Klanci in virusi so njeno življenje

Z 28-letno Blejko Lauro Šimenc, ki sicer živi v Kranju, smo se srečali na ljubljanski veterinarski fakulteti. Če smo si predstavljali, da se bomo z njo pogovarjali v družbi psa, mačke, hrčka, morda miš, pa nas je Šimenčeva peljala skozi svet epruvet, mikroskopov, laboratorijev. Po pridobitvi diplome iz veterinarske medicine se je namreč tukaj, na Inštitutu za mikrobiologijo in parazitologijo Veterinarske fakultete, pred dvema letoma zaposlila kot mlada raziskovalka, ki bo v svoji doktorski nalogi iskala in preučevala čebelje viruse. "Ugotavljala bom prisotnost, količino in vrsto virusov. S posebno tehnologijo bi rada odkrila kakšen nov virus. Zanimala me bo tudi patagoneza – kaj ti virusi povzročajo na čebelah – ker niso dobro raziskani. Rada bi, da bi razvili metode, kako viruse zatirati in kako nadzorovati situacijo," je razložila Šimenčeva. Ob tem bo skušala dognati, kako se čebelji virusi povezujejo z drugimi čebeljimi boleznimi, na primer z varojo, in kako se prenašajo.

Ker smo Slovenci že tradicionalno povezani s čebelami, bo njena doktorska naloga pomemben znanstveni prispevek k poznavanju virusnih okužb pri kranjski čebeli in ohranjanju naše zaščitene rase čebel. Poleg tega ta problematika dobiva vse več pozornosti tudi v svetu, je poudaril njen mentor Ivan Toplak. "Čebelarji se, tako pri nas kot v tujini, vse pogosteje srečujejo z prezgodnjim umiranjem čebeljih družin, šibkimi ali slabo vitalnimi družinami, prizadetostjo čebel v času razvoja in medsebojnimi vplivi škodljivih mikroorganizmov ter sprememb v okolju. Čebelji virusi so pomembni škodljivci, ki lahko skupaj z drugimi povzročitelji prizadenejo zdravje čebelje družine," je pojasnil Toplak.

Kako poteka njeno delo?

Hodi po Sloveniji in vzorči čebele. S čebelarji na štirih lokacijah je dogovorjena, da vsak mesec v istih panjih vzorči deset čebel, ki jih potem testira – preverja, kakšna je količina virusov čez celo leto, kako količina niha in kako se virusi prenašajo.

V laboratoriju pripravi vzorce čebel. Najprej jih namaka v določenem mediju, potem jih zmelje in iz suspenzije izloči RNA virusov (virusi nimajo DNA, ampak RNA). S posebno metodo nato določi vrsto in količino virusov v vzorcih in rezultate med seboj primerja.

Njeno delo je vse prej kot enostavno, je povedal njen mentor: "Raziskovanje za posameznika predstavlja zahtevno nalogo, saj rezultati raziskav niso znani vnaprej, ampak se šele preko izvedenih raziskav dokoplješ do rezultatov in novih odgovorov."

Za veterino se je odločila, ker ima rada živali

Jeseniško gimnazijo je zaključila kot zlata maturantka. Sprva je kolebala med medicino, fakulteto za šport in veterino. Ker se ji je zdela fakulteta za šport malce prelahka, medicina pa bi zahtevala preveč učenja, je naposled izbrala veterino. "Takrat sem imela dva psa in sem se redno ukvarjala z agilitijem in drugimi pasjimi športi. Rekla sem si: študirala bom veterino, saj je podobno kot medicina, samo da pomagaš živalim. Že takrat sem imela rada živali," se je nasmehnila.

V študiju je izjemno uživala. V tem času pa je obrnila še en list papirja. Intenzivno se je začela ukvarjati s športom. Pred tem je namreč le občasno tekla. "Konec gimnazije sem se želela naučiti plavati 'kravl'. Na radovljiškem bazenu sem videla triatlonce in jih vprašala, če se jim lahko pridružim. In tako sem začela s triatlonom," se je sogovornica spomnila začetkov.

Njena kolesarska zgodba se je začela spontano

Prve tri leta fakultete je resno orala v triatlonskih vodah, a si nikoli ni pretirano želela tekmovati. Šport je bil zanjo sprostitev po študiju. Uživala je predvsem v treningih, saj se je po njih dobro počutila. Ker pa je bila dobra, so jo prijatelji spodbujali, naj se preizkusi. Začela se je udeleževati tekmovanj in se vedno odlično odrezala. Kljub njeni razmeroma kratki športni karieri, je večkrat stopila na stopničke. Leta 2011 je osvojila naslov državne prvakinja v sprint triatlonu in bila tretja v olimpijskem triatlonu. Leto kasneje je obdržala bron v državnem olimpijskem triatlonu. "Saj potem me je potegnilo. Če ti gre na tekmah dobro, te kar potegne," je skromno dejala.

Ker pa je preveč tekla, si je poškodovala kolena: "Zato sem si rekla: kaj pa če bi samo kolesarila, za sklepe je to bolj zdravo kot tek." Poleg tega je spoznala fanta, ki je prav tako kolesaril. Pripomogel je, da se je njeno zanimanje usmerilo v poganjanje pedal. Čeprav je bilo kolesarjenje njena najmanj priljubljena disciplina, ko je še trenirala triatlon, se je naposled navdušila nad njim. Hitro je namreč napredovala in takoj začela pometati s konkurenco. Leta 2014 je zablestela kot amaterska svetovna prvakinja v cestni vožnji.

