Kaj se dogaja z našimi otroki?

Da je umetna inteligenca že vstopila v šolske klopi, je pokazala tudi njena manjša raziskava med učenci. Umetno inteligenco uporabljajo predvsem pri pisanju domačih nalog, iskanju informacij in pisanju povzetkov, spisov. Sama v uporabi tehnologije ne vidi težave, če jo otroci znajo uporabljati in ob tem še vedno razmišljati s svojo glavo.

Kot učiteljica slovenščine in lektorica pravi, da pri branju besedil pogosto prepozna, kdaj je pri njihovem nastanku pomagala umetna inteligenca. Po njenem mnenju ima UI še vedno precej prepoznaven slog.

"Ljudje pišemo take luštne napake. Delamo jih, ko pišemo, in ravno to je najbolj zanimivo in najbolj privlačno. Umetna inteligenca pa vse naredi po istem kopitu in to se hitro zazna," pravi.

Toda po njenem mnenju se pri razpravi o umetni inteligenci pozablja na nekaj pomembnega – otroci posnemajo svet odraslih.

"Skoraj 50 odstotkov odraslih Slovencev na leto ne prebere niti ene knjige. Mene bolj to skrbi. Počasi postajamo vsi nepismeni, ne samo otroci," opozarja.

Eden največjih izzivov v šoli je zanjo uporaba pametnih telefonov. Meni, da bi morali pri osnovnošolcih preprečiti njihovo nenadzorovano uporabo.

"Od otroka, ki je povprečno štiri do pet ur na dan na telefonu, ne morete pričakovati, da bo poglobljeno bral, reševal matematične naloge in se ob tem morda celo zabaval," pravi.

Tak otrok je po njenem mnenju bolj razdražljiv, razpršen in se težje zbere. Največ posledic opaža pri pouku po vikendih, ko so otroci več časa preživeli pred zasloni.

Čeprav se je svet okoli njih močno spremenil, Mojca Volkar Trobevšek meni, da se otroci sami v svojem bistvu niso. "To so čuteča bitja, ki potrebujejo bližino, pogovor, predvsem pa potrebujejo nekoga, ki jih vidi, ki jih opazi, ki jim nudi tudi neko prisotnost," pravi.

Prav v tem vidi eno glavnih nalog učitelja. Otroka je treba najprej videti in razumeti, šele nato lahko od njega pričakujemo, da bo sledil pouku. Njeni štirje koncepti dobrega učitelja so srčnost, strokovnost, stik in sproščenost, sama pa bi jim dodala še eno lastnost – pristnost.

Zgodbe njenih učencev ji dajejo največje zadovoljstvo. Eden od njih je šolo nekoč zavračal, prihajal z odporom, danes pa je eden tistih, na katerega je še posebej ponosna. Ko se je čez čas vrnil k njej s šopkom rož, je dobila potrditev, da je z otroki vredno vztrajati. "Mladim je treba zaupati. To so krasni ljudje. Samo imajo mnogo težav, tako kot tudi odrasli," še pravi učiteljica leta. Več pa v pogovoru v Pogledu na svet na kanalu A.