od 0 do 10, pri čemer je 0 skrajna levica, točki 5 in 6 sredina, 10 pa skrajna desnica) znaša 4,9.
Vir podatkov: European Social Survey (2023/24)
Kako dobro takšna anketna samoopredelitev zajema resnične ideološke in politične delitve, kot se te kažejo pri strankarski podpori in volilnih odločitvah? Precej dobro. Gre za standardno mero, ki jo v sociologiji in politični znanosti uporabljamo že desetletja.
Še več, da je mera dobra, enostavno vidimo na našem vzorcu: volivci stranke Levica so v povprečju na dnu omenjene ideološke lestvice (blizu ocene oziroma točke 2). Volivci stranke SD so nekoliko višje (med 3 in 4) in Gibanja Svoboda še nekoliko višje (4). Stranki NSi in SDS sta v povprečju jasno desno na lestvici (okoli 7 ali višje). Če pogledamo nekoliko natančneje, se velika večina, ki se je izrekla za volivce SDS, hkrati samoopredeljuje desno ali skrajno desno.
Demografski in družbeni ideološki napovedniki
Intuitivne predstave o tem, kakšne so demografske in družbene razlike med levičarji in desničarji, so deloma ustrezne, a deloma zmotne. To velja tako za svet nasploh kot tudi posebej za Slovenijo.
Pri nas je za bolj verne, manj izobražene, moške in tiste, ki živijo na podeželju, res bolj verjetno, da se bodo opredelili za desno usmerjene, prikazuje Grafikon 2. Pri izobraženosti, spolu in podeželju statistična značilnosti sicer izgine, kot to prikazuje polni model; a takšni polni modeli z veliko kontrolnimi spremenljivkami niso vedno nujno bolj zanesljivi.
Ne drži pa denimo, da so mladi in tisti, ki so v dohodkovni stiski, kaj bolj levo usmerjeni kot kdorkoli drug. V resnici so starejši bolj nagnjeni v levo. Višji dohodek (ki na grafikonu ni prikazan) zelo šibko napoveduje nagnjenost v desno.
Mimogrede, pri vsem tem smo odstranili statistični vpliv preostalih spremenljivk. Ne gre torej za to, da se izobraženi nagibajo v levo, ker bi bili obenem recimo tudi bogatejši (običajno imajo namreč tisti z višjo izobrazbo višji dohodek). V statističnih analizah je takšno moteče prekrivanje odpravljeno; tu preučujemo le izolirano napovedno moč posameznih demografskih in družbenih lastnosti.
Prav tako ne drži, da je za Slovence, ki so bolj zadovoljni s svojim življenjem – ali verjamejo, da bi morali biti ljudje zvesti svojim voditeljem – bolj verjetno, da se bodo imeli za desničarje. To prikazuje Grafikon 3. Tudi politični interes ne napoveduje ene ali druge politične usmeritve.
Po drugi strani ima strah pred migranti veliko napovedno moč: za posameznike s protimigrantskimi stališči je precej bolj verjetno, da so desničarji. Enako velja za tiste s predsodki do članov skupnosti LGBT. Za tiste, ki so se rodili izven Slovenije, je verjetneje, da bodo imeli levi politični nazor, a ta rezultat je statistično dokaj negotov, saj je vzorec za to skupino ljudi majhen.
Desničarji proti redistribuciji
Dodatne analize kažejo še več nazorskih razlik med desničarji in levičarji pri nas. Slednji si denimo želijo močnejše redistribucije dohodka in nasprotujejo višji neenakosti. Obenem so bolj skeptični do avtoritete, saj poslušnost zanje ni močna vrednota.
Medtem je klimatske skeptičnosti – razmišljanja, da človeška dejavnost ni glavni vzrok za podnebne spremembe ali da se te sploh ne dogajajo – izrazito več na desnem polu.
Med obema skupinama sicer ni razlik glede družbenega zaupanja. Tako levičarji kot desničarji podobno zaupajo – oziroma ne zaupajo – nepoznanim ljudem, torej drugim Slovencem, s katerimi niso v sorodu ali prijateljskem oziroma partnerskem odnosu. Kljub temu levičarji izkazujejo večje stopnje zaupanja do institucij, kot sta parlament in pravni sistem.
Kulturne delitve pomembnejše od ekonomskih
Tako v Sloveniji kot drugod se pogosto izkaže, da so ljudje politično razdeljeni bolj zaradi kulturnih zadev kot ekonomskih. Bogastvo, dohodkovna stiska in splošno zadovoljstvo z življenjem niso glavni (ali sploh) viri ideološke razdvojenosti.
Kulturni nazori in tisti, povezani z življenjskim slogom, so ključni. To je pomembno, saj upanje na nenadno rešitev za politična nestrinjanja in našo (delno) polariziranost, češ da lahko vztrajne kulturne razkole, ki so značilni za slovensko družbo, rešimo čez noč z nekaj enostavnimi ekonomskimi reformami, žal ni posebej prepričljivo. Radikalizacija mladih Slovencev, ki se je dozdevno zgodila v zadnjih letih – prvenstveno spet prek kulturne osi – to upanje še dodatno krha.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.