FOTO: Knjižnica kot iz filmov, obednica iz leta 1689 – kaj se skriva za zidovi novomeškega samostana?

Pater Tomaž Hočevar je med drugim zadolžen za sprejem obiskov. Ker so frančiškani odprt red, si je vzel čas in potešil našo radovednost, kaj vse "skrivajo" za starimi, debelimi zidovi, kjer je včasih živelo tudi do 25 patrov. Že ko stopiš v samostan, dolgi hodniki burijo duha. Ko pa je pater odprl vrata knjižnice in je zadišalo po starem, po neki drugi dobi, se je čas na enkrat ustavil. Knjižnico, ki spominja na prizor iz filmov, so patri sicer uredili pred približno tridesetimi leti, imajo pa še dve drugi.

Najstarejšo knjigo so frančiškani prinesli s seboj

Ne glede na to, da so knjige zdaj v treh prostorih, je prvotna knjižnica začela nastajati že takoj, ko so frančiškani prišli v Novo mesto leta 1469. S seboj so prinesli knjigo iz leta 1418 iz Italije. Gre za kodeks oziroma knjigo mašnih napevov, da so lahko skupaj obhajali mašo. Ta knjiga je tudi osnova za današnjo knjižnico in je najdragocenejša.

Na policah so sicer knjige s pretežno versko vsebino, napisano v latinščini, nemščini pa tudi slovenščini. Poleg kodeksov hranijo tudi molitvenike in 39 inkunabul. Inkunabule so prve tiskane knjige, ki so bile pred razvojem množičnega tiska. Dragocene so zato, ker jih je na celem svetu le 30 tisoč. Devet so jih novomeški frančiškani našli šele pred 30 leti, ko so selili knjižnico v ta prostor. Njihova vsebina je pretežno teološka, v njih so tudi življenjepisi. "Ena od inkunabul sploh ne bi smela biti v naši knjižnici, ker vsebuje ekslibris dekana pariške univerze. Govori o francoskem teologu in njegovih tezah. Imel je zelo čudna stališča in je bil zato tudi izgnan iz Francije na Bavarsko, kjer je napisal to knjigo. Inkunabula ima zares čudovite zlate inicialke," je navdušeno opisal pater.

Psalterij si je v knjižnici izboril več kot polico, pristal je na posebnem stojalu. Ko smo ga zagledali, nam je postalo takoj jasno, zakaj. Je verjetno najbolj markantna knjiga v knjižnici. Ne navduši le z estetsko pisavo, velikostjo in debelino, ko jo primeš, ti malodane pade iz rok – težka je kar deset kilogramov. V njej so zapisani vsi psalmi v latinskem jeziku. "Prebral sem ga, da sem lahko primerjal med zapisi svetega pisma v slovenščini in latinskim originalom. Sicer pa je bil psalterij namenjen molitvi. Psalmi so v knjigi zbrani zato, da so bratje lahko skupaj molili. Zato je tudi tako velika in napisana z velikimi črkami," je razložil pater.

23 tisoč knjig v frančiškanski knjižnici

Odkar so frančiškani prišli v Novo mesto, so zbrali 23 tisoč knjig. Shranjene so na treh mestih v samostanu. V priročni knjižnici so najnovejše knjige, ki jih patri pogosto potrebujejo, v stari samostanski knjižnici so ostale knjige od leta 1890 dalje, v reprezentativni pa tiste najstarejše. In reprezentativna knjižnica je ta, ki z vsem svojim bogastvom prav blesti in smo si jo ogledali. V njej so poleg kodeksov in inkunabul shranjene predvsem knjige iz gimnazije. "Ko so bratje ustanovili gimnazijo v Novem mestu, so bili prisiljeni, da so začeli kupovati knjige za dijake. Zato se je knjižnica začela močno širiti. Pred tem so zbirali samo to, kar je bilo nujno, torej le teološko gradivo," je povedal pater.

