A komunikologinja, ki v Sloveniji vodi društvo za pomoč otrokom alkoholikov, pozna tudi drugo plat te zgodbe: kako pretrgati začarani krog, kako preseči sram in kako iz boleče izkušnje zgraditi trdnega, svobodnega posameznika.
Njeno poznavanje področja pa ne izhaja le iz poznavanja teorije, ampak predvsem iz osebne življenjske zgodbe.
Kakšno je bilo vaše otroštvo?
Moj oče je bil alkoholik. Življenje je bilo zagotovo zaznamovano s tem. Ko si otrok, veš, da se nekaj dogaja. Veš, da stvari niso normalne. Veš, da je prisotno neko izredno stanje.
Rada uporabim primer, ki ga je nekoč opisala ameriška pediatrinja. Predstavljajmo si, da smo v gozdu in srečamo medveda. Vemo, kaj se zgodi – sproži se cela vrsta biokemičnih procesov: kortizol, adrenalin, srčni utrip se pospeši, telo se pripravi na beg ali boj. To je v konkretni nevarnosti koristno.
Težava pa nastane, ko ta nevarnost nikoli ne mine. Ko medved ne odide. Ko je stalno prisoten. Ko nikoli ne veš, kakšen bo njegov odziv, kdaj se bo pojavil in kaj bo naredil. To pomeni stanje stalne napetosti, stalnega pričakovanja neznanega, stalne nepredvidljivosti in nestabilnosti. In ti kot otrok v tem stanju živiš.
Kot otrok misliš, da je to normalnost. Vsa družina se temu prilagaja. Zelo hitro se pojavi tišina. Ni komunikacije – niti med staršema niti med družinskimi člani. Ljudje se o tem ne pogovarjajo. Tudi sorojenci včasih šele pozneje ugotovijo, da kot otroci sploh niso ubesedili tega, kar se je dogajalo. Vsi so to doživljali, vsak po svoje. Situacija je bila ista, vloge pa so bile različne. In o tem se nikoli ni govorilo.
Tudi pri meni je bila ta izkušnja najprej zapisana v telesu – kot telesni vzorci. Zelo dolgo sem potrebovala, da sem jo lahko zares ozavestila in poimenovala. Nisem tega naredila sama in ne naenkrat. Šlo je postopoma.
Prvi korak ozaveščanja se je zgodil med duhovnimi vajami. Takrat sem bila za deset dni umaknjena iz običajnega, "normalnega" življenja. Bila sem stara dvajset let, večina drugih udeležencev je bila precej starejših. Niti nisem vedela, v kaj se podajam. Ampak v tišini sem bila soočena s sabo. Takrat sem prvič začutila, da je nekaj v meni res globoko prizadeto. Morda najprej šok. Potem pa tudi jezo.
Tam sem začela prepoznavati, da sem kot otrok prevzela vloge, ki mi niso pripadale. Da nisem imela možnosti biti otrok. Da to ni bilo normalno otroštvo. Potrebovala sem čas, da sem to predelala.
Drugi pomemben trenutek na tej poti pa je bil, ko sem prvič vtipkala "otrok alkoholika" v Google. Takrat v slovenščini ni bilo ničesar. Ni bilo organizacije, ni bilo informacij, ni bilo poimenovanja. Potem sem iskala v angleščini – in naletela na NACOA. Spomnim se, da sem začutila nekaj, kar težko opišem: končno je nekdo moji izkušnji dal ime.
Namreč, oče se je zdravil, cel sistem se je ukvarjal z njim. Mama je bila nekako vključena, midve s sestro pa ne. Ta spregledanost je globoka.
Govorili sva v času, ko v Sloveniji že dvajsetič poteka akcija 40 dni brez alkohola, simbolna odpoved alkoholu in izraz solidarnosti z vsemi, ki trpijo zaradi nasilja, nesreč in bolezni, povezanih s pitjem alkohola. Alkohol je najbolj razširjena droga v Sloveniji. Posebej zaskrbljujoče je, da se vse več otrok in mladostnikov z alkoholom sreča že pred 13. letom, pogosto celo z dovoljenjem staršev. Zaskrbljujoč je tudi "sproščen" odnos slovenske družbe do alkohola. Povprečen odrasli Slovenec na leto zaužije od 10 do 12 litrov čistega alkohola. Ta količina ustreza več kot 100 steklenicam vina ali več kot 400 vrčkom piva. Zaradi enega alkoholika naj bi bili čustveno in vedenjsko prizadeti vsaj štirje ljudje. Po nekaterih ocenah je tako pri nas s posledicami alkoholizma zaznamovanih skoraj milijon ljudi.
