Ko nosimo nekaj, kar ni naše

Ko govorimo o medgeneracijski travmi, imamo v mislih globoke posledice, ki jih travmatične izkušnje pustijo v posamezniku in ki se lahko prenesejo na otroke in vnuke, tudi če ti sami niso doživeli nobenega katastrofalnega dogodka, pojasni profesorica socialne psihologije, raziskovalka in terapevtka Metka Kuhar. Prenos se zgodi skozi odnos, skozi način, kako starši zaznavajo in doživljajo svet, kako čutijo sebe in druge, kako se odzivajo na otroka.

"Na primer, ko mati zaradi lastnih nezaceljenih ran ni zmožna začutiti svojega otroka v njegovih potrebah, ko je navznoter otopela, bo otrok to čutil – in skušal z vsemi močmi prilagoditi sebe, da bo v tem odnosu preživel. Ena najmočnejših sil v otroštvu je potreba po ohranitvi stika s skrbnikom. Ta notranja iznajdljivost otrokovega telesa in psihe postane strategija preživetja – in hkrati tudi temelj za poznejše težave v samopodobi, odnosih ali zdravju."

Najgloblje rane so pogosto nevidne

Ena najbolj razdiralnih kolektivnih travm je nedvomno vojna – ne le zaradi nasilja, smrti in razseljevanja, temveč zato, ker temeljito poruši občutek zaupanja v svet in ljudi. "Ko se pretrga osnovni občutek varnosti, ki je ključen za psihološki in telesni razvoj, to pusti posledice, ki segajo globoko v naslednje rodove. V raziskavi, ki sem jo vodila na Hrvaškem, smo opazili, da so se posledice vojne kazale tudi pri mladih, ki sami vojne niso doživeli – a so jo živeli skozi napetost v družini, molk, izbruhe jeze brez očitnega razloga, nezmožnost izražanja čustev in prekinjene odnose," opiše Kuharjeva.

Čeprav ima vojna velik simbolni in realni vpliv, pa najmočnejše in najbolj oblikujoče travme po njenih besedah pogosto nastanejo prav v družini. "Še posebej zelo zgodaj – v prvih letih življenja, ko je otrok popolnoma odvisen od skrbnikov. Ko je mati čustveno odsotna, depresivna ali preplavljena z lastno bolečino, ko oče straši, izginja, tepe – se v otroku oblikuje notranji svet, ki temelji na strahu, sramu in osamljenosti. Takšna zgodnja travma ne rabi spektakularnega dogodka – lahko je tiha, ponavljajoča se, navidez "normalna", a prav zato še toliko bolj prežemajoča."

Dolgotrajno čustveno zanemarjanje, spolne zlorabe, alkoholizem, izsiljena migracija, institucionalno nasilje in generacijska revščina ... vse to lahko deluje "kot počasi kapljajoč strup, ki se sčasoma usede v telesne, vedenjske in čustvene odzive posameznika," še doda. 

Travma pa ni zgolj izkušnja iz preteklosti – je pogosto vzorec, ki se ponavlja v sedanjosti in vnaša napetost, stisko, konflikte in bolečino tja, kjer bi morala biti povezanost. Zato ni nujno, da so najhujše posledice povezane z vojnimi razmerami, pojasni naša sogovornica. "Pogosto so najgloblje rane nevidne – skrite v zgodnjem odnosu z mamo ali očetom, v pomanjkanju topline, v kritiki namesto sprejetosti, v tišini namesto razumevanja. Tam, kjer bi moral otrok začutiti: Dobro je, da sem, prav je, da čutim, varen si. Če teh sporočil ni, se telo in duševnost naučita preživeti – ne pa zares živeti."

'Kar se je nekoč zapisalo, se lahko tudi popravi ali izbriše'

Posledice travmatičnih izkušenj se ne prenašajo le psihološko in vedenjsko, temveč tudi biološko – prek epigenetskih mehanizmov, izpostavi Kuharjeva. "To pomeni, da lahko dolgotrajen stres, nasilje, izguba ali strah spremenijo način, kako se določeni geni izražajo, ne da bi se spremenila sama DNK. Te epigenetske spremembe se lahko prenesejo na naslednje generacije, kar je pokazala vrsta raziskav, tudi na ljudeh."