319 let stara frančiškanska obednica – edina tako stara v Sloveniji

Novomeški frančiškani so ponosni na svojo 319 let staro obednico, je namreč še edina frančiškanska, ki se je ohranila v prvotni obliki. Leta 1689 je bila dograjena k samostanu – takrat so ga namreč frančiškani na novo zgradili, saj ga je skoraj do tal uničil požar, ki je leta 1664 zajel Novo mesto. Patri so v njej včasih jedli, danes pa je namenjena za večje sprejeme, za pogostitve župljanov, ostarelih … In ravno to nas je zanimalo: kdo vse obišče frančiškane, ki so odprt red. "Kdor nas hoče, kdor želi, vrata niso za nikogar zaprta," se je iz srca nasmejal pater. "Povabimo pa ljudi za zakonske jubileje, invalide in ostarele, da se lahko družimo, da jim pokažemo, da niso porinjeni na stran. Na ogled samostana pa pogosto pridejo osnovne in srednje šole ter upokojenci."

V Novo mesto so prišli iz Bosne

Leta 1469 je frančiškane pot prinesla iz Bosne v Novo mesto, ko so bežali pred Turki. Tukaj so dobili kapelico iz katere je čez čas zrasla današnja cerkev Svetega Lenarta. Poleg nje so v treh leti sezidali samostan.

Zanimalo nas je tudi, kaj so patri počeli včasih, ko je bila družba v samostanu precej bolj pestra, kot je danes? Tudi do 25 jih je namreč prebivalo za temi zidovi. "Skrbeli so za njive, jih obdelovali in se tudi tako preživljali. Imeli so tudi svojo lekarno vse do konca 18. stoletja. Se pravi, znali so prisluhniti ljudem – kar so ljudje potrebovali, tega so se lotili. V samostanu so imeli tudi kirurga, urarja in krojača. Kuhali so sami. Skratka, znali so poskrbeti zase in za tisto, kar so ljudje potrebovali," je pripovedoval pater Hočevar.

Patri se mnogokrat prelevijo v psihologe

Danes se novomeški bratje s tem ne ukvarjajo, že zato, ker so samo štirje. In kaj pravzaprav počnejo, poleg obveznih opravil – torej maš, veroukov in spovedi? Vsak ima svoje zadolžitve. "Pater Peter Vrabec je eksorcist – izganjalec hudega duha, hudiča. Ima ogromno dela, k njemu prihajajo celo s Hrvaške in Bosne. Potem pater Marko Novak skrbi za bolnike v bolnišnici, se z njimi pogovarja in skrbi za zakramente. Krizostom Komar je župnik in je odgovoren za župnijo, jaz pa sem predstojnik in pomagam pri župniji," je razložil pater Hočevar. Poleg tega jim kar nekaj časa vzame urejanje velikega samostanskega vrta. Sprejemajo tudi ljudi, ki se želijo samo pogovarjati z njimi, ker se na primer znajdejo v hudi stiski. Zgodi se celo, da sredi noči potrkajo na vrata. Pogovarjajo se o osebnih stvareh in sploh ne o bogu in cerkvenih zadevah. Patri so v takih trenutkih njihova opora, rama, kamor se obupani lahko naslonijo.

Morje, hribi, fitnes, sprehodi – tako patri preživljajo proste dni

Pa si ob vseh teh obveznostih sploh vzamejo dopust? "Seveda ga imamo in komaj čakamo, da gremo," se je zasmejal. "Tri tedne ga imamo. Takrat gremo na morje, v hribe ali obiščemo starše ali sorodnike. Ta čas je torej namenjen, da se povežemo z bližnjimi pa tudi z Bogom. Ni tako, da bi kar pozabili, kdo smo." Imajo pa tudi posamezne proste dni, ki jih izkoristijo za rekreacijo v naravi, eden od patrov celo obiskuje fitnes.

"Skratka dolgčas nam ni, kot bi morda kdo mislil," v smehu pove. So pa pred kratkim, oktobra lani, obnovili zvonik cerkve, ki večje pozornosti ni bil deležen že 130 let. V kroglo pod križ na vrhu strehe zvonika so vstavili časovno kapsulo. "Na roko smo napisali sporočilo za zanamce – kaj vse smo prenovili v zvoniku, da smo se prenove lotili ob 50 letnici župnije Novo mesto – sveti Lenart, potem kdo je danes predsednik, župan mesta, papež, škof in podobne podatke. Zraven smo priložili še vse evro kovance," je zaključil pater Hočevar. Kovance zato, ker zanamci najbrž sploh ne bodo več uporabljali denarja v taki obliki in bo zato časovna kapsula zanimivo odkritje.

In kako mislite, da smo se poslovili od patra? "No, pa le še kdaj pridite, še veliko se lahko pogovarjamo," se je nasmehnil in pomahal v slovo.