Ko krave odidejo na dopust

Okoli druge ure zjutraj sem se z avtom vzpenjal v strm breg in razmišljala, kako le so zdrli nekoč do sem, ko še ni bilo asfalta. Trobevškova domačija stoji sicer nedaleč od središča Kamnika, a še vseeno sredi pašnikov in gozdov, visoko na travni vzpetini. Kar jim je v prid. Vsaj njihovim kravam. Ko se namreč začne bližati začetek poletne pašne sezone, se v hlevih domačije začne nemir. Krave se vse  vsak dan začnejo odpravljati na bližnje strme travnike. Da trenirajo. Za na pot. Je slišati čudno? Da krava trenira? Pa saj tudi človek, ki dolgo ne hodi v hrib,  težko zdere grizenje kolen. Trobevškovi pa imajo za takšne priprave krasne možnosti in ne malo poligonov.  Ker vodenje živine v planine ni mačji kašelj. Čeprav se morda zdi na prvi pogled. Še posebej, ko človek vidi čredo po ravnem terenu. Ko se pa začne strm breg. Olala. Dogaja se, da kakšna krava na neravnem terenu zdrsne ali pa si zlomi nogo. Pri nas se to, hvala Bogu, še ni zgodilo, mi smisel spomladanskega kravjega treninga razloži Stanko Trobevšek, gospodar kmetije, ki letos prvič ne bo spremljal kravje karavane celo pot. Zaradi nedavne poškodbe, ne ker se mu ne bi dalo. Gnanje živine na gorsko pašo je namreč poseben in edinstven dogodek.

Hvala, ker ste me sprejeli v svojo sredo, sem opravičevala svoje vtikanje v njihovo družinsko intimo in močno luč na kameri, ki jim je svetila v temni noči v glavo. Resnično sem bila vesela, da sem lahko prisostvovala tej pristni karavni, ki ji je dodatno vrednost dajala 85-letna Fani Trobevšek, Stankova mama, ki je pastirica že 12 let, odkar ji je umrl mož. So rekli, zdaj si pa že toliko stara, da si sam še za v planine dobra. Kakša volja in veselje do življenja, sem si mislila, medtem ko me je odvlekla do zastave, ki vedno visi na njihovem dvorišču. Vidiš? To je pa najlepša zastava na svetu! Ko bi vsi imeli vsaj kanček tolikšne domovinske zavesti. Pojdimo, da ne bo že prej dan, me je iz misli predramil vodja odprave Damjan Trobevšek, Stankov sin in bodoči mladi prevzemnik kmetije. Sveti križ božji, naj gre vse tako kot more iti in naj vas Bog varuje, se je med kravami z blagoslovljenim ognjem sprehajala Fani in prav na vsakega je padla tudi kakšna kaplja blagoslovljene vode iz Lurda. Zdaj menda pa mora držati vse do Velike planine in še čez, sem si mislila, medtem ko smo točno ob tretji uri in deset minut zjutraj zagrizli v domači breg. Nekaj krav je še odmukalo svoj pozdrav svojim otročičkom, ki so ostali v hlevu (naporne hoje ne bi zmogli, obljubljen jim je bil kasnejši prevoz do planine z avtom), potem pa se je začela pet urna kravja pustolovščina.

Trobevškovi so eni redkih, ki svojo živino zganjajo v planine še na star način. Peš. Že 150 let. Večina danes to opravi s prikolicami in traktorji. To je tradicija in radi jo imamo, mi je med hojo po trdi temi razlagal Damjan. Navsezadnje paše nam, pa tudi kravam. Rade gredo na pot. Ko pa pridejo na gorske pašnike, se vse takoj zaženejo v slastne planjave. Kot da ne bo katera česa zamudila, se smeje Damjan živalski neučakanosti. Vmes je, včasih spredaj, včasih zadaj, nenehno zvonila krava vodnica, Šeka, najbolj izkušena krava, ki ve, kako se tej zadevi streže. Opazila sem jo že v hlevu. Najdlje je ležala na tleh, ko so že vse krave nestrpno vztajale in se jih je lotevala potovalna vročica, je Šeka, kar še ležala. Izkušja jo je naučila, da jo čaka dolga pot. Zakaj ne bi človek, pardon, krava, še malo poležal, če lahko.Včasih je odpravo vodila ženska roka. Damjanova sestra. Ona je bila taglavna. Ampak danes pa ne more. Čaka naraščaj. Upam, da ne bo prehiteval in nas bi moral Domen predhodno zapustiti. V skupini štirih pastirjev je namreč s palico v roki hodil tudi Domen Černevšek, gospodarjev zet. Nisem kmet, ampak vedno se rad udeležim te pastirske tradicije, je dejal. Ko se je pot začela že zelo strmo vzpenjati, sem skupino morala zapustiti. Želela sem namreč ujeti še mladino, preden mi s kmetije izgine v planine. Vzela sem pot pod noge in se vrnila nazaj v dolino.Še preden so Trobevškovo domačijo obliznili prvi sončni žarki, je bilo že vse naloženo. Teleta, s kravo, ki si je pred kratkim poškodovala nogo, pa tudi z vsemi potrebščinami, ki jih bosta Fani in njena pomočnica potrebovali v trimesečni pastirski službi. V hlevu sta ostala le novorojeno tele, staro le en dan in njegova mama. Ko si bosta opomogla, ju bodo pripeljali za njimi.