Kot da nisi del zgodbe ...?
V tej zgodbi tebe pravzaprav ni. Ti si zraven kot opazovalec. V ospredju je alkoholik – ali se zdravi, ali je zdravljenje uspešno, ali se sploh odloči za zdravljenje, ali je k temu prisiljen. V najboljšem primeru se zgodba konča z uspešnim okrevanjem. Toda v vseh teh scenarijih otrok ostaja ob strani. Njega ni v tej zgodbi.
Seveda je pomembno in dragoceno, da se zdravi alkoholike. Toda zame je bilo zelo pomembno, da je nekdo opisal tudi moje občutke.
Spomnim se, da sem brala preproste stavke: nisi kriv. Nisi sam. Ničesar nisi mogel narediti, da bi to spremenil. To sem brala kot odrasla oseba, stara okoli šestindvajset let. In že takrat je to v meni povzročilo neverjetno notranje olajšanje. Lahko si samo predstavljate, kaj bi to pomenilo, če bi to slišala kot otrok.
Ta izkušnja je bila tako močna, da je iz nje zrasla odločitev. Postalo mi je jasno: to mora obstajati tudi v Sloveniji. In tako se je začela zgodba NACOA Slovenija, da se tudi tukaj ustvari prostor, kjer bodo otroci alkoholikov videni, slišani in prepoznani.
Je bilo zdravljenje vašega očeta uspešno?
Ne. Oče zdravljenja ni dokončal. Njegova zgodba se konča s samomorom. To je bilo obdobje, ko je bilo veliko smrti, veliko težkih dogodkov.
Mislim, da ni toliko vprašanje, zakaj zasvojenost, ampak zakaj bolečina. Zasvojenost se ne zgodi kar tako. Ne nastane iz nič. Zelo pogosto so v ozadju nepredelane rane, notranja praznina, neizrečena bolečina. Ljudje se s tem poskušajo nekako spopasti.
Moramo pa razumeti, da zdravljenje samo po sebi ni konec zgodbe. Tone Partljič, ki se je tudi javno izpostavil kot nekdo, ki je bil zdravljen zaradi zasvojenosti, je izpostavil nekaj pomembnega. Stigmo zdravljene osebe.
Namreč, o alkoholu v naši družbi obstaja velik paradoks. Dokler piješ, skoraj ni problema. Celo pričakovano je, da piješ. Če ne piješ, si hitro deležen vprašanj: ali si na antibiotikih, ali si noseča, ali kaj ni v redu. Kot da je abstinenca nekaj, kar je treba upravičevati. Če pa nekdo prestopi tisto nevidno, zelo delikatno mejo, kjer postane njegovo pitje problematično, se družba zelo hitro obrne stran.
In takrat se začne stigma ...
Nerazumevanje. Izključevanje. In prav zaradi te stigme se ljudje težko odločijo za zdravljenje. Še težje pa je potem, ko se vrnejo. V kakšno okolje se vrne oseba, ki je bila na zdravljenju? Je okolje pripravljeno? Ga podpira? Ali ga potiska nazaj v stare vzorce?
Veliko ljudi mora po zdravljenju zamenjati okolje, družbo, včasih celo razpadejo partnerstva ali družine. Zdravljenje je šele začetek zelo zahtevne poti.
Kako pa ta odnos družine, okolja, dojame otrok? Ste v otroštvu s kom govorili o občutku, da nekaj ni, kot bi moralo biti?
Veš, da je tvoja družina drugačna. To je nekaj, kar otrok zelo zgodaj zazna. Hkrati pa otrok zelo hitro zazna tudi odnos okolice do zasvojenosti. Do alkoholika. In zelo hitro razume, kako močno stigmatizirana je ta tema. Otrok zato ne bo počel ničesar, kar bi ogrozilo starša. Nasprotno – naredil bo vse, da ga zaščiti.
Zato praviloma ne bo spregovoril. Razen če ima res izjemno podporno okolje – odrasle, ki so senzibilni, pozorni, ki znajo prepoznati kontekst in ustvariti varen prostor za pogovor. Brez tega bo otrok molčal.
