Ko je ameriški predsednik na Kongresnem trgu govoril o našem knežjem kamnu

Gre za ljubezensko in obenem tragično zgodbo para iz že tako na nek način za marsikoga ikoničnih devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Par, John Kennedy mlajši, edini sin tudi ikoničnega predsednika z istim imenom, ki je leta 1963 padel pod streli atentatorja, in Caroline Bessette, iz povsem običajne družine srednjega razreda, zato pa ena najbolj občudovanih oseb svojega časa, delala je s petičnimi kupci pri Calvinu Kleinu. Njena privlačnost je izvirala iz njene drže, posebnega sloga, in seveda, ker se je na koncu poročila z moškim, potomcem dinastije, ki je prej živel življenje takorekoč najbolj zaželenega neporočenega moškega tistega časa in se družil s številnimi zvezdami, od Madonne, Julie Roberts, Sarah Jessice Parker in bil v daljšem razmerju s takrat slavno igralko Darryl Hannah.

Carolinina poročna obleka je bila vir zavisti vseh, ki so jo želeli, neuspešno posnemati, bila je nekaj, o čemer so takrat poročali vsi in pisali traktate o izjemnem okusu, ki je izražal duha časa, minimalizem, lahkoten slog, ko lahko, kot je nekdo zapisal, zjutraj vstaneš, ves zmačkan, greš s prsti skozi lase in si že videti super. (Tako drugače kot danes!). V tem določanju stila, ko vsi drugi ostanejo brez besed, je nekoliko spominjala na mater svojega moža, Jackie Kennedy.

V ZDA zdaj govorijo o mali kulturni revoluciji, ljudje obiskujejo kraje, lokale, kamor sta zaljubljenca hodila, se sprehajajo po Tribeci, delu New Yorka, kjer je živel Kennedy in se, na veselje paparacev, po njem prevažal s kolesom.

V legendo pa sta šla, ker sta tragično umrla, v letalski nesreči majhnega zasebnega letala, ki naj bi ga pilotiral John Kennedy mlajši. Veliko je bilo govoric, teorij zarote. Vse to je del mita, podobne sentimente je dve leti prej zbudila smrt britanske princese Diane. Vplivna revija New Yorker je takrat na naslovnici objavila fotografijo Slavoloka zmage, ovitega v črno tančico.

Smrt edinega sina predsednika Johna Kennedyja je še dodala k mračni zgodbi o številnih tragedijah, ki so skozi zgodovino pestile vplivno politično družino Kennedy. Nenazadnje je bil poleg njegovega očeta žrtev atentata tudi njegov stric Robert, takrat pravosodni minister. Številno družino Kennedy, predsednik John Kennedy je imel 8 bratov in sester, so sicer razne nesreče spremljale vseskozi. No, njegov nečak Robert Kennedy zdaj služi kot minister za zdravje v vladi predsednika Trumpa, kar bi mnogi, ki jim njegova stališča ogrožajo zdravje, tudi življenja, lahko razumeli kot neke vrste nesrečo.

John John, kot so ga klicali, je bil tisti deček, ki je šel kot tri leta star fantek v zgodovino, ko ga je mama pripravila, da je na pogrebu salutiral ob očetovi krsti.

Njegova mama Jackie je v intervjuju po atentatu obdobje vladavine predsednika Kennedyja opisala kot sijajen in bleščeč trenutek v zgodovini, poimenovala ga je Camelot, kot se je imenovalo kraljevstvo mitskega kralja Arturja in napovedala, da se lahko ponovi.

John, ki naj bi imel očetovo karizmo in samozavest in materino eleganco in držo, bi seveda lahko bil kandidat za predsednika ZDA. Z njegovo smrtjo je možnost ponovitve domnevnega Camelota izginila, napovedala pa tudi konec navidez brezskrbnih devetdesetih.

Leta 1989 je padel berlinski zid. Napovedal je dobo ene same velike svetovne družine, po koncu hladne vojne.

Zgodovinar Francis Fukujama je napovedal tudi konec zgodovine. Zmagal je en svetovni red, kapitalizem in njegove vrednote. Med nedavnim gostovanjem v Ljubljani je bil sicer Fukujama s podobnimi velikimi napovedmi veliko bolj previden.

Obdobje pomeni začetek zlate dobe tehnološkega napredka, začetek digitalne prihodnosti, tehnološka podjetja cvetijo. Izobilje, bogastvo ni več modno, premožni ga raje skrivajo. Ni čudno, da se pojavijo in zaslovijo razcapani glasbeniki, kot zlatolasi Kurt Cobain iz Nirvane in da tako imenovani grunge stil zaznamuje tudi modo.

