Zakaj so spremembe delovnega časa zdravnikov nujne, minister Keber?
Dušan Keber: Novi zakon o delavnih razmerjih uvaja pridobitev postindustrijske družbe - zgolj deset ur dela in kar dvanajst ur počitka vsak dan. To za zdravstvo in zdravnike ob razmerah, ko je potrebna 24 urna delovna služba, seveda ni mogoče. Vse države poznajo poleg rednega dela osem ur tudi popoldanska in nočna dežurstva ter naslednji dan še eno delo. Lahko bi torej rekel, da je običajna rešitev kar 32 ur dela, s tem, da je vmes dežurstvo, ki vključuje tudi nekaj ur počitka. Novi zakon pa je dopustil, v nasprotju s prejšnjim, da področni zakon, ki velja samo za zdravstvo, reši te zadeve drugače. Ker novi zakon začenja veljati že 1.1.2003 in bi bilo zmanjšanje števila zdravnikov v dopoldanskem času v tem številu evidentno, smo pač sprejeli spremembo zakona o zdravniški dejavnosti, kjer smo delo omejili na 24 ur dnevno. Ob koncu leta se zdaj kaže, da je za direktorje - in ne za zdravnike zdravstvenih ustanov - celo 24 ur premalo ter zahtevajo 32 ur. To je tisto, kar je običajno in zato spremembe.
Gospod Kuštrin, vi pa pravite, da bodo tako zasnovane spremembe najbolj prizadele bolnike in podaljšale čakalne dobe. Zakaj?
Konrad Kuštrin: To so trdili predvsem direktorji, zaradi tega, ker bo v dopoldanskem delovnem času, ko je največ dela, na razpolago manj zdravnikov. Vendar problem seže dlje od novele zakona o zdravniški službi. Zdravniki, združeni v sindikat Fides, in zdravniška zbornica smo namreč dolgo časa opozarjali na pomanjkanje zdravnikov pa nam politiki niso prisluhnili. S takratno obliko stavke smo dokazali, ko smo delali 40 plus 10 dodatnih ur, da je temu res tako. Stavka je bila prekinjena s sporazumom, ki pa ga vlada ni upoštevala oziroma spoštovala. Prepričan sem, da bi sledeč sporazumu lahko oblikovali takšne rešitve, ki bi po eni strani zadovoljile zdravstveni sistem in bolnike, ter po drugi strani, zdravnike.
Gospod Kuštrin, ena od vaših stavkovnih zahtev je bila razbremenitev zdravnikov, ki jo predlagana novela omogoča. Zakaj ji potem nasprotujete?
Konrad Kuštrin: Moram reči, da je to, kar ste zdaj rekli, bistvo nerazumevanja. Stavkovna zahteva je bila, da se obremenitve zdravnikov, tam kjer so najhujše, zmanjšajo za polovico v naslednjih desetih letih. Dobro se zavedamo, da zdravstveni sistem ni mogoče voditi samo s 40 urnim delovnim časom, niti z obstoječim številom zdravnikov. Ta naša trditev se je zlorabljala in se še vedno zlorablja.
Gospod minister, vi ste večkrat dejali, da je bila preobremenjenost le pretveza in da je šlo zdravnikom pri stavki le za višje plače.
Dušan Keber: Navsezadnje to lahko ponovim. To, kar je izrekel gospod Kuštrin, ne drži. Pogajanja je, kot je znano, prekinil sindikat Fides v trenutku, ko so se dotaknila organizacije delovnega časa, je sindikat Fides ponovno postavil finančne zahteve od pet do deset milijard novega denarja, kljub temu, da je stavkovni sporazum to že dokončno razrešil. Naj omenim, da ne gre za to, da se vlada ni pripravljena naprej pogajat v okviru kolektivne pogodbe s Fidesom, celo nasprotno, nekaj dni po zamrznitvi pogajanj s strani Fidesa, je vlada sprejela sklep, ki pooblašča vladno pogajalsko komisijo, da nadaljuje pogajanja, ko se bo Fides odločil, da se bo ponovno vrnil za pogajalsko mizo.
V čem je torej bistvo problema in nerazumevanja?
Konrad Kuštrin: Enostavno rečeno je to tako: vlada bi rada imela toliko zdravnikov, kot jih potrebuje zdravstveni sistem, pri tem, pa jih ni pripravljena plačat, ni pripravljena zaposlovati novih zdravnikov in izobraževati novih zdravnikov. Zavedamo se potreb zdravstvenega sistema in smo pripravljeni delati več kot dopušča zakon o delavnih razmerjih. Celo več kot novela zakona o zdravniški službi, kajti minister si je z novelo zakona o zdravniški službi dal avtogol. S tem je namreč pravzaprav zožil delavni čas zdravnikov ter povzročil negodovanje direktorjev, ki niso mogli organizirati zdravstvene službe.
Gospod Kuštrin, pa ste v Fidesu pripravili kakšen predlog o novem delovnem času, ki bi bil za zdravnike sprejemljiv?
Konrad Kuštrin: Pogajali smo se 80 ur. Od tega se o plačah nismo pogajali skoraj nič, kajti stavkovne zahteve se plač niso dotikale. Razprava o zdravniških plačah se je končala leta 2000 s podpisom sporazuma. Edino, kar smo pri teh pogajanjih uspeli doseči, je, da je ves čas v dežurstvu priznan kot delovni čas. To je bil nek uspeh. Potem pa je minister v noveli zakona, ki je bila sprejeta junija, da je čas prebit v dežurstvu, delovni čas samo z vidika dopustov.
Dušan Keber: Zgodba o obremenjenosti zdravnikov ni zgodba o željah vlade, ampak zgodba o tem, kaj potrebujejo državljani - zdravniki in javno zdravstvo je namenjeno državljanom, da jim omogočajo 24 urni neprekinjeni delovni čas. Naj omenim, da je dežurstvo pri nas plačano skoraj najbolje v Evropi in da tudi v bodoče na tem področju ne bi bilo potrebno storiti nobene spremembe. Zahteve Fidesa in njegova želja, da ne uredi to vprašanje, in ga nenehno pušča odprtega - tudi danes, kot vidite, se Fides ne želi opredeliti, kakšen naj bi bila obremenitev zdravnikov – in tega ne bo storil. Zbornica pa je celo zahtevala zmanjšanje obremenitve na deset ur, to pomeni enako, kot za delavce. Ne morem si misliti drugega kot, da obstaja želja, da se stvar ne uredi, zato da bomo drugo leto ponovno imeli stavkovne zahteve in ponovno odpiranje problema finančnih zahtev.
Konrad Kuštrin: Obe ministrovi trditvi ne držita. Od sprejema novela zakona je minilo šest mesecev pa se ministru ni zdelo potrebno, da bi nas pozval, da bi se o tem pogovarjali. Govorimo tudi o najbolje plačanih zdravnikih v dežurstvu. Zdravnik, s povprečno delavno dobo 20 let, v Kliničnem centru v dežurstvu zasluži 2 tisoč tolarjev neto.