Veš, da je tvoja družina drugačna, hkrati pa ne veš, da obstajajo še druge družine s podobnimi težavami. Počutiš se osamljenega, izoliranega v tej izkušnji. In ravno zaradi tega še toliko manj govoriš o tem.
Zdaj, ko gledam nazaj, mi je marsikaj jasno. Danes prepoznam, da so tudi v nekaterih drugih družinah, ki sem jih takrat poznala, obstajale podobne težave – pa tega takrat nisem vedela. Takrat sem bila prepričana, da smo sami v tem.
Bila sem "priden otrok". Tisti, ki zelo dobro skriva družinsko skrivnost. In vsi smo jo zelo dobro skrivali.
Se pravi, ste imeli ta občutek, da je treba družino zaščititi, da je treba narediti vse, da se ohrani neka popolna fasada?
Seveda. A ne gre toliko za popolno fasado. Gre bolj za dostojanstvo starša. Gre za to, da imaš tega starša rad. Že tako se kot otrok počutiš krivega. V otrocih je ogromno občutkov krivde – vedno je prisoten občutek, da bi lahko naredil še nekaj več, da bi omilil pitje, da bi se starš bolje počutil.
Zato to skrivanje družinske skrivnosti ni nujno povezano z vzdrževanjem popolne podobe navzven. Pri nekaterih, predvsem pri zelo visoko funkcionalnih alkoholikih, je morda res pomembno tudi ohranjanje zunanjega imidža. A v večini primerov gre predvsem za iskreno otroško sočutje in ljubezen.
Otrok svojega starša ljubi nad vsem – ne glede na vse. Včasih ga morda zaradi tega, ker ga vidi v stiski, ljubi še bolj. In ta ljubezen ga žene v to, da ga želi zaščititi. Da želi nekaj narediti. Tudi če je to panično, tudi če je otroško naivno. Gre za iskreno željo pomagati.
Kaj se zgodi v takem otroku, ki je obremenjen z vsem tem? Na eni strani skuša zaščititi starša in družino, sebe krivi za stvari, ki se dogajajo. Kako potem tak otrok funkcionira v šoli, v družbi, v življenju?
Alkoholične družine so med seboj zelo različne. A res je, da imajo otroci v teh družinah zelo podobne notranje vzorce in odzive. To vidimo tudi v skupinah za odrasle otroke alkoholikov – notranji občutki in notranje dinamike so presenetljivo podobni.
Na zunaj pa se ti vzorci lahko izrazijo zelo različno.
Strokovnjaki pogosto govorijo o družinskih vlogah. Imamo otroke, ki postanejo tako imenovani "pridni otroci" ali "heroji". To so tisti, ki bodo naredili vse prav, vse perfektno. Učijo se odlično, so odgovorni, uspešni, disciplinirani. Na eni strani želijo s tem staršu dokazati, da so dovolj dobri, da bi se starš morda počutil bolje – celo, da bi zaradi njih prenehal piti. Na drugi strani pa skrbijo za to, da navzven ohranijo "dober obraz" družine.
Potem imamo otroke, ki se umaknejo. Postanejo tihi, nevidni. So neopazni, ne izstopajo, ne povzročajo težav. In ravno pri teh dveh skupinah – pri "odličnjakih" in pri "nevidnih" – se pogosto zgodi, da se z njimi nihče posebej ne ukvarja, ker na videz ni problema.
Na drugem koncu spektra pa so otroci, ki kaos, ki vlada doma, izrazijo navzven. Lahko postanejo agresivni, uporniški, moteči. Težje sledijo pravilom, imajo težave v šoli ali v odnosih. Ti otroci so pogosto prepoznani kot "problematični". Torej, odzivov je veliko.
Pa lahko takega otroka sploh prepoznaš? Pogosto slišimo: nismo vedeli, kaj se dogaja za štirimi zidovi. Imajo učitelji, sorodniki, prijatelji sploh kakšno možnost, da prepoznajo otroka iz alkoholične družine?
Velik stereotip je, da je otrok iz takšne družine nujno problematičen. To ni res. Kot sva že govorili, so to lahko deklice in dečki v prvih vrstah, odličnjaki, ki naredijo vse prav. Lahko so čustveno zaprti, tihi, nevidni. In ravno ti otroci pogosto ostanejo spregledani.