Epigenetske raziskave, zlasti pionirsko delo dr. Rachel Yehuda z Mount Sinai Hospital v New Yorku, kažejo, da travmatične izkušnje ne vplivajo le na človekovo počutje, ampak dobesedno spremenijo način izražanja genov, povezanih s stresnim odzivom. "Yehudina ekipa je preučevala potomce preživelih holokavsta in odkrila, da imajo ti ljudje nižjo raven kortizola – stresnega hormona – enako kot njihovi starši, ki so doživeli ekstremno travmo. Nizke ravni kortizola so povezane s povečano ranljivostjo za posttravmatsko stresno motnjo (PTSM), kronično utrujenost, tesnobo in depresijo. Raziskovalci so izključili možnost, da bi šlo za vpliv vzgoje ali okolja po rojstvu – razlike v izražanju genov so bile prisotne že na biološki ravni, kar kaže na medgeneracijski prenos epigenetskih sprememb."

Še bolj presunljiv primer prihaja iz laboratorija dr. Isabelle Mansuy na Univerzi v Zürichu. "V njenem znanem eksperimentu so moške miši izpostavili elektrošokom, ki so jih povezali z določenim vonjem po češnjevih cvetovih. Miši so se seveda naučile povezati vonj z nevarnostjo. Presenetljivo pa je bilo, da so njihovi potomci – ki niso nikoli doživeli šoka, niti niso bili vzgojeni s strani teh očetov – prav tako kazali močan odziv strahu ob izpostavljenosti temu vonju. Kasnejša analiza je pokazala epigenetske spremembe na genih, povezanih s sistemom vonja in stresnim odzivom, kar pomeni, da se je travma vtisnila v genetski spomin in se prenesla brez vedenjskega posredovanja. Takšni rezultati kažejo, da lahko travma dobesedno preoblikuje dedni zapis, ki se prenaša v naslednje generacije."

V eksperimentih dr. Mansuy so se posledice zgodnjih travmatičnih izkušenj pri miših prenašale vsaj štiri generacije naprej. Vendar pa dobra novica prihaja iz iste raziskave, poudari Kuharjeva. "Raziskovalci so nato s spremembo okolja (npr. bolj varno, negujoče okolje) in tudi z določenimi prehranskimi dodatki, ki vplivajo na epigenetske procese, uspeli postopno zmanjšati vedenjske simptome in normalizirati biološke markerje. To pomeni, da epigenetske oznake niso dokončne – niso kot tatu, ampak bolj kot svinčnik: kar se je nekoč zapisalo v genski izraz, se ob primernih pogojih lahko tudi popravi ali izbriše. Prav to je ključno sporočilo sodobne znanosti o travmi: travma ni obsodba, je povabilo k ozaveščanju in celjenju."

Prenos ne gre vedno po 'družinski' liniji

Zanimivo je, da se medgeneracijska travma redko pokaže kot "velika drama". "Pogosteje je to subtilen občutek, da nisi dovolj, da ne zaslužiš ljubezni, da moraš biti tiho, da ne zaupaš ljudem. Lahko se kaže v obliki pretiranega nadzora, podredljivosti, somatskih težav (npr. bolečin, kronične utrujenosti), težav v odnosih ali depresije brez jasnega vzroka," našteje strokovnjakinja.

Travma se največkrat prenese od staršev na otroke, in sicer v najzgodnejšem odnosu. Skozi ta odnos otrok vstopi v svet in v sebi oblikuje podobo sebe in drugih. A prenos ne gre vedno le po "družinski" liniji. Kolektivne izkušnje, kot so migracije, lakota, vojna, lahko vplivajo na celotne skupnosti. 

"Pomembno pa je razumeti, da vsi nismo enako dovzetni. Nekateri imajo večjo notranjo odpornost, bolj varen začetek, več zunanje podpore. In včasih se zgodi tudi obratno: otrok preseže družinske vzorce in postane prvi, ki ozdravi in ustavi prenos," še doda.

