Slovenija

Ko je ob besedah 'Ko bi me vsaj udaril, da bi imela kaj pokazati' žal prepozno

Ljubljana, 14. 04. 2024 15.14 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 4 min
Avtor
doc. dr. Jasna Podreka
Komentarji
0

Z obžalovanjem sprejemamo vest, da je v preteklih tednih prišlo do še enega tragičnega primera femicida v Sloveniji. Še enkrat se soočamo z dejstvom, da nasilje v družini ne izbira in da tudi najbolj navidezno "zgledne" družine niso imune pred njegovimi najhujšimi posledicami. Znova beremo, da je šlo za zgledno družino, v kateri ni bilo videti težav. A bojimo se, da težave znova povezujemo zgolj z modricami, okrvavljeni in zlomljenimi udi ter umori.

Nasilje je treba ustaviti.
Nasilje je treba ustaviti. FOTO: Shutterstock
Sociologinja doc. dr. Jasna Podreka s Filozofske fakultete v Ljubljani je   strokovnjakinja za področje femicida. Doktorirala je na temo nasilje nad ženskami in intimno partnerski umori žensk v Sloveniji. 

Zgodba femicida, ki smo ji priča v zadnjih tednih, znova govori o tem, da se še vedno soočamo z velikim izzivom, da ne želimo ali ne znamo prepoznati znakov nasilja, ki se dogaja za zaprtimi vrati. Zlasti tistega nasilja, ki za posledico nima hujših telesnih poškodb. Nasilja, ki na prefinjen, manipulativen in prikrit način uničuje življenja ljudi, zlasti žensk in otrok v družini, a smo do njega v družbi, žal, še velikokrat preveč tolerantni. 

To je zaskrbljujoča rana našega skupnega tkiva, ki zahteva nujno pozornost in ukrepanje. Psihično nasilje ostaja pogosto spregledano ali podcenjeno, a v resnici lahko povzroči enake, če ne še hujše posledice kot fizično nasilje. Ocene ogroženosti, ki so jih žrtve nasilja družini v postopkih deležne in na osnovi katerih se nato načrtuje njihova zaščita, vse prevečkrat bazirajo izključno na fizičnem nasilju. Če fizičnega napada ni, če žrtev nima vidnih poškodb, se še pogosto smatra, da žrtev ni visoko ogrožena in da je ni treba posebej zaščititi. Celo verbalne grožnje zoper življenje in telo, če jih ne spremljajo fizični napadi, se velikokrat ne obravnavajo kot resnejšo obliko nasilja. Še več, ne malo žrtev nasilja pove, da ko gredo prijavit nasilje ali na institucijah spregovorijo o nasilju in nimajo vidnih fizičnih poškodb ali fizičnega napada še ni bilo, jim je rečeno, da dokler se nekaj ne zgodi, ne morejo ukrepati. 

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Ob tem pa se sprašujemo, kaj je tisto nekaj, kar se mora zgoditi? Kje je tista meja, ko lahko kot družba dosežemo konsenz, da je žrtev treba zaščiti? Analiza intimnopartnerskih femicidov v Sloveniji je namreč pokazala, da se v tretjini primerov femicid zgodi tam, kjer povzročitelj predhodno ni bil fizično nasilen, je pa bil izjemno psihično nasilen, nadzorovalen, poniževalen, morbidno ali objestno ljubosumen in manipulativen. Tega nasilja pa okolica praviloma ni zaznavala kot posebej problematičnega ali resnega. Tisto nekaj, kar se je moralo zgoditi, pa je bil umor. Torej smo vlak za zaščito v celoti zamudili.

Psihično nasilje ostaja pogosto spregledano ali podcenjeno, a v resnici lahko povzroči enake, če ne še hujše posledice kot fizično nasilje.
Psihično nasilje ostaja pogosto spregledano ali podcenjeno, a v resnici lahko povzroči enake, če ne še hujše posledice kot fizično nasilje. FOTO: Shutterstock

Znova se moramo zavedati, da sta prepoznavanje in obravnava vseh oblik nasilja, zlasti pa psihičnega nasilja v družini, ključnega pomena za preprečevanje femicida, kot je ta, ki smo mu bili nazadnje priča. Ne smemo dopustiti, da ti umori postanejo zgolj statistika ali običajen del naše resničnosti. Namesto tega moramo aktivno delovati za vzpostavitev okolja, ki nasilju ne daje prostora in ki podpira žrtve ter jih varuje. Varovati bi jih pa moralo tedaj, ko je še pravi čas in ne tedaj, ko je že prepozno. Zato smo mnenja, da so diskusije, ki vse svoje napore vlagajo v poostreno kaznovanje povzročiteljev femicida precej nekonstruktivne, saj bi vse napore morali vlagati v preprečevanje femicida. Sicer pozdravljamo, da je bila prvič v zgodovini Slovenije pred kratkim pravnomočno izrečena dosmrtna ječa povzročitelju femicida pri nas, saj gre za pomembno sporočilo širši javnosti glede tega vprašanja, a ne moremo mimo grenkega priokusa, da ta kazen, razen simbolnega sporočila, drugega ne rešuje. Žal še vedno deček in njegov stric ostajata brez svoje družine, tri življenja so bila za vedno prekinjena in to je vse, kar v tej zgodbi šteje.  

Dejstvo je, in to potrjujejo številne tako domače kot tuje raziskave, da so intimnopartnerski umori tista kazniva dejanja, ki bi jih bilo mogoče v veliki meri preprečiti. Zato znova izpostavljamo, da je prvenstveno treba vlagati v preventivno delovanje in v sistem, ki ne bo podaljšana roka povzročiteljev nasilja, ampak bo v prvi vrsti zaščitna roka žrtev, ter v sistem, ki ne bo ves čas tehtal, katera človekova pravica je pomembnejša, ali pravica povzročitelja do svobode gibanja ali pravica žrtve do življenja brez nasilja. Sprašujemo se, ali sta res ti dve pravici na tehtnici enakovredni? Ali res tehtata v celoti enako? Namenoma ob tem puščamo odprto vprašanje. Naj si vendarle vsak od nas na to vprašanje odgovori pri sebi. Upamo, da bomo nekega dne prišli do družbenega konsenza o tem, katera pravica bi na tehtnici vendarle morala tehtati več. 

Zato pozivamo k odločnemu ukrepanju v smislu ozaveščanja, izobraževanja ter zagotavljanja dostopa do ustrezne pomoči za vse, ki trpijo zaradi nasilja v družini. Pozivamo k resnejšemu obravnavanju vseh oblik nasilja in ne samo fizičnega nasilja. Kajti le skupaj lahko ustvarimo družbo, kjer so varnost, spoštovanje in enakost temeljne vrednote, ki jih vsi spoštujemo in zasledujemo.

  • Prenosnik Lenovo
  • Garmin ura
  • Wasup sup deska
  • Mitsubishi klima
  • Hisense TV
  • Krovni