Zato je ključno, da strokovni delavci dobijo informacije in razumevanje, da so pozorni tudi na manj očitne znake. Če otrok ne more funkcionirati, je med poukom utrujen, težko sledi snovi, je pretirano napet ali čustveno zadržan – si lahko kot učitelj vsaj zastaviš vprašanje, ali se doma dogaja kaj težkega.
A brez zaupanja je zelo težko. To ni en korak, ki ga narediš na hitro. To je proces. Potrebna je odprtost v komunikaciji, senzibilnost, pripravljenost, da se ne prestrašimo teme. Ne gre za to, da bi kogarkoli obsojali ali stigmatizirali starša. Gre za razumevanje, da je alkoholizem bolezen. In da nasloviti otrokovo stisko ne pomeni napadati starša.
Zmanjševanje stigme je tu ključno. Če otrok začuti, da je odrasla oseba odprta, brez predsodkov, varna, bo to zaznal. Otroci iz takšnih družin imajo izjemno izostrene zaznave. Naučeni so prepoznavati najmanjše spremembe razpoloženja, ton glasu, napetost – ker so tako preživljali doma. Zato bodo tudi zelo hitro zaznali, ali je nekdo resnično varen.
In ne gre samo za strokovne delavce. Vsak od nas ima v življenju različne vloge – smo sorodniki, prijatelji, sosedje, sodelavci. V vseh teh vlogah imamo možnost biti podporni odrasli.
Ampak v praksi se pogosto zgodi, da ljudje za stvari vedo – pa nihče ne reče nič.
Ko bomo alkoholizem zares obravnavali kot bolezen – ne kot sramoto, ne kot značajsko napako – bodo tudi družine to zaznale. In takrat se bo odprl prostor.
Takrat bomo tudi mi kot podporni odrasli lažje pristopili, lažje prisuhnili. Jaz si želim predvsem to: da se ne umikamo iz lažne prijaznosti, iz strahu, da se ne vtikamo, ali iz nelagodja. Da se ne obrnemo stran. Ampak da pristopimo spoštljivo. Da ljudje na drugi strani začutijo, da je njihovo dostojanstvo varno.
Ker največji strah je prav to – da boš izpostavljen in obenem osramočen. Da boš obsojen. Zato se ljudje zaprejo. Zato molčijo.
Zelo pomembno je tudi, da znamo ločiti med staršem kot osebo in boleznijo. Starš je običajno dobra oseba. Bolezen pa ga spremeni. To sta dve različni stvari. In če kot podporna oseba to razumemo, bomo tudi tako komunicirali – brez obsojanja, brez napada, brez moraliziranja.
Vem, da je težko. Takšne teme so neprijetne. Ampak če smo zares prijatelji, sorodniki, sodelavci – se ne smemo obrniti stran.
Kje je potem meja? Kje je meja med tem, da razumemo, da gre za bolezen, in tem, da na tej podlagi ne začnemo opravičevati škodljivega vedenja starša? Tako otrok in kot družba.
To je zelo pomembno vprašanje. Otrok mora vedeti, da to, kar se dogaja, ni normalno stanje. Da to ni prav. Da to, kar doživlja, ni nekaj, kar bi moral sprejeti kot običajno. Mora vedeti, da je to krivica. Da se bolezen izraža na način, ki je lahko zelo škodljiv za okolico.
Hkrati pa je – ob vsem, kar otrok doživlja – pomembno tudi to, da razume, da to ni zavestna odločitev starša v smislu: odločil sem se, da ti bom škodoval. Gre za bolezen, ki človeka spremeni. In to sta dve različni stvari.
Če je družina na poti ozaveščanja ali zdravljenja, je pomembno, da otrok sliši oboje: da je to bolezen, da ni kriv za to, kar se dogaja, in da si bomo prizadevali bolezen zdraviti.
Od časa, ko se je zdravil vaš oče, do danes je minilo že kar nekaj let. Se je v tem času kaj spremenilo? So otroci danes bolj vključeni v proces zdravljenja? So bolj slišani – ali je zdravljenje še vedno nekaj, kar se dogaja mimo njih?
Glede bolnišničnega sistema težko govorim zelo konkretno, ker nimam neposrednega vpogleda v vse procese. Vem pa, da organizacije, ki delujejo na tem področju, danes otrokom ponujajo podporo.