Ko nosimo nekaj, kar 'ni naše'

Da v sebi nosimo nekaj, kar "ni naše", se pogosto pokaže v ponavljajočih se vzorcih, za katere nimamo jasne razlage, pravi Kuharjeva. "Strahovi, ki nimajo zgodbe. Odnosi, ki se vedno znova končajo na enak način. Občutki, da nismo v pravem življenju. Telo, ki je v napetosti, čeprav se zdi, da vse poteka dobro." 

Terapija, še posebej somatska, pomaga telesu spregovoriti. "Ker telo ve, tudi ko mi ne vemo. Dih, tonus mišic, pozicija ramen, trepet v glasu – vse to so vhodi v zgodbo, ki je morda nismo nikoli slišali."

Tak krog po njenih besedah lahko presekamo. "Najprej s tem, da se zavedamo, da obstaja. Da ni z nami nič narobe, če nosimo bremena, ki niso nastala v našem življenju. Da ne iščemo krivde, ampak zgodbo. Pomaga tudi, če si dovolimo občutiti, kar dolgo ni bilo dovoljeno občutiti – žalost, jezo, strah, hrepenenje ipd. In potem počasi spreminjamo odnos do sebe. Postavimo meje. Poiščemo stik s telesom. Poiščemo varne odnose. Zaznamo, kdaj ponavljamo nekaj starega – in se odločimo za nekaj novega."

Življenje v današnjem svetu ni nič kaj milostno – vojne, izredne razmere, klimatske spremembe, prekarno delo, družbena razslojenost ... Ali to pomeni, da se bodo prihodnje generacije rojevale vedno bolj zaznamovane s travmami? Pomembno je, da nanj gledamo z deterministično obupano optiko, odgovori Kuharjeva. "Človekova sposobnost za okrevanje, za povezovanje, za ustvarjanje novega, ostaja neuničljiva. Tudi če se rojevamo z ranami prejšnjih generacij, imamo danes znanje, orodja in možnosti, da te rane prepoznamo in jih začnemo zdraviti. To ni vedno hitro – a je mogoče. To vidim v svoji terapevtski praksi, kjer ljudje vseh starosti in ozadij pridejo z enakim hrepenenjem: razumeti sebe, razumeti svoje starše, prekiniti krog in živeti drugače."

'Ljubezen brez meje ni pomirjujoča – je zmeda'

Vzgoja je pomembna in popustljivost ni rešitev za preteklost, še opomni. "Mnogi starši, ki so doživeli strogo, hladno ali celo nasilno vzgojo, si želijo biti "drugačni". A v želji, da ne bi ponovili napak, včasih odpravijo tudi strukturo, občutek, da jih otrok lahko začuti kot stabilen, varen temelj. Ljubezen brez meje ni pomirjujoča – je zmeda. Otroci potrebujejo odrasle, ki zmorejo zdržati tudi njihovo stisko, frustracijo, jezo – in ostati prisotni."

Dandanes, zaradi zaslonov, šole, družabnih omrežij, otroci niso več ves čas fizično navzoči pod našim pogledom. A kljub temu lahko ostanejo povezani z nami, če smo čustveno prisotni, odzivni in se redno trudimo ohranjati odnos z njimi. "Ključno je, da otrok občuti, da smo mu na voljo – da nas lahko doseže, ko je v stiski, da bo slišan brez obsojanja, da obstaja varen prostor, kamor se lahko vedno znova vrne. Najpomembnejša zaščita torej ni v aplikacijah za nadzor, temveč v odnosu, kjer otrok ve, da lahko pride k nam, tudi ko naredi napako," staršem svetuje strokovnjakinja.

"Sproščen, odprt pogovor. Resnično zanimanje, ne zasliševanje. Omejitve naj bodo smiselne, utemeljene – ne vsiljene iz strahu. Pametni telefon po mojem mnenju sam po sebi ni težava – če otrok v sebi nosi občutek, da ima nekoga, ki ga razume, ki mu zaupa, ki je zanj tam," zaključi.