Plen je izpuhtel, tako kot so izpuhteli še trije nikoli ujeti roparji SKB, od katerih pa so enega s pomočjo sledi, ki so jih policisti zavarovali v mukotrpnem in maratonskem tridnevnem ogledu kaznivega dejanja, uspeli identificirati. Gre za tedaj komaj 21-letnega mladeniča, Radomirja Cvijanovića, ki je imel slovensko in bosansko državljanstvo. Lahko predvidevamo, da je pobegnil v Bosno in Hercegovino, v državo, kamor ga naši možje postave tedaj niso mogli kar oditi iskati in ga vse do danes še niso izsledili. "Zanj je še vedno izdana mednarodna tiralica preko Interpola, ki je aktiven v skoraj 200 državah sveta.

V današnjem času vemo, ni težava pridobiti ponarejene identitete, dokumentov, lahko bi si človek celo spremenil videz, denimo s plastičnimi operacijami to ni težko storiti," nam je povedal tedanji vodja preiskovalne skupine Aleš Kegljevič iz Uprave kriminalistične skupine Generalne policijske uprave, ki je povezala vse največje slovenske strokovnjake in sodelovala z najboljšimi tudi iz tujine, da bi le rešila težko uganko - preiskala, kaj se je dogajalo tiste noči na 1. november 2005 v prostorih sefov SKB in kdo je bil na delu.

Preiskava je bila izjemno zahtevna, saj so se roparji na to pripravljali temeljito, po podatkih policije vsaj šest mesecev. Danes vemo, a do tega podatka je bilo treba tudi priti, da so sodelovali z varnostnikom, ki je bil tam zaposlen. "Roparji so se izjemno dobro pripravili, uničili so vse diske, ki so v notranjosti snemali, kamere prekrili ali obrnili v strop. Avto, s katerim sta se pripeljala druga dva in ki je bil predhodno ukraden in "preoblečen" v avto čistilnega servisa, roparja pa v kombinezonih tega istega servisa, so potem zažgali v peskokopu na Orlah nad Ljubljano, v njem je zgorelo veliko stvari, tudi računalniški diski, ki so snemali notranjost sefov, a so bili popolnoma neuporabni," je opisal Kegljevič. Preverjali so vsak namig, ki so ga dobili, vsako informacijo, a šele tri leta po ropu so dobili prvi pomemben namig, ki jih je kasneje tudi privedel do razkritja enega dela roparske peterice. Tedaj so aretirali varnostnika in še enega od roparjev, to sta Sašo Nose in Dejan Vidmar, ki sta bila kasneje tudi obsojena na 14 let zapora. Zaradi predhodne obsodbe so mu kazen povišali še za eno leto. A po podatkih, ki smo jih pridobili neuradno, naj bi bila danes že zunaj zapora, na pogojnem odpustu.

Kje so preostali trije, so sploh še živi, se poraja vprašanje. Policija tega podatka nima, zato aktivno še dela na primeru, ki bo zastaral leta 2035. Kegljevič verjame, da ga bodo do tedaj tudi rešili. Kriminalisti so namreč uspeli zavarovati več sledi, DNK-ja in prstnih odtisov, ki še niso našli svojega lastnika in dobro zavarovani čakajo, da bo v kateri od policijskih baz podatkov nekega dne prišlo do ujemanja. Obenem policija poziva javnost, občane, da sporočijo, če karkoli vedo, če so karkoli videli, če se jim je tedaj morda zdelo, da to ni pomembno, pa jim sporoča, da naj vseeno pokličejo, da bo to, ali je podatek pomemben ali ne, odločila policija. Morda je kdo vendarle videl ali slišal ali izvedel kaj, čemur ne pripisuje velikega pomena, a bi policiji ta podatek še kako koristil. Zavedajo se, da je morda koga strah, v ta namen pa imajo možnost anonimne prijave. "Tudi prvi namig, ki se je izkazal za relevantnega, so nam posredovali anonimno," je dodal kriminalist Kegljevič.

Četudi je bilo pozno, nekaj pred 23. uro sta se v poslovneža oblečena roparja spustila po stopnišču na Bavarskem dvoru v Ljubljani, je morda kdo kaj videl. Morda, kdo ju je pripeljal, saj so ju kamere na okoliških stavbah zaznale šele na stopnišču. S posnetki pa si policija dvojice, ki je nosila lasulje in umetne brke, tudi s pomočjo najboljših policijskih analitikov in programov iz tujine zaradi slabe kakovosti posnetkov ni mogla pomagati.

















Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.