Preizkusila se je med profesionalkami

Odlični rezultati so prispevali, da si je zaželela pokukati še v profesionalni svet kolesarstva. Leta 2015 je trenirala v avstrijskem klubu No Radunion Vitalogic, leto kasneje se je pridružila ekipi BTC City Ljubljana. "Kar precej sem dirkala, vendar sem potem zbolela. Šla sem z vročino na tekmovanje, saj je nisem hotela izpustiti. Potem sem bila pol leta slaba, nenehno sem kašljala. Nikakor se nisem mogla pozdraviti. Čeprav bi mogla počivati, sem vseeno trenirala," se je spominjala Šimenčeva. Ko danes premišljuje, se ji zdi, da se ji je ravno takrat zamerilo profesionalno kolesarstvo. Naveličala se je nenehnih potovanja in tekem, želela je biti doma in trenirati ter se udeleževati tistih tekem, za katere bi se odločila sama: "Takrat sem tudi zaključevala s študijem. Ko sem ga zaključila, sem si rekla: ne, ne morem več hoditi okrog. Poleg tega nisem rada tekmovala, saj že od samega začetka rada treniram, ne pa tekmujem. Zelo sem tudi navezana na dom," je izpostavila.

Piko na i – da zapusti profesionalni krog – je bil razpis za mlado raziskovalko na fakulteti. Raziskovanje čebeljih virusov se ji je zdelo zanimivo, zato se je prijavila. "Veterinarska fakulteta običajno sprejem tri mlade raziskovalce na leto, tako da ni ravno lahko priti zraven. Prijavila sem se, saj sem potrebovala službo. Poleg tega nisem imela nobenih izkušenj. Nisem namreč delala v nobeni veterinarski ambulanti, saj sem kolesarila – za to sem porabila ves prosti čas. Potem sem šla na razgovor k profesorju Ivanu Toplaku in mu vse po resnici povedala, kako je in da bi rada raziskovala."

'Bom pa še malo amatersko kolesarila'

Si je rekla sogovornica, ko jo je profesor Toplak po 14 dneh poklical in ji sporočil, da jo je izbral in se bo lahko na fakulteti zaposlila kot mlada raziskovalka. Če bi ostala med profesionalkami, bi ji vzelo preveč časa. Vprašanje je tudi, ali bi sploh imela toliko dopusta, da bi lahko hodila na vse dirke. "To ne bi bilo zame. Hotela sem biti doma," je znova poudarila.

Njeno življenje je tako postalo vijuganje med raziskovanjem in intenzivnimi treningi, ki so se ji obrestovali. V Veresaju v Italiji je lani postala svetovna prvakinja v kronometru, nato je bila zlata še na skupni dirki štafet (v ekipi so bili še Branko Bojanc, Jani Prešeren in Dean Bratuš), na cestni vožnji je požela bron. Šimenčevi, ki nastopa za BK Umag, sicer najbolj odgovarjajo klanci oziroma razgibane trase.

Kako usklajuje zahtevno raziskovanje in naporno kolesarjenje?

V kolesarstvu klanci, na karierni poti čebele in virusi. Dva gradnika, ki plemenitita življenje Šimenčeve. Še dve leti bo iskala rešitve za našo sivko, potem pa si želi, da bi lahko ostala na veterinarski fakulteti in znanje prenašala študentom. A kako ji vse skupaj uspeva? "Včasih je res težko, vendar se mi zdi, da mi kolesarstvo daje dodatno energijo, da lahko tukaj sedim in raziskujem. Če ne bi trenirala, po moje sploh ne bi mogla sedeti v laboratoriju 45 minut skupaj. Imam namreč polno energije, ki jo moram nekako porabiti," se je nasmejala.

A kljub temu da je sogovornica blestela kot študentka in je odlična na cestah, pa ima umirjen in vesel značaj, jo je pohvalila njena nekdanja profesorica na veterinarski fakulteti Breda Jakovac Srajn: "Njen uspeh v športu ne pomeni, da bi v predavalnici ali med sošolci silila v ospredje. Ravno nasprotno, človek mora opaziti njeno posebno energijo, njen nasmeh in hkrati globoko umirjenost. Takšni študenti so v navdih tudi nam, učiteljem, ker dokazujejo, da se resnično vse da, če ima človek voljo in cilj. Pri tem mislim na to, da marsikateri študent išče tisoč in en izgovor, Laura pa je zmogla brez izgovorov opravljati obveznosti študija in hkrati dosegati vrhunske rezultate."

Tudi njen mentor se strinja, da je Šimenčeva lahko marsikomu vzor in navdih. Laura si je namreč znala zastaviti cilje in se bila zanje pripravljena boriti, kar po mnenju Toplaka obrodi sadove: "Če želiš dosegati odlične uspehe v kolesarstvu ali v znanosti, moraš temu posvetiti ves svoj čas in znanje. V tem sta si kolesarstvo in raziskovanje podobna. V resnici gre za dve popolnoma različni zadevi. Pri prehodu iz enega področja v drugega je potrebna hitra prilagoditev na nove razmere, postaviti si je potrebno nove cilje. Pri raziskovanju ni nobenih omejitev! V tem se pokaže svoboda izražanja posameznika in priložnost za osebno rast. Oboje pa zahteva trdo delo," je strnil Ivan Toplak.