Pet dni na kmetiji brez telefona: 'Domov smo dobili drugega otroka'

"Starši, predvsem najstnikov, me pogosto kličejo z vprašanjem: kako naj mu iz rok izpulim telefon?" pravi terapevtka Petra Komidar.

Ko je leta 2020 ustanovila zavod Satia, je izhajala predvsem iz svojih opažanj o družbi in odnosih med ljudmi. "Pogrešala sem povezanost, odgovornost, iskrenost do sebe in drugih ter sposobnost poslušanja. Želela sem pustiti nek pečat in ker imam dober občutek za ljudi in otroke, sem začela pri njih," pripoveduje.

Že sedmo leto zapored med poletnimi počitnicami organizira počitniške tabore za otroke in najstnike, kjer so telefoni, računalniki, tablice in pametne ure prepovedani. "Otroci, stari med 8 in 17 let, s seboj prinesejo le obleko, toaletne potrebščine in kakšno svojo igračo, če želijo. Imajo pa starši mojo telefonsko številko in če je to potrebno, se lahko slišimo. Jaz jim tudi kaj napišem ali pošljem kako slikico, da so pomirjeni."

Pet dni preživijo na kmetiji, približno 50 minut iz Ljubljane, obdani z neokrnjeno naravo in v stiku z živalmi. "Živimo v vasi s štirimi hišami, kjer ni nobenega prometa. Pogosto se pošalim, da imamo več živali kot ljudi. Pri nas se čas ustavi."

Takšno okolje ustvari pogoje za bolj naraven način bivanja – več gibanja, več neposrednega stika in več skupnih izkušenj. V ospredje stopijo odnosi, sodelovanje, povezovanje in igra – kar ni posredovano skozi ekran. "Na začetku jim pomagam prebiti led, imamo spoznavne igre, pogledat gremo, kje bodo spali – na voljo so jim hišni kino, drevesna hišica, šotori, trampolin ... Po kosilu imamo delavnico preživetvenih veščin, nato pa brez pripomočkov, v naravi, zamesijo kruh. Spečemo ga in se zvečer družimo ob ognju. V torek dopoldne se še malo tipamo, popoldne je pa že vse naše," se smeji.

Igrajo igre za socialne veščine, samozavest in sodelovanje. Veliko časa preživijo zunaj – v gozdu, na travnikih, ob Cerkniškem jezeru. Raziskujejo naravo, opazujejo živali, nekateri si celo privoščijo ledeno kopel. "Smo ena velika družina. Potiskam jih iz cone udobja, jih motiviram, da se vklopijo in čudovito je videti njihov potencial – sploh, ko jim vzameš telefone."

In če ste mislili, da je zdržati nekaj dni brez telefona zanje hudo, naša sogovornica pravi nasprotno. "Nikakršne krize nimajo. Otroci, ki pridejo k nam, vedo, kaj jih čaka, saj jih starši prej pripravijo. Svetujem jim, naj, če se le da, otrok s seboj pripelje družbo, da mu bo lažje. Prvi dan se še pogovarjajo o igricah in sprašujejo, kako bodo zdržali brez telefonov. Potem pa zelo hitro pozabijo nanje."

Ker je skupina majhna, vzdušje pa družinsko, se zelo povežejo, med njimi se stkejo prava prijateljstva in pogosto se dogovorijo, da se naslednje leto spet dobijo. "V 50 odstotkih se vračajo k meni, tudi po trikrat ali štirikrat so že prišli," je vesela.

Ker so skupaj 24 ur na dan, občasno pride tudi do konfliktov. "Ta najtežji del je zame izziv. Sama veliko dam na odnose, komunikacijo, spoštovanje in pošteno igro. To izžarevam in to čutijo. Pri nas nič ne izzveni, v primeru konflikta se usedemo, podebatiramo in razrešimo stvari. Opravičijo se, se objamejo in to se več ne ponovi."

Petra se z otroki veliko pogovarja in jih posluša. "Marsikaj slišim in potem tudi lažje razumem, zakaj otrok funkcionira tako, kot funkcionira. Velikokrat vidim, da starši otrokom premalo zaupajo. Ves čas poslušajo: pazi, ne delaj tega, padel boš ... Potem pa pri devetih letih ne znajo držati noža ali pa jih je strah sezuti čevlje."

Skupino usmerja in vodi, otroke spoznava, spremlja dinamiko in se jim prilagaja. "Za razliko od šol ali drugih taborov pri nas ni tekmovanja, otroci se spodbujajo, motivirajo in si pomagajo. Skupek tega je, da se radi vračajo, starši pa mi zaupajo. Imam zelo veliko posluha, hkrati pa tudi jasne meje. Neko noč, na primer, je bilo že čez polnoč, jaz pa sem še pospravljala kuhinjo. Naenkrat zaslišim hrup. Pogledam na balkon: deset otrok teče kroge okrog hiše. Igrali so 'resnica ali izziv'. Eden je dobil nalogo, ostali pa so šli z njim iz solidarnosti. In naslednji dan so kljub temu, da niso spali, vsi lepo sodelovali na jutranji delavnici."

Veliko se pogovarjajo tudi o čustvih. Na delavnicah jih obišče Andrej Pešec in jim predava o odnosih, željah, ambicijah. Vsak tabor, vsak otrok prinese zgodbo, ki se Petri vtisne v srce in je hrana, ki jo drži pokonci, da pri tem delu vztraja. "Včasih slišiš stvari, ki ti sežejo do srca. Eden od otrok je nekoč jokal, da ne ve, ali ga ima mami sploh rada. Drugi me je ob odhodu domov objel in rekel, da si želi, da bi bila jaz njegova mama."

Ne telefona, otroci po njenih izkušnjah še najbolj pogrešajo svoje živali! "Na koncu mi pogosto rečejo: Pa saj sploh ni bilo težko! No, še vedno pa tretjina, ko jih vprašam, kaj bodo najprej naredili, ko pridejo domov, reče: Na telefon bom šel! In tudi to razumem. Pri nas vendarle ne gre za odvajanje od odvisnosti."

V petek, ko nastopi čas slovesa, naredijo predstavitev za starše, da tudi oni doživijo košček otrokove izkušnje. "Neverjetno je, kako se trudijo pri stvareh – včasih dobesedno do žuljev – in s kakšnim veseljem in iskricami v očeh potem staršem povejo, kaj so se naučili, kaj jim je uspelo. Pri nas gre za izkušnjo 'učenje z delom'. Otroci vidijo, kaj vse zmorejo sami, premikajo svoje meje in osebnostno rastejo."

Ko odidejo, Petra ponavadi dobi SMS staršev že iz avtomobila: 'Naš že spi!' "Seveda so utrujeni od tabora, kjer je bilo prelepo, da bi spali. Velikokrat pa mi starši rečejo tudi, da so domov dobili novega otroka!"

Po njenih besedah takšna izkušnja sama po sebi ne pomeni trajne spremembe življenjskega sloga, ponudi pa pomemben uvid: otrok se zelo hitro prilagodi drugačnemu ritmu ter znova vzpostavi stik s seboj in okoljem, če mu to omogočimo.

Sama sicer v tehnologiji ne vidi nič slabega, saj gre za sestavni del sveta, v katerem živimo. "Upiranje temu bi bil boj z mlini na veter. Tehnologija je orodje, ki nam lahko zelo pomaga. Na nas pa je, kako in koliko jo bomo uporabljali."