Velika planina je najvišja visokogorska pašna planota v Sloveniji in je eno redkih ohranjenih naselij te velikosti v Evropi. V pastirskem naselju s 140 kočami, se je to jutro zbralo že precej pastirjev. Tudi Trobevškova karavana je po dobrih 5 urah hoje le dosegla svoj stan. Krave in pastirje sta čakala zaslužen počitek in malica, ki sta jo delili Fani in njena pomočnica Ivanka Hribar, ki si je za svojih 50 let zaželela prav posebno darilo. So mi hoteli otroci in mož kupiti potovanje. Da bi nekam šla z avionom. Jaz pa sem si raje izbrala planšarijo. Njuni nalogi bosta molzenje krav, opazovanje telet, če so zdrava, ko se bo nabralo dovolj mleka, tudi izdelovanja sira – trniča, značilnega za to področje in po katerega radi prihajajo tudi  turisti. Z vsega sveta. Če bi bila jaz kaj brihtna, bi znala že vse jezike, je med smehom povedala Fani. Včasih je tujcev več kot domačih. Potem pa samo s prstom pokažem na sliko trniča, pa se jih znabim. Oni so zadovoljni, ker uspejo dobiti tako specialiteto, jaz pa tudi.

Trnič je vrsta trdega sira,  značilne hruškaste oblike, ki ga pripravljajo na območju Velike, Male in Gojške planine v Kamniško-Savinjskih Alpah. Izdelan je iz skute, smetane in soli ter okrašen s posebnimi ornamenti, ki jih vtisnejo z reliefno izrezljanimi lesenimi deščicami ali paličicam, t. i. pisavami. Po izročilu so pastirji trniče jeseni, ob koncu paše, kot dokaz ljubezni in zvestobe podarjali svojim izbrankam, ženam in dekletom. Trniče so vedno izdelovali v paru. Pastirji so enega obdržali, drugega pa podarili izvoljenkam, ki so sir hranile tudi več let. Če je obdarovanka sir sprejela, je s tem pristala na pastirjevo dvorjenje.

Ko Fani Američane obleče in nauči molžeFani včasih kakšnega turista, ki podceni hribe tudi obleče, obuje, mimoidoči se pri njej naučijo celo molže. Je tudi že kakšen črnec kravo molzel. Ga je prav debelo gledala.  Številčnosti obiskov morda botruje tudi dejstvo, da nasproti njenega stana stoji Preskarjev pastirski muzej, ki je edina originalno ohranjena koča, katere korenine segajo v čas 2. svetovne vojne. Prav vanj je to jutro merila korak tudi pastirica Mica. Tu sem zato, ker je tako lepo! je na moje vprašanje, kaj dolenjka (slišala sem jo po naglasu)vendar dela tu na Gorenjskem.

Lepo že, a vseeno pastirsko življenje ni popolna idila. Včasih je bila poletna paša nujna za preživetje in je omogočala večji stalež živine v dolini, danes je to le še navada, ki vseeno zahteva veliko dela in ima iz leta v leto manj pripadnikov. Nekoč je bilo na planini 25 pastirjev, danes le še devet. Splača se ne, ampak mi to še kar naprej delamo, je dodal Stanko. Velika planina je res edinstveni primer ohranjene kulturne dediščine. Verjetno tudi po zaslugi zakona za omejevanja gradnje, ki so ga uzakonili pred 60 leti. A kaj je pastirski stan brez pastirja, pašnik brez živine. Se moramo bati, da bo planšarija zamrla? No, vsaj pri Trobevškovih pravijo, da ne. Ker ko sem vprašala, da mama Fani išče novega pastirja, sem dobila takojšenj odgovor. Vsi so s prstom pokazali na mladega prevzemnika Damjana. Imamo ga! In zato sem ga zanalašč vprašala: Potrjuješ? In je odgovoril pritrdilno. Ha, zdaj pa ne bo imel izgovorov. Priznal je pred celo Slovenijo. Upajmo, da ne bo edini. Kot pritrditev temu je ravno takrat zamukala krava Šeka. Starosta bo že vedela.