Kmečka hiša v Zagorju, v kateri so Nemci podpisali predajo

Medtem ko je bila velika večina Evrope v aprilu 1945 že osvobojena nacističnega jarma in je bilo povsem jasno, da so nemški vojski šteti dnevi, so se v krajih na južnem delu nekdanje rapalske meje razvili vojaški spopadi neslutenih razsežnosti, s katerimi se ne more primerjati nobena bitka druge svetovne vojne na tem in sosednjih območjih. Šlo je za dokončni obračun, spopad na vse ali nič, v katerega je bilo vključenih več kot 100.000 vojakov na obeh straneh in ki je zahteval blizu 30.000 življenj. Ni šlo več za partizansko bojevanje, ampak za spopad armad, v katerem je poleg pehote sodelovalo tudi topništvo, tanki in letalske enote. V operaciji se je odločala usoda dveh pristaniških mest – Reke in Trsta in sploh slovenskega in hrvaškega nacionalnega ozemlja, ki sta po prvi svetovni vojni krivično pripadla Italiji.

Reško-tržaška operacija se je začela sredi aprila 1945, ko je po razbitju nemških enot v Liki v zaključne boje za osvoboditev Reke in Trsta krenila 4. armada pod poveljstvom generala Petra Drapšina. V srditih bojih na obrambni liniji Ingrid, pri Klani, na Plišu, Gomancah, pri Sušaku in potem v Trstu, na Opčinah ter nazadnje v okolici Ilirske Bistrice je v zadnjih dneh vojne umrlo ogromno vojakov na obeh straneh. Formalni zaključek omenjene operacije predstavlja podpis predaje 97. korpusa nemške vojske, do katerega po spletu naključij ni prišlo v kateri od tržaških ali reških palač ali na kakšnem drugem izpostavljenem kraju, temveč v preprosti kmečki hiši pri Petrovih v Zagorju na Pivki, ki je tiste dni nudila streho nad glavo štabu IV. udarnega korpusa Jugoslovanske armade.

Petrova hiša, kraj pomembnega zgodovinskega trenutka

Petrovi so veljali za narodno zavedno in razgledano družino. V letih pred izbruhom druge svetovne vojne je na Petrovi kmetiji gospodaril Maks Fatur, ki se je leta 1933 poročil s Frančiško Šabec iz Zagorja. Rodile so se jima tri hčerke - Marija, Helena in Silva. Mlada mamica je zbolela za neozdravljivo boleznijo in kljub zdravljenju v sanatoriju v Trstu leta 1941 umrla, za seboj pa pustila užaloščenega moža in tri sirote. Vlogo mame in družinske gospodinje je prevzela očetova krušna mati Frančiška, ki so jo bližnji klicali Franca. Da je bila nesreča še hujša, je bil oče Maks leta 1942 vpoklican v italijansko vojsko.

Gospodarjenje na kmetiji in skrb za tri majhne deklice je tako prevzela ostarela Franca – mam'ca, kot so jo klicale punčke. Pri gospodinjskih delih sta priskočila na pomoč tudi teti Angela in Fani. Razmere so se tekom vojne vse bolj zapletale. Zlasti po kapitulaciji Italije, prihodu Nemcev in razmahu partizanskega gibanja je življenje po pivških vaseh postajalo vse bolj nevarno. Napetosti so dosegle vrhunec s prihodom četnikov Dinarske divizije, ki so v Zagorju in okoliških vaseh zagrešili več hudih zločinov in dodobra oplenili tudi Petrovo hišo.  

Jugoslovanska vojska je Zagorje osvobodila 27. aprila 1945, ko so enote 13., 20. in 29. divizije zaobšle nemško obrambno linijo Ingrid, da bi čim prej prišle do Trsta in prehitele zahodne zaveznike. Kdaj točno je bil pri Petrovih vzpostavljen štab IV. udarnega korpusa jugoslovanske vojske, ni znano, vsekakor pa je tam deloval v prvih dneh maja. Da je bila za štab izbrana prav Petrova hiša, je najbrž botrovalo to, da je bila hiša dokaj prostorna in ni bila neposredno ob glavni cesti, verjetno pa tudi to, da je bil gospodarjev brat Ivan oficir obveščevalne službe pri III. prekomorski brigadi.