Ampak če pogledamo statistike, govorimo o približno vsaki četrti družini, kjer je prisotna zasvojenost z alkoholom. In to so samo uradne številke. Zato je vprašanje vključevanja otrok še kako pomembno.
Vsaka četrta družina – ali morda še več – to so šokantne številke. Vi ste znotraj tega področja – ali imate občutek, da smo v zadnjih letih napredovali? V katero smer gre javna razprava, zlasti glede tolerance do zasvojenosti – ne samo z alkoholom - v Sloveniji?
Do alkohola smo kot družba izjemno tolerantni. To je dejstvo. In zdaj opažam tudi težnjo po večji toleranci do denimo marihuane. To me iskreno skrbi.
Brala sem strokovni članek ene od mariborskih psihiatrinj, ki opozarja na posledice. Govorimo o otrocih z možganskimi posledicami, ki bodo trajne. To ni hec.
Kar se tiče alkoholizma, pa številke niso dobre. Še vedno smo v evropskem vrhu po porabi alkohola. Kar me opogumlja, je to, da o tem danes govorimo veliko več kot pred leti.
Pogosto je sicer ravno vidik otrok pogosto ključen za spremembo percepcije. Ko govoriš o številkah, o statistiki, o problemu alkoholizma, ljudje včasih ostanejo distancirani. Ko pa odpreš temo skozi perspektivo otroka, postane stvar drugačna.
Ko nekoga stigmatiziramo kot alkoholika, ta stigma nikoli ne ostane samo pri njem. Vedno se prenese tudi na otroka. Otrok bo to stigmo ponotranjil. Ne samo da bo doživljal, da je njegova družina "neustrezna" – začel bo verjeti, da je on sam neustrezen.
In iz tega nastane ogromno sramu. Sram pa je eno najtežjih čustev, ki ga nosimo tudi v odraslost.
Mi imamo izobraževalno-podporne skupine za odrasle otroke alkoholikov in tudi strukturirane programe s strokovnjaki. Ko delamo na čustvih – jezi, žalosti, izgubi – se vedno znova pokaže, da je sram tisto najglobje, najbolj zakopano čustvo. Veliko ljudi se ga sploh ne zaveda, dokler ne začnejo varno raziskovati teh plasti. In ko pride na dan, so šokirani, koliko ga je. In ta sram izhaja predvsem iz stigme.
Zdaj je ta otrok odrasel. Rekli ste, da je ogromno sramu. Kaj se potem zgodi z njegovim življenjem? Kako to vpliva na izbiro življenjske poti, partnerja, družine?
Velikokrat ni neke velike, dramatične zgodbe. Ko pridejo k nam v skupine, so to običajno ljudje, ki navzven živijo povsem običajno življenje. So uspešni, študirajo, imajo službe, partnerje, družine. Na videz je vse v redu. In hkrati v ozadju nekaj ne funkcionira.
Strokovnjaki opažajo, da se prvi znaki pogosto pokažejo v zgodnji odraslosti. To je tudi obdobje, ko je še mogoče veliko narediti – ko še obstaja manevrski prostor za spremembo.
Govorimo o mladih odraslih – v času študija, prvih zaposlitev, prvih resnih partnerskih odnosov. Takrat se pogosto začnejo pojavljati težave. Pojavi se občutek, da nekaj ni v redu. Da se v poklicnem okolju ne znajdeš. Da te spremlja občutek manjvrednosti. Perfekcionizem. Izgorevanje. Pretirana odgovornost.
V partnerskih odnosih se pogosto ponovijo znani vzorci. Nekateri izberejo partnerje, ki so zasvojeni ali čustveno nedostopni. Drugi vstopajo v toksične odnose, ker jim je takšna dinamika domača. To je tisto, kar poznajo. To je tisto, kar je znano – in znano pogosto pomeni varno, četudi je škodljivo.
Posebej zaskrbljujoč vidik so tudi telesne posledice. Ko smo začeli delati z odraslimi otroki alkoholikov, me je šokiralo, koliko kroničnih bolezni se pojavlja že pri relativno mladih ljudeh. Govorimo o posledicah dolgotrajnega stresa.
Skratka, na različnih področjih življenja se lahko pokažejo posledice. Alarmanten podatek pa je, da je vsaj polovica alkoholikov - otrok alkoholikov.
Torej ni presenetljivo, da imamo družine, kjer se pije že pet, šest generacij. Kako izstopiš iz tega začaranega kroga?