Humor je samoironičen, ekrane zasedejo Prijatelji, gleda se MTV, nosi se walkman in potem discman, v laseh kraljujejo skrančiji. Leta 1999 se gleda Lepota po ameriško, pa Notting Hill, tako imenovano heroin šik estetiko zvezdniških manekenk pooseblja film Nore in svobodne.

Pravice in svoboščine se širijo, leta 1990 Svetovna zdravstvena organizacija s seznama bolezni umakne homoseksualnost.

Šlo naj bi za obdobje miru in blagostanja, ali kot je dejala Hillary Clinton med predsedniško kampanjo leta 2008, ob kritikah na račun predsednikovanja njenega moža Billa Clintona: "Vedno se sprašujem, kaj natančno vam ni bilo všeč v devetdesetih, mir ali prosperiteta?" (po John Ganz: When the Clock Broke)

Seveda to ni bilo obdobje brez vojn, spomnimo se: Somalija, Ruanda, endemična vojna v Kongu, Čečenija, nam blizu vojna v nekdanji Jugoslaviji.

V ZDA se čuti razdeljenost, razredni in rasni boji postajajo vse izrazitejši, posebej po posnetkih brutalnega izživljanja policije v Los Angelesu nad temnopoltim Rodneyem Kingom, ko mesto zagori v velikih izgredih.

Nekateri analitiki zdaj vidijo ameriško družbo po koncu hladne vojne ne kot zmagovalni imperij, ampak že kot družbo s težavami deindustrializacije, rasističnih milic, milenijskih sekt, ekstremistične demagogije, urbanih nemirov, teorij zarote, skratka vseh simptomov, ki so pozneje planili v polni meri na dan. (John Ganz)

V ekonomiji gre za zmanjševanje davkov, varčevanje v javnem sektorju, na račun bolnišnic, cest, šol ... in za finančno deregulacijo in popuščanje bankam, ki je omogočila nebrzdano bogatenje in privilegije za bogate, na račun delavcev. Politiko, ki jo je, kot trdijo, Bill Clinton samo nadaljeval.

Ameriški predsednik Clinton je bil junija 1999, nekaj po aferi Lewinsky na obisku v Sloveniji. Deževalo je kot iz škafa, ko je imel velik nagovor na ljubljanskem Kongresnem trgu, kjer je, to je res znal, vklopil svoj izjemen osebni šarm in Slovencem popihal na dušo tudi z omembo knežjega kamna na Gosposvetskem polju, kot temelja slovenstva in tudi demokracije.

Zaznamuje jih podpis ključne pogodbe o povezovanju in sodelovanju ter tudi enega izmed temeljev relativno dobrega življenja, Maastrichtske pogodbe, pogodbe, ki je pravno in politično združila članice Evropske unije.

V Sovjetski zvezi vlada perestrojka, sledijo pa razpad države, odstop Gorbačova, nastop Jelcina in njegov odstop leta 1999, ki je na oblast pripeljal Vladimirja Putina.

Pojavi se tako imenovana, na videz razumna in simpatična, v resnici pa škodljiva tretja pot, nekakšen kompromis med socialno demokracijo in neoliberalno ekonomsko politiko. Poleg Clintona je bil najbolj znan predstavnik večkratni britanski premier Tony Blair.

V Sloveniji je to uspešno peljal Janez Drnovšek, do prazne popolnosti pa pripeljal Borut Pahor.

Nekako ni čudno, da danes, vsaj del generacije milenijcev, pa tudi že generacije Z, ki sicer popularno veljata za najbolj nesrečni in zamorjeni generaciji vseh časov, vidi devetdeseta kot čas brez skrbi, svobode in dobrega življenja.

Drži, da se takrat ni množično spraševalo o grožnjah in samem obstoju demokracije in o ohranitvi liberalnih svoboščin, nekaj časa je bilo videti, kot da gre lahko samo še na bolje.

Če še končamo s popularno kulturo, ki je pogosto lucidna napoved dogodkov in duha časa, ki nas čaka.

Kot je slišati, se pripravlja tudi nova filmska verzija kultne knjige pisatelja Bretta Eastona Ellisa, Ameriški psiho. V njej so popisana osemdeseta, skozi oči mladega bogatega, lepega Newyorčana, ki neprestano čuti željo, da bi moril ljudi. V njej je ogromno opisov takratne družbe čistega pohlepa in popolne brezobzirnosti, brez kančka vesti ali morale, kjer sta absolutno pomembna samo popoln videz in denar. Njihov guru takrat, knjiga je izšla na začetku devetdesetih, je bil nihče drug kot Donald Trump.

Res, kaj neki v prihodnosti čaka, tudi po samooceni nesrečno mlado generacijo, tako v svetu kot seveda tudi doma?