Delovanje poveljniškega štaba vojaškega korpusa je brez dvoma pomenilo velik vrvež in silno naglico kurirjev, ki so v štab prinašali poročila s fronte in odnašali povelja. Vrhunec dogajanja pa se je zgodil v ponedeljek, 7. maja 1945 zgodaj zjutraj, ko je bila v partizanskem štabu podpisana vdaja nemškega 97. korpusa. Dan prej so Nemci spoznali, da je stanje brezizhodno in da se kljub vztrajnim prizadevanjem in srditosti bojevanja ne bodo uspeli prebiti iz partizanskega obroča in se rešiti v smeri Avstrije ali pa se predati britanskim silam, ki so se približevale z zahoda.

Tišina in nedotaknjena kozarčka likerja

Pogajanja o predaji so se začela 6. maja popoldne v Trnovem pri Ilirski Bistrici v družinski hiši Franca Tomšiča. Pozno zvečer so bili dogovorjeni pogoji predaje nemških enot, a jugoslovanska stran je zahtevala, da se formalni podpis predaje opravi v njihovem štabu - v štabu zmagovalca. Tako so partizani 7. maja navsezgodaj zjutraj v štab v Zagorju pripeljali poveljnika 392. legionarske divizije polkovnika Rudolfa Reindla skupaj s še enim nemškim častnikom in predaja je bila podpisana ob 6. uri in 4 minute. Polkovnika Reindla je za podpis vdaje v imenu poveljstva 97. korpusa pooblastil general Ludwig Kübler, ki je bil prejšnji dan težko ranjen ob eksploziji minometne mine v Ilirski Bistrici.

Marija Tomšič, rojena Fatur, ki je takrat imela 11 let in je bila najstarejša od Petrovih hčerk, se spominja, kako so se častniki obeh strani posedli okrog velike mize v njihovi največji sobi. Nemška častnika sta bila tiho in nista govorila, nasploh je vse skupaj potekalo v tišini. Jugoslovanski častnik jima je natočil liker, a kozarčka sta ostala nedotaknjena. Mamca Fran'ca je zvedavim otrokom pojasnila, da sta se verjetno bala, da ju bodo zastrupili. 

V imenu jugoslovanske vojske sta dokument o predaji podpisala načelnik štaba 4. armade polkovnik Stanko Bjelajac in politični komisar 8. divizije podpolkovnik Šukrija Bijedić. Tako se je v Petrovi hiši v Zagorju tudi formalno končala reško-tržaška operacija kot največji spopad v drugi svetovni vojni na slovenskih tleh, v katerem je na obeh straneh sodelovalo preko 100.000 vojakov in ki je tik pred koncem vojne, ko so bile v večjem delu Evrope nemške sile že premagane, zahtevala skoraj 30.000 žrtev.

Orožje položilo okrog 16.000 nemških vojakov in častnikov

Po uradnih podatkih jugoslovanske strani je v tej operaciji na sovražni strani padlo 25.664 vojakov, 40.233 pa jih je bilo zajetih. Enote Jugoslovanske armade so poleg tega zasegle 31 tankov, 841 topov, 536 minometov, 1.680 težkih in 2.468 lahkih strojnic, 1.645 brzostrelk ter 38.881 pušk. Na jugoslovanski strani je bilo iz vrst 4. armade s IV., VII. in IX. korpusom 2.219 padlih, 361 pogrešanih in 6.978 ranjenih vojakov.

S podpisom predaje je orožje položilo okrog 16.000 nemških vojakov in častnikov ter s tem prešlo v vojno ujetništvo, med njimi tudi trije nemški generali: poveljnik 97. korpusa Ludwig Kübler, poveljnik 188. divizije Hans von Hösslin in poveljnik 237. divizije Hans von Grawenitz.