Veliko odraslih otrok alkoholikov reče: jaz pa ne bom nikoli. Kot otrok si obljubiš, da ti ne boš tak. Da se to pri tebi ne bo ponovilo. In res je, marsikdo ne postane alkoholik. Ne poroči se z zasvojeno osebo. Na zunaj prekine cikel.
Ampak vprašanje je širše. Kako zares pretrgati ta začarani krog? Zame je prvi korak ozaveščanje. V najčistejšem smislu. Da se kot odrasli otroci odločimo stopiti na pot zavedanja. Da izkušnja ne ostane samo zapisana v telesu, ampak jo ubesedimo. Da damo besede čustvom, situacijam, bolečini.
Morda moramo najprej priznati tudi to, da nismo imeli otroštva, kot bi ga morali imeti. Da nismo mogli biti otroci. In da je to izguba.
Če tega ne ozavestimo, je velika verjetnost, da se bodo nezdravi vzorci transgeneracijsko prenesli naprej. Tudi če sami ne postanemo alkoholiki. Tudi če se ne poročimo z zasvojeno osebo. Vzorci se lahko prenašajo subtilno – v odnosih, v načinu navezanosti, v komunikaciji, v doživljanju sebe.
Če poznamo vsaj osnovno psihologijo otrok, vemo, da ni mogoče odrasti v okolju stalne napetosti, nepredvidljivosti in strahu – brez posledic. Ni mogoče, da to ne bi pustilo sledi. In ni mogoče, da del teh sledi ne bi vplival na naslednjo generacijo, če jih ne predelamo.
Zato se mi zdi pomembno vprašanje odgovornosti do tistih, ki prihajajo za nami. Če smo imeli takšno življenjsko izkušnjo, je pomembno, da stopimo na pot ozaveščanja.
Ko ste prej omenili šole, me je to presenetilo, da niso naklonjene tem vsebinam ...
Razumem njihove pomisleke. Pred letom ali dvema me je kontaktirala socialna delavka, ki je želela, da bi na šoli izvedli delavnico o otrocih alkoholikov. Bili smo že skoraj dogovorjeni, potem pa je vodstvo šole odločilo, da ne da zelene luči. Razlog? Strah pred stigmo. Strah, da bi se "vedelo, za koga gre". Še posebej v manjših krajih.
Imela sem tudi izkušnjo na eni srednji šoli, kjer smo temo odprli bolj neposredno. In videla sem odziv sošolcev – nekaj posmeha, nekaj nelagodja. In si lahko predstavljam, kako se je počutil tisti, ki se je prepoznal v temi. Še bolj stigmatiziran. To je bila pomembna lekcija.
Zato se mi zdi, da je trenutno bolj smiselno vlagati v ozaveščanje, izobraževanje strokovnih delavcev in programe opolnomočenja.
Recimo, da ta tekst bere nek mlad odrasel človek, ki bo šele zdaj – tako kot ste vi nekoč – dal ime svoji izkušnji. Kaj naj bo prvi korak? Kam naj se obrne, če želi predelati te vzorce in iti naprej?
Rekla bi, da imamo danes srečo, da živimo v času, ko je na voljo ogromno virov pomoči. Ni ena pot za vse. Vsak posameznik je drugačen in vsakemu bo ustrezalo nekaj drugega.
Imamo odlične terapevte. Imamo dobro literaturo, ki lahko da prvo orientacijo in izhodišče. Imamo spletne vire. Imamo podporne skupine. Možnosti je res veliko. Najpomembnejši pa je prvi korak: ozaveščanje. Odločitev do sebe, da pogledam svojo izkušnjo. Da ne ostane samo nekje v telesu, potlačena, neizrečena, ampak da ji dam besede.
Potem pa je pomembno vedeti, da je to proces, pot. Včasih dolga, včasih zahtevna, včasih presenetljiva.
Ljudje, ki pridejo prvič v naše skupine, pogosto povedo, koliko poguma so potrebovali. Skoraj nihče ne pride brez strahu. Čeprav so skupine zaprte, varne, zaupne – ni enostavno stopiti skozi vrata. Tudi sama sem nekoč morala zbrati pogum.
In potem še zadnje vprašanje: ali je otrok iz takšne izkušnje zaznamovan za vedno? Ali lahko iz tega nastane zdrav, trden, svoboden posameznik?
