Ko je zavetišče najlepša stvar v življenju

Pri nas je ogromno revežev oziroma skromnih, zapečkarskih hlapcev, brezdomcev pa nebi smelo biti. Gre za umeten pojav, da bi se tudi tako približali tujini, naši zdomci se zelo razlikujejo od njihovih. Zato ne razumem, kakšen smisel imajo ti šablonski prispevki, brez vsebine razen lažnega altruizma in sočutne naslade nad tujim trpljenjem. Lahko bi vsaj koga predstavili, naj sam pove svojo zgodbo, še bolje, vsem bi bilo treba izdelati profil na facebooku in biografijo na wikipediji. Prepričan sem, da se usodi večine pri nas reče javni uslužbenci, skorumpirani birokrati, socialni delavci in sodniki, ne pa neke tragične okoliščine, osebne lastnosti, nesrečno otroštvo in težko življenje. Ampak o tem se pri nas ne govori, oligarhija ima povsod agente in prijatelje, zato lahko le neumno gledamo in si pustimo prati možgane z neresničnimi konstrukti, kdo naj bi bili ti ljudje in običajne povesti o klošarjih, urbanih legendah iz milijonskih metropol, ki si jih večina še predstavljati ne zna. Naše brezdomce bi morali intervjuvati tuji raziskovalni novinarji, potem bi bilo zanimivo, ker gre za svetovni fenomen. Kakšni brezdomci neki, to so igrače za bogate otroke!?!

Kje si Tito, ko ni blo nobenga brezdomca ... in so bili delavci gospodje ...

Tu se dogajajo sreče in nesreče z veliko začetnico.