Dogovor o predaji je poleg prekinitve vseh sovražnosti ter predaje vsega orožja in vojaškega materiala določal, da preide moštvo in častniki 97. korpusa pod nadzor 8. divizije IV. udarnega korpusa, ki jih je moral tudi oskrbovati. Dogovor je tudi določal, da morajo nemški vojaki ob partizanskem spremstvu na pohod proti Celovcu, ki ga morajo doseči do 31. maja. Na pohod naj bi šli tudi vsi tisti ranjenci, ki so lahko hodili, preostali naj bi ostali v bolnišnici v oskrbi nemškega medicinskega osebja in naj bi se v domovino vrnili po okrevanju.

Jugoslovanska stran dogovora o repatriaciji ni spoštovala – namesto proti Celovcu so nemške ujetnike odgnali proti vzhodu v smeri Srbije. Ujetniške kolone so sredi julija prispele do Vršaca v Srbiji, kjer so jih zaprli v taborišče. Poveljnika 97. korpusa generala Ludwiga Küblerja in poveljnika 188. divizije generala Hansa von Hösslina so leta 1947 premestili v Ljubljano, kjer sta bila na t. i. Ljubljanskem procesu obsojena na smrt in obešena.

Trst, ki je bil glavni cilj reško-tržaške operacije, je ostal pod jugoslovansko upravo le 43 dni. S podpisom sporazuma med predstavniki Jugoslavije, Združenih držav Amerike in Velike Britanije 9. junija 1945 je bila v Trstu ustanovljena začasna uprava pod nadzorom vrhovnega zavezniškega poveljstva. Sporazum je omejil število v mestu prisotnih jugoslovanskih sil na 2.000 pripadnikov. Pristaniško mesto, kjer sta se v zadnjih dneh druge svetovne vojne srečali dve zavezniški sili, je skoraj v istem hipu že postalo tudi del nove, hladne vojne med komunističnim in demokratičnim svetom.  

'Vojna do konca' v Parku vojaške zgodovine

Ta teden so v Parku vojaške zgodovine v Pivki odprli novo razstavo Vojna do konca, s katero so se v pivškem muzeju pridružili slavju ob 80. obletnici zmage nad nacizmom in fašizmom v Evropi. Trak sta kot še edini priči podpisa predaje skupaj z načelnikom Generalštaba Slovenske vojske generalpodpolkovnikom Robertom Glavašem prerezali dve od treh sester, Marija Tomšič in Silva Česnik.

Kot so pojasnili v Parku, je razstava Vojna do konca: reško-tržaška operacija v aprilu in maju 1945 sestavljena iz več sklopov. Oris dogajanja druge svetovne vojne od leta 1943, ko se je vojna sreča nagnila v korist zaveznikov, pa do zaključnih bojev, med katere spada tudi reško-tržaška operacija, je predstavljen na šestnajstih zunanjih panojih. Veža paviljona B je simbolno razdeljena na dve polovici; na eni je predstavljen vojaško-strateški vidik spopadov med Reko in Trstom, na drugi pa je osvetljena zgodba Petrove hiše v Zagorju. Razstavo dopolnjujejo tudi vitrine, v katerih so razstavljena neeksplodirana ubojna sredstva, kakršna so uporabljali v reško-tržaški operaciji. Eksponati so del učne zbirke Državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi Uprave za zaščito in reševanje, s katerimi je naslovljena še vedno prisotna njihova prežeča nevarnost. V vitrinah sta prikazani tudi arheološki raziskavi najdišča Šembije – Breg in grobišča Šembije – Vinograd.

Nova razstava se bo v naslednjih mesecih še nadgrajevala, saj v Parku vojaške zgodovine v naslednjih mesecih načrtujejo, da bodo vsa vozila, kakršna so se na eni ali drugi strani pojavljala v reško-tržaški operaciji, dobila dodatne table s poglobljenimi opisi in fotografijami iz tistega časa. Zatem pa bo postavljena tudi razstava o nemškem železniškem topništvu v Operativni coni Jadransko Primorje.