Absolutno lahko.
Mi smo lani v kampanji želeli poudariti ravno to drugo plat kovanca – neverjeten vir moči, ki se lahko razvije skozi težko življenjsko izkušnjo. To ne pomeni zanikanja bolečine. Pomeni priznanje, da se iz te zgodbe lahko pride okrepljen. Z večjo globino. Z močnejšo življenjsko vizijo.
To ni deterministično. Ta zgodba te ne določi za vedno. Ne pomeni, da boš nujno ponovil vzorce ali da boš obsojen na nesrečo.
Obstaja ogromno virov pomoči. Ogromno znanja. Ogromno ljudi, ki razumejo.
Proces ni linearen. Včasih narediš korak naprej, potem dva nazaj. In to je normalno. Pomembno je vedeti, da to ni razlog za paniko ali obup.
Naš program je strukturiran na približno 25 srečanj, kjer sistematično predelamo ključne vidike. Srečanja so mesečna, proces je postopen. A pot je za vsakega drugačna. Nekdo bo poleg tega bral, delal individualno terapijo, raziskoval. Nekdo bo šel počasneje.
Ni treba biti preobremenjen z vsem naenkrat. Začni. Ozavesti. Postavi svojo izkušnjo v kontekst. Prepoznaj, katere vzorce je pustila v tebi. To je že zelo dober začetek.
Metafora "medveda" predstavlja stalno prisotno grožnjo ali nevarnost, ki jo otrok doživlja v družini z alkoholikom. Tako kot srečanje z medvedom v gozdu sproži fiziološke odzive, kot so povečan srčni utrip, adrenalin in kortizol, ki telo pripravijo na beg ali boj, "medved" v alkoholni družini pomeni stanje nenehne napetosti, pričakovanja neznanega in nestabilnosti, saj otrok nikoli ne ve, kdaj se bo alkoholik sprožil, kakšen bo njegov odziv in kaj bo sledilo. Ta stalna pripravljenost na nevarnost, ki nikoli ne mine, ima dolgotrajne posledice na otrokovo psihično in fizično zdravje.
NACOA je okrajšava za National Association for Children of Alcoholics (Nacionalno združenje za otroke alkoholikov), ki je ameriška neprofitna organizacija, posvečena pomoči otrokom, ki odraščajo v družinah z alkoholizmom. Za sogovornico je bilo iskanje po spletu in odkritje na te organizacije ključen trenutek ozaveščanja. Ko je v angleščini našla informacije o "otroku alkoholika" in prepoznala svojo izkušnjo, je končno dobila potrditev in poimenovanje za to, kar je doživljala. To ji je omogočilo, da je svojo izkušnjo začela razumeti in kasneje tudi predelovati, kar je bil prvi korak k ustanovitvi podobne organizacije v Sloveniji.
Otroci v alkoholnih družinah pogosto prevzamejo specifične vloge, da bi se spopadli s kaotičnim okoljem in zaščitili sebe ter družino. Med najpogostejše sodijo: 'priden otrok' ali 'heroj', ki je izjemno odgovoren, uspešen v šoli in skrbi za odličen zunanji videz družine; 'tihi otrok' ali 'nevidni', ki se umakne, je neopazen in ne povzroča težav; ter 'uporniški otrok', ki kaos doma izraža navzven z agresivnim ali motečim vedenjem. Vse te vloge so strategije preživetja, ki pa lahko vodijo do čustvenih težav in vedenjskih odzivov v odraslosti, če niso ustrezno predelane.
Transgeneracijski prenos vzorcev se nanaša na to, kako se neprilagojeni ali škodljivi vedenjski in čustveni vzorci, ki so se razvili v eni generaciji, prenesejo na naslednje generacije, tudi če sami ne postanejo alkoholiki ali se ne poročijo z zasvojeno osebo. V družinah z alkoholizmom se lahko ti vzorci kažejo subtilno, na primer v načinu navezanosti, komunikaciji, doživljanju sebe ali v ponavljanju podobnih odnosov. Otrok, ki odrašča v okolju stalne napetosti in strahu, neizogibno razvije določene sledi, ki lahko vplivajo na njegovo prihodnje življenje in odnose, če jih ne ozavesti in predela. Zato je ozaveščanje in predelava teh izkušenj ključna za prekinitev začaranega